Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Lev Detela
Bere Igor Velše.
Celovec : Mohorjeva založba, 2019
Leta 1944 v Selah rojeno pesnico in upokojeno učiteljico Mili Hrobath najbrž pozna skoraj vsak slovenski otrok na avstrijskem Koroškem. Znana in priljubljena je kot avtorica pesmi za otroke, ki jih je objavljala zlasti v Mladem rodu, glasilu za slovensko šolsko mladino na Koroškem, izšle pa so tudi v dveh samostojnih knjigah. Pesniški zbirki Veter poje iz leta 1981 je leta 1988 sledila še zbirka Vigredno sonce. Toda Mili Hrobath pesni tudi za odrasle, kar je znano vsaj od leta 2005, ko so v knjižni obliki izšle njene Sanje o marelicah. Deset let zatem se je oglasila s pesniško zbirko Ozare dneva, sodelovala pa je tudi v legendarni koroški literarni reviji Mladje.
Najnovejša pesniška zbirka Mili Hrobath prinaša razpoloženjske pesmi, ki se porajajo iz občasnih življenjskih občutkov in na različne načine oblikujejo „barvitost časa“, kot je tudi naslov zbirke. V njej je objavljenih več kot sedemdeset lirskih besedil v kratkih prostih verzih, ki obsegajo le po dve, največ tri besede. Vse pesmi so brez naslovov in so razporejene v kitice z neenakomernimi števili verzov. Prekinjajo jih impresivne črno-bele risbe koroškega slikarja in arhitekta Karla Vouka. Njegove z močnim občutkom za sporočilo posameznega besedila oblikovane poslikave so hkrati tudi nekakšne signalne zareze, ki prekinjajo tok besedil in jih združujejo v po obsegu različno velike sklope.
Po uvodnih akordih s tremi pesmimi, ki napovedujejo trenutke, ki so, kot pravi pesnica „nanizani kot biseri na življenjski nitki“, sledi ob Voukovi učinkoviti risbi „skodelice kave“ po očitno prestani težki noči pesničina želja po umiritvi ob sončnem vzhodu in kavi. Mili Hrobath namreč išče smisel v najbolj običajnih stvareh in se skuša skozi nenehno obkrožanje istih ali podobnih motivov povzpeti iz vsakdanje stvarnosti v nekaj, kar ima presežno vrednost in pozitivno osmisli bivanjske trenutke.
V pesniških izpovedih Mili Hrobath ni nikakršne sentimentalnosti. Velikokrat jih prebode nekaj rezkega, trpkega in ranljivega. Prisotna je življenjska bolečina, ki pa jo avtorica premaga z zrelo umirjenostjo in nekakšnim notranjim pogumom. Vedno znova se namreč iz temnih občutkov s pomočjo treznih misli in samokritičnosti vzpne v novo moč, kjer „up izpodrine brezupnost“.
Tim Wüster, tudi sam pesnik in učitelj, ki tako kot pesnica živi v istem kraju Šentlenart pri Sedmih studencih, je v spremni besedi zapisal, da ga je presenetilo, kolikokrat se v zbirki pojavi pojem „beseda“ v najrazličnejših oblikah in zvezah: Avtorica namreč piše o previdnih, lepih, pravih pa tudi gnusnih in slečenih besedah. Pravi, da je beseda močna, trdoživa, dolgoživa, včasih celo većna. Tudi si želi „besedo za kažipot“. V eni od pesmi „lovi besede“, da z njimi „ovije svoj razkosani dan“, drugič pa spet meni, da besede „preživijo smrt“.
Zdi se mi, da v tem nenehnem pesničinem sklicevanju na „besedo“ ob vztrajni rotitvi „besede“ tiči več, morda podzavestna želja, da naj domača beseda nikoli ne usahne in zamre v objemu tujejezičnosti v okolju brez občutka za izrazno pristnost in avtentično moč avtohtone slovenske besede. Ta želja je močno prisotna prav pri pripadnikih slovenske manjšine, obdane z drugim in drugačnim.
Drugi pogosti pojem v zbirki Barvitost časa, je signalna beseda „misli“. Mili Hrobath piše, da se v njene „misli ugnezdi zlobnost“. Včasih njene misli postanejo „brezdomske“, drugič „motijo harmonijo“, včasih se „enooke misli porivajo skozi dan“ , toda „hvaležna misel nosi v sebi spomin“.
Skozi posamezne predele zbirke so nanizani najrazličnejši življenjski občutki, ki se pretakajo skozi pesničino življenje. Vedno znova se v pesniških besedilih pojavijo tudi religiozni simboli ali namigi. V eni od pesmi se avtorica doživi „kot Samarijanka v prostoru naključja“. Z vedrom čaka ob robu vodnjaka na neznanca, da ji da vode. Nekaj zatem čaka na „angela, da me znova osvoji“ in „vrne dom… in modrost in smeh“.
Zbirko Barvitost časa lepšajo podobe iz narave in opisi letnih časov. S posrečeno primero, ko „v zraku visi trikotno poletje in potonika diha njegovo lepoto“ išče pesnica srečo tudi zase , v jeseni pa čaka na trgatev, ko „zrelost osladi čas“.
Pesmi se skozi zbirko nizajo kot stopinje skozi življenjske postaje. Spomin na preteklo včasih zaboli, drugič pa je lahko tudi dragocen, zdrav in lep in bogati pesničine dneve, „kadar sonce visi previsoko“.
Pesniška zbirka Barvitost časa na razmeroma enostaven, a odkrit način, zrcali avtoričino pot skozi čas. V posameznih besedilih niso predstavljeni le pesničini mimobežni življenjski občutki, temveč se vedno znova oglaša želja po večjem in boljšem s pomočjo preseganja zamejenih življenjskih stanj. V tem smislu nove pesmi Mili Hrobath dokumentirajo hrepenenje po višjem in čistejšem. Izražajo pesničino zorenje skozi čas in so značilen in zanimiv prikaz nekega individualnega in tudi kulturnega razvoja.
Avtor recenzije: Lev Detela
Bere Igor Velše.
Celovec : Mohorjeva založba, 2019
Leta 1944 v Selah rojeno pesnico in upokojeno učiteljico Mili Hrobath najbrž pozna skoraj vsak slovenski otrok na avstrijskem Koroškem. Znana in priljubljena je kot avtorica pesmi za otroke, ki jih je objavljala zlasti v Mladem rodu, glasilu za slovensko šolsko mladino na Koroškem, izšle pa so tudi v dveh samostojnih knjigah. Pesniški zbirki Veter poje iz leta 1981 je leta 1988 sledila še zbirka Vigredno sonce. Toda Mili Hrobath pesni tudi za odrasle, kar je znano vsaj od leta 2005, ko so v knjižni obliki izšle njene Sanje o marelicah. Deset let zatem se je oglasila s pesniško zbirko Ozare dneva, sodelovala pa je tudi v legendarni koroški literarni reviji Mladje.
Najnovejša pesniška zbirka Mili Hrobath prinaša razpoloženjske pesmi, ki se porajajo iz občasnih življenjskih občutkov in na različne načine oblikujejo „barvitost časa“, kot je tudi naslov zbirke. V njej je objavljenih več kot sedemdeset lirskih besedil v kratkih prostih verzih, ki obsegajo le po dve, največ tri besede. Vse pesmi so brez naslovov in so razporejene v kitice z neenakomernimi števili verzov. Prekinjajo jih impresivne črno-bele risbe koroškega slikarja in arhitekta Karla Vouka. Njegove z močnim občutkom za sporočilo posameznega besedila oblikovane poslikave so hkrati tudi nekakšne signalne zareze, ki prekinjajo tok besedil in jih združujejo v po obsegu različno velike sklope.
Po uvodnih akordih s tremi pesmimi, ki napovedujejo trenutke, ki so, kot pravi pesnica „nanizani kot biseri na življenjski nitki“, sledi ob Voukovi učinkoviti risbi „skodelice kave“ po očitno prestani težki noči pesničina želja po umiritvi ob sončnem vzhodu in kavi. Mili Hrobath namreč išče smisel v najbolj običajnih stvareh in se skuša skozi nenehno obkrožanje istih ali podobnih motivov povzpeti iz vsakdanje stvarnosti v nekaj, kar ima presežno vrednost in pozitivno osmisli bivanjske trenutke.
V pesniških izpovedih Mili Hrobath ni nikakršne sentimentalnosti. Velikokrat jih prebode nekaj rezkega, trpkega in ranljivega. Prisotna je življenjska bolečina, ki pa jo avtorica premaga z zrelo umirjenostjo in nekakšnim notranjim pogumom. Vedno znova se namreč iz temnih občutkov s pomočjo treznih misli in samokritičnosti vzpne v novo moč, kjer „up izpodrine brezupnost“.
Tim Wüster, tudi sam pesnik in učitelj, ki tako kot pesnica živi v istem kraju Šentlenart pri Sedmih studencih, je v spremni besedi zapisal, da ga je presenetilo, kolikokrat se v zbirki pojavi pojem „beseda“ v najrazličnejših oblikah in zvezah: Avtorica namreč piše o previdnih, lepih, pravih pa tudi gnusnih in slečenih besedah. Pravi, da je beseda močna, trdoživa, dolgoživa, včasih celo većna. Tudi si želi „besedo za kažipot“. V eni od pesmi „lovi besede“, da z njimi „ovije svoj razkosani dan“, drugič pa spet meni, da besede „preživijo smrt“.
Zdi se mi, da v tem nenehnem pesničinem sklicevanju na „besedo“ ob vztrajni rotitvi „besede“ tiči več, morda podzavestna želja, da naj domača beseda nikoli ne usahne in zamre v objemu tujejezičnosti v okolju brez občutka za izrazno pristnost in avtentično moč avtohtone slovenske besede. Ta želja je močno prisotna prav pri pripadnikih slovenske manjšine, obdane z drugim in drugačnim.
Drugi pogosti pojem v zbirki Barvitost časa, je signalna beseda „misli“. Mili Hrobath piše, da se v njene „misli ugnezdi zlobnost“. Včasih njene misli postanejo „brezdomske“, drugič „motijo harmonijo“, včasih se „enooke misli porivajo skozi dan“ , toda „hvaležna misel nosi v sebi spomin“.
Skozi posamezne predele zbirke so nanizani najrazličnejši življenjski občutki, ki se pretakajo skozi pesničino življenje. Vedno znova se v pesniških besedilih pojavijo tudi religiozni simboli ali namigi. V eni od pesmi se avtorica doživi „kot Samarijanka v prostoru naključja“. Z vedrom čaka ob robu vodnjaka na neznanca, da ji da vode. Nekaj zatem čaka na „angela, da me znova osvoji“ in „vrne dom… in modrost in smeh“.
Zbirko Barvitost časa lepšajo podobe iz narave in opisi letnih časov. S posrečeno primero, ko „v zraku visi trikotno poletje in potonika diha njegovo lepoto“ išče pesnica srečo tudi zase , v jeseni pa čaka na trgatev, ko „zrelost osladi čas“.
Pesmi se skozi zbirko nizajo kot stopinje skozi življenjske postaje. Spomin na preteklo včasih zaboli, drugič pa je lahko tudi dragocen, zdrav in lep in bogati pesničine dneve, „kadar sonce visi previsoko“.
Pesniška zbirka Barvitost časa na razmeroma enostaven, a odkrit način, zrcali avtoričino pot skozi čas. V posameznih besedilih niso predstavljeni le pesničini mimobežni življenjski občutki, temveč se vedno znova oglaša želja po večjem in boljšem s pomočjo preseganja zamejenih življenjskih stanj. V tem smislu nove pesmi Mili Hrobath dokumentirajo hrepenenje po višjem in čistejšem. Izražajo pesničino zorenje skozi čas in so značilen in zanimiv prikaz nekega individualnega in tudi kulturnega razvoja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov