Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Roman Feliksa Plohla Vsi moji grehi je avtorjevo prvo objavljeno delo. Pozornost pritegnejo okoliščine nastanka romana, saj je avtor obsojen zaradi dveh umorov. Plohl se je namreč med prestajanjem zaporne kazni poskušal v pisanju akcijskih in znanstvenofantastičnih romanov in se naposled odločil, da bo napisal avtobiografijo. Javna agencija za knjigo je takrat že izvajala projekt Vključujemo in aktiviramo! V okviru tega je njegov talent za pisanje odkril Lenart Zajc, ki je takrat na Dobu vodil delavnice pisanja.
Med literarnim jazom in avtorjem romana ni nikakršne ločnice. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi avtor z besedami prvoosebnega pripovedovalca do podrobnosti opisoval svojih ne ravno zglednih prigod. Za to je potrebno nemalo poguma. Na pestrost opisanih dejanj nakazuje že naslov Vsi moji grehi, čeprav med opisanimi pripetljaji ni dveh umorov, zaradi katerih avtor prestaja pogojno kazen.
Roman je sestavljen iz nizanja zaključenih poglavij. V sosledju teh lahko ugledamo bežen poskus razlage vzgibov za avtorjeva dejanja in miselnost. Videti je, da s tem skuša razložiti svojo življenjsko pot in posredno tudi najti razloge za svoje kasnejše odločitve, čeprav tega nikoli izrecno ne ubesedi. Poglavja si sledijo tako, da najprej spremljamo njegovo življenjsko pot vedno bolj v preteklost in s tem do njegovih prvih obiskov Kanade in Združenih držav. Pred vnovičnim vzponom proti sedanjosti se pripoved ozre še dlje v preteklost, v čas, ko je živel še v Bosni. Sredi vsega stoji njegova domovina oziroma kar jugoslovanska vojna, ki je divjala v času njegove mladosti.
Avtor svojih dejanj niti ne razlaga niti ne obžaluje, pač pa zgolj opisuje. Njegov slog je vizualno nazoren, z neverjetnim smislom za humor in doživeto pripovedovanje. Uspelo mu je ujeti živ in govorjeni jezik različnih, bolj ali manj marginaliziranih skupin. Od tod tudi slengovska govorica, ki se razteza od Združenih držav do ljubljanščine in srbohrvaščine.
Tamika je bila skupna prijateljica, ki sva jo poznala že vrsto let, in obenem najboljša kurba v celem Hollywoodu. Pred letom in pol je kar naenkrat izginila in nihče ni vedel, kje se potika. Potem sva slišala štorijo: baje je spizdila avto enemu bratrancu od najinega kuharja Tona. Modela nisva poznala, sva pa slišala, da je hudo zajeban tip in da mu ni dobro prekrižati pot.
Med odlike romana Vsi moji grehi lahko štejemo pristnost, saj si avtor ne prizadeva, da bi svoja dejanja in miselnost olepševal. Vpogled imamo v svet, s katerim se sicer verjetno ne bi srečali. Pred nami se razgrinja nočna stran Združenih držav: prostitucija, prekupčevanje drog, manjši zločini. A celo bolj kot neverjetne prigode je izjemno opisovanje le-teh. Feliks Plohl iskrivo in pronicljivo opisuje dogajanje, ki ga marsikdo ne bi videl kot humornega. Pod vsem se skrivata neverjetna in neuničljiva volja in ljubezen do življenja.
Zahvaljujoč kombinaciji pestrega dogajanja, doživete pripovedi in humorja bomo delo prebrali na dih.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Roman Feliksa Plohla Vsi moji grehi je avtorjevo prvo objavljeno delo. Pozornost pritegnejo okoliščine nastanka romana, saj je avtor obsojen zaradi dveh umorov. Plohl se je namreč med prestajanjem zaporne kazni poskušal v pisanju akcijskih in znanstvenofantastičnih romanov in se naposled odločil, da bo napisal avtobiografijo. Javna agencija za knjigo je takrat že izvajala projekt Vključujemo in aktiviramo! V okviru tega je njegov talent za pisanje odkril Lenart Zajc, ki je takrat na Dobu vodil delavnice pisanja.
Med literarnim jazom in avtorjem romana ni nikakršne ločnice. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi avtor z besedami prvoosebnega pripovedovalca do podrobnosti opisoval svojih ne ravno zglednih prigod. Za to je potrebno nemalo poguma. Na pestrost opisanih dejanj nakazuje že naslov Vsi moji grehi, čeprav med opisanimi pripetljaji ni dveh umorov, zaradi katerih avtor prestaja pogojno kazen.
Roman je sestavljen iz nizanja zaključenih poglavij. V sosledju teh lahko ugledamo bežen poskus razlage vzgibov za avtorjeva dejanja in miselnost. Videti je, da s tem skuša razložiti svojo življenjsko pot in posredno tudi najti razloge za svoje kasnejše odločitve, čeprav tega nikoli izrecno ne ubesedi. Poglavja si sledijo tako, da najprej spremljamo njegovo življenjsko pot vedno bolj v preteklost in s tem do njegovih prvih obiskov Kanade in Združenih držav. Pred vnovičnim vzponom proti sedanjosti se pripoved ozre še dlje v preteklost, v čas, ko je živel še v Bosni. Sredi vsega stoji njegova domovina oziroma kar jugoslovanska vojna, ki je divjala v času njegove mladosti.
Avtor svojih dejanj niti ne razlaga niti ne obžaluje, pač pa zgolj opisuje. Njegov slog je vizualno nazoren, z neverjetnim smislom za humor in doživeto pripovedovanje. Uspelo mu je ujeti živ in govorjeni jezik različnih, bolj ali manj marginaliziranih skupin. Od tod tudi slengovska govorica, ki se razteza od Združenih držav do ljubljanščine in srbohrvaščine.
Tamika je bila skupna prijateljica, ki sva jo poznala že vrsto let, in obenem najboljša kurba v celem Hollywoodu. Pred letom in pol je kar naenkrat izginila in nihče ni vedel, kje se potika. Potem sva slišala štorijo: baje je spizdila avto enemu bratrancu od najinega kuharja Tona. Modela nisva poznala, sva pa slišala, da je hudo zajeban tip in da mu ni dobro prekrižati pot.
Med odlike romana Vsi moji grehi lahko štejemo pristnost, saj si avtor ne prizadeva, da bi svoja dejanja in miselnost olepševal. Vpogled imamo v svet, s katerim se sicer verjetno ne bi srečali. Pred nami se razgrinja nočna stran Združenih držav: prostitucija, prekupčevanje drog, manjši zločini. A celo bolj kot neverjetne prigode je izjemno opisovanje le-teh. Feliks Plohl iskrivo in pronicljivo opisuje dogajanje, ki ga marsikdo ne bi videl kot humornega. Pod vsem se skrivata neverjetna in neuničljiva volja in ljubezen do življenja.
Zahvaljujoč kombinaciji pestrega dogajanja, doživete pripovedi in humorja bomo delo prebrali na dih.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov