Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Roman Feliksa Plohla Vsi moji grehi je avtorjevo prvo objavljeno delo. Pozornost pritegnejo okoliščine nastanka romana, saj je avtor obsojen zaradi dveh umorov. Plohl se je namreč med prestajanjem zaporne kazni poskušal v pisanju akcijskih in znanstvenofantastičnih romanov in se naposled odločil, da bo napisal avtobiografijo. Javna agencija za knjigo je takrat že izvajala projekt Vključujemo in aktiviramo! V okviru tega je njegov talent za pisanje odkril Lenart Zajc, ki je takrat na Dobu vodil delavnice pisanja.
Med literarnim jazom in avtorjem romana ni nikakršne ločnice. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi avtor z besedami prvoosebnega pripovedovalca do podrobnosti opisoval svojih ne ravno zglednih prigod. Za to je potrebno nemalo poguma. Na pestrost opisanih dejanj nakazuje že naslov Vsi moji grehi, čeprav med opisanimi pripetljaji ni dveh umorov, zaradi katerih avtor prestaja pogojno kazen.
Roman je sestavljen iz nizanja zaključenih poglavij. V sosledju teh lahko ugledamo bežen poskus razlage vzgibov za avtorjeva dejanja in miselnost. Videti je, da s tem skuša razložiti svojo življenjsko pot in posredno tudi najti razloge za svoje kasnejše odločitve, čeprav tega nikoli izrecno ne ubesedi. Poglavja si sledijo tako, da najprej spremljamo njegovo življenjsko pot vedno bolj v preteklost in s tem do njegovih prvih obiskov Kanade in Združenih držav. Pred vnovičnim vzponom proti sedanjosti se pripoved ozre še dlje v preteklost, v čas, ko je živel še v Bosni. Sredi vsega stoji njegova domovina oziroma kar jugoslovanska vojna, ki je divjala v času njegove mladosti.
Avtor svojih dejanj niti ne razlaga niti ne obžaluje, pač pa zgolj opisuje. Njegov slog je vizualno nazoren, z neverjetnim smislom za humor in doživeto pripovedovanje. Uspelo mu je ujeti živ in govorjeni jezik različnih, bolj ali manj marginaliziranih skupin. Od tod tudi slengovska govorica, ki se razteza od Združenih držav do ljubljanščine in srbohrvaščine.
Tamika je bila skupna prijateljica, ki sva jo poznala že vrsto let, in obenem najboljša kurba v celem Hollywoodu. Pred letom in pol je kar naenkrat izginila in nihče ni vedel, kje se potika. Potem sva slišala štorijo: baje je spizdila avto enemu bratrancu od najinega kuharja Tona. Modela nisva poznala, sva pa slišala, da je hudo zajeban tip in da mu ni dobro prekrižati pot.
Med odlike romana Vsi moji grehi lahko štejemo pristnost, saj si avtor ne prizadeva, da bi svoja dejanja in miselnost olepševal. Vpogled imamo v svet, s katerim se sicer verjetno ne bi srečali. Pred nami se razgrinja nočna stran Združenih držav: prostitucija, prekupčevanje drog, manjši zločini. A celo bolj kot neverjetne prigode je izjemno opisovanje le-teh. Feliks Plohl iskrivo in pronicljivo opisuje dogajanje, ki ga marsikdo ne bi videl kot humornega. Pod vsem se skrivata neverjetna in neuničljiva volja in ljubezen do življenja.
Zahvaljujoč kombinaciji pestrega dogajanja, doživete pripovedi in humorja bomo delo prebrali na dih.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Roman Feliksa Plohla Vsi moji grehi je avtorjevo prvo objavljeno delo. Pozornost pritegnejo okoliščine nastanka romana, saj je avtor obsojen zaradi dveh umorov. Plohl se je namreč med prestajanjem zaporne kazni poskušal v pisanju akcijskih in znanstvenofantastičnih romanov in se naposled odločil, da bo napisal avtobiografijo. Javna agencija za knjigo je takrat že izvajala projekt Vključujemo in aktiviramo! V okviru tega je njegov talent za pisanje odkril Lenart Zajc, ki je takrat na Dobu vodil delavnice pisanja.
Med literarnim jazom in avtorjem romana ni nikakršne ločnice. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi avtor z besedami prvoosebnega pripovedovalca do podrobnosti opisoval svojih ne ravno zglednih prigod. Za to je potrebno nemalo poguma. Na pestrost opisanih dejanj nakazuje že naslov Vsi moji grehi, čeprav med opisanimi pripetljaji ni dveh umorov, zaradi katerih avtor prestaja pogojno kazen.
Roman je sestavljen iz nizanja zaključenih poglavij. V sosledju teh lahko ugledamo bežen poskus razlage vzgibov za avtorjeva dejanja in miselnost. Videti je, da s tem skuša razložiti svojo življenjsko pot in posredno tudi najti razloge za svoje kasnejše odločitve, čeprav tega nikoli izrecno ne ubesedi. Poglavja si sledijo tako, da najprej spremljamo njegovo življenjsko pot vedno bolj v preteklost in s tem do njegovih prvih obiskov Kanade in Združenih držav. Pred vnovičnim vzponom proti sedanjosti se pripoved ozre še dlje v preteklost, v čas, ko je živel še v Bosni. Sredi vsega stoji njegova domovina oziroma kar jugoslovanska vojna, ki je divjala v času njegove mladosti.
Avtor svojih dejanj niti ne razlaga niti ne obžaluje, pač pa zgolj opisuje. Njegov slog je vizualno nazoren, z neverjetnim smislom za humor in doživeto pripovedovanje. Uspelo mu je ujeti živ in govorjeni jezik različnih, bolj ali manj marginaliziranih skupin. Od tod tudi slengovska govorica, ki se razteza od Združenih držav do ljubljanščine in srbohrvaščine.
Tamika je bila skupna prijateljica, ki sva jo poznala že vrsto let, in obenem najboljša kurba v celem Hollywoodu. Pred letom in pol je kar naenkrat izginila in nihče ni vedel, kje se potika. Potem sva slišala štorijo: baje je spizdila avto enemu bratrancu od najinega kuharja Tona. Modela nisva poznala, sva pa slišala, da je hudo zajeban tip in da mu ni dobro prekrižati pot.
Med odlike romana Vsi moji grehi lahko štejemo pristnost, saj si avtor ne prizadeva, da bi svoja dejanja in miselnost olepševal. Vpogled imamo v svet, s katerim se sicer verjetno ne bi srečali. Pred nami se razgrinja nočna stran Združenih držav: prostitucija, prekupčevanje drog, manjši zločini. A celo bolj kot neverjetne prigode je izjemno opisovanje le-teh. Feliks Plohl iskrivo in pronicljivo opisuje dogajanje, ki ga marsikdo ne bi videl kot humornega. Pod vsem se skrivata neverjetna in neuničljiva volja in ljubezen do življenja.
Zahvaljujoč kombinaciji pestrega dogajanja, doživete pripovedi in humorja bomo delo prebrali na dih.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov