Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.

Ljubljana: Beletrina, 2019

Dohojene stopinje so doslej najdaljši in gotovo najbolj pretanjen pogovor literarnega strokovnjaka Franceta Pibernika s kakim slovenskim literatom. Knjiga je grajena kot neposreden in z izčrpnimi opombami opremljen prepis intervjuja, ki je s prekinitvami nastajal neverjetnih osemnajst let. Literarni zgodovinar in dolgoletni gimnazijski profesor slovenščine France Pibernik je v vlogo tokratnega intervjuvanca postavil sedem let starejšega književnika Zorka Simčiča; njuno sodelovanje je predvsem plod profesorjevega intenzivnega raziskovanja svojčas prezrtih književnikov v povezavi s siceršnjim medvojnim in povojnim položajem slovenstva. Pibernika, ki med drugim podrobno spremlja premike v slovenski zamejski in izseljenski književnosti, narodnozavedni Simčič zanima ne samo kot nekdanji politični emigrant, ampak tudi kot intelektualni starosta slovenske diaspore v Argentini. Rezultat tega je prepletanje pomenljivih in kompleksnih vprašanj s pisateljevimi nič manj pronicljivimi odgovori, ki razkrivajo marsikaj novega o njegovih književnih poskusih in skrajno negotovi dobi, ko so se v njem rojevale prve pisateljske ideje. Pibernik in Simčič se ves čas pomenkujeta odkrito, lucidno in strpno; Pibernikovo neprisiljeno krmarjenje med Simčičevimi krajšimi in daljšimi premisleki posebno pripomore, da iz ozadja posrečeno pronicajo pisateljevi pogledi na polpreteklo dogajanje, ter tudi na aktualne razmere v slovenski družbi, literaturi in svetu nasploh. Iz celotnega intervjuja, razgrnjenega na kar 400 straneh, ne nazadnje izhaja, da so Dohojene stopinje prvovrstno pričevanjsko videnje svojega časa že zato, ker jim v vsej pretekli slovenski književni produkciji praktično ni para.

Sogovornika nas resnicoljubno vodita po Simčičevi vijugasti biografski in pisateljski poti; pred nami se najprej izrisujejo pisateljeva mladostniška leta, nemoteno sledeča si vse do leta 1941, ko se mariborski šolar Simčič odloči odkorakati med vojne prostovoljce, da enkrat za vselej vržejo nemško vojsko nazaj prek meje. V rodno mesto se sicer vrne, vendar ne že čez nekaj dni, kot sprva načrtuje, ampak po nepredstavljivih dvainpetdesetih letih, ko tja pripotuje predvsem obujat spomine na mrtve starše in brata. Tako med drugim iz prve roke izvemo, kako in v kakšnih razmerah se je skozi nepredvidljivi vsakdanjik prebijal v Ljubljani, grozljivem taborišču Gonars, na avstrijskem Koroškem ter naposled v Rimu in Trstu, dokler se ni za skoraj petdeset let izselil v Argentino. Z iskreno in kleno besedo nam stopa naproti v podobi takratnega begunca, marsikje nesprejetega tudi zato, ker sta se njegova brata iz popolnoma domoljubnega nagiba pridružila domobrancem. Simčič, ki svojo sedanjo in nekdanjo bivanjsko situacijo večinoma gostobesedno pretresa, je privrženec resnice in pristno ponosen na padle bližnje, goreče nasprotnike komunizma. Eksil v njegovem primeru ne pomeni smrtne kazni, ampak uspešno prestano preizkušnjo; argentinska leta so verjetno najproduktivnejše in najodmevnejše obdobje njegovega pisateljevanja, urednikovanja in nedvoumnega slovensko-argentinskega kulturnega angažmaja.

Dohojene stopinje poleg iskrivega spominjanja in priloženega ilustrativnega gradiva prinašajo tudi Simčičevo več kot dobrodošlo interpretacijo lastnega literarnega opusa. Medtem ko se France Pibernik kaže za vestnega in tenkočutnega poslušalca, Zorko Simčič izpričuje poteze prodornega, a prizemljenega pričevalca, ki kljub častitljivi starosti in mnogim grenkim trenutkom ostaja mladostno veder in miselno vitalen.