Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Jure Franko.
Ljubljana: Beletrina, 2019
Dohojene stopinje so doslej najdaljši in gotovo najbolj pretanjen pogovor literarnega strokovnjaka Franceta Pibernika s kakim slovenskim literatom. Knjiga je grajena kot neposreden in z izčrpnimi opombami opremljen prepis intervjuja, ki je s prekinitvami nastajal neverjetnih osemnajst let. Literarni zgodovinar in dolgoletni gimnazijski profesor slovenščine France Pibernik je v vlogo tokratnega intervjuvanca postavil sedem let starejšega književnika Zorka Simčiča; njuno sodelovanje je predvsem plod profesorjevega intenzivnega raziskovanja svojčas prezrtih književnikov v povezavi s siceršnjim medvojnim in povojnim položajem slovenstva. Pibernika, ki med drugim podrobno spremlja premike v slovenski zamejski in izseljenski književnosti, narodnozavedni Simčič zanima ne samo kot nekdanji politični emigrant, ampak tudi kot intelektualni starosta slovenske diaspore v Argentini. Rezultat tega je prepletanje pomenljivih in kompleksnih vprašanj s pisateljevimi nič manj pronicljivimi odgovori, ki razkrivajo marsikaj novega o njegovih književnih poskusih in skrajno negotovi dobi, ko so se v njem rojevale prve pisateljske ideje. Pibernik in Simčič se ves čas pomenkujeta odkrito, lucidno in strpno; Pibernikovo neprisiljeno krmarjenje med Simčičevimi krajšimi in daljšimi premisleki posebno pripomore, da iz ozadja posrečeno pronicajo pisateljevi pogledi na polpreteklo dogajanje, ter tudi na aktualne razmere v slovenski družbi, literaturi in svetu nasploh. Iz celotnega intervjuja, razgrnjenega na kar 400 straneh, ne nazadnje izhaja, da so Dohojene stopinje prvovrstno pričevanjsko videnje svojega časa že zato, ker jim v vsej pretekli slovenski književni produkciji praktično ni para.
Sogovornika nas resnicoljubno vodita po Simčičevi vijugasti biografski in pisateljski poti; pred nami se najprej izrisujejo pisateljeva mladostniška leta, nemoteno sledeča si vse do leta 1941, ko se mariborski šolar Simčič odloči odkorakati med vojne prostovoljce, da enkrat za vselej vržejo nemško vojsko nazaj prek meje. V rodno mesto se sicer vrne, vendar ne že čez nekaj dni, kot sprva načrtuje, ampak po nepredstavljivih dvainpetdesetih letih, ko tja pripotuje predvsem obujat spomine na mrtve starše in brata. Tako med drugim iz prve roke izvemo, kako in v kakšnih razmerah se je skozi nepredvidljivi vsakdanjik prebijal v Ljubljani, grozljivem taborišču Gonars, na avstrijskem Koroškem ter naposled v Rimu in Trstu, dokler se ni za skoraj petdeset let izselil v Argentino. Z iskreno in kleno besedo nam stopa naproti v podobi takratnega begunca, marsikje nesprejetega tudi zato, ker sta se njegova brata iz popolnoma domoljubnega nagiba pridružila domobrancem. Simčič, ki svojo sedanjo in nekdanjo bivanjsko situacijo večinoma gostobesedno pretresa, je privrženec resnice in pristno ponosen na padle bližnje, goreče nasprotnike komunizma. Eksil v njegovem primeru ne pomeni smrtne kazni, ampak uspešno prestano preizkušnjo; argentinska leta so verjetno najproduktivnejše in najodmevnejše obdobje njegovega pisateljevanja, urednikovanja in nedvoumnega slovensko-argentinskega kulturnega angažmaja.
Dohojene stopinje poleg iskrivega spominjanja in priloženega ilustrativnega gradiva prinašajo tudi Simčičevo več kot dobrodošlo interpretacijo lastnega literarnega opusa. Medtem ko se France Pibernik kaže za vestnega in tenkočutnega poslušalca, Zorko Simčič izpričuje poteze prodornega, a prizemljenega pričevalca, ki kljub častitljivi starosti in mnogim grenkim trenutkom ostaja mladostno veder in miselno vitalen.
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Jure Franko.
Ljubljana: Beletrina, 2019
Dohojene stopinje so doslej najdaljši in gotovo najbolj pretanjen pogovor literarnega strokovnjaka Franceta Pibernika s kakim slovenskim literatom. Knjiga je grajena kot neposreden in z izčrpnimi opombami opremljen prepis intervjuja, ki je s prekinitvami nastajal neverjetnih osemnajst let. Literarni zgodovinar in dolgoletni gimnazijski profesor slovenščine France Pibernik je v vlogo tokratnega intervjuvanca postavil sedem let starejšega književnika Zorka Simčiča; njuno sodelovanje je predvsem plod profesorjevega intenzivnega raziskovanja svojčas prezrtih književnikov v povezavi s siceršnjim medvojnim in povojnim položajem slovenstva. Pibernika, ki med drugim podrobno spremlja premike v slovenski zamejski in izseljenski književnosti, narodnozavedni Simčič zanima ne samo kot nekdanji politični emigrant, ampak tudi kot intelektualni starosta slovenske diaspore v Argentini. Rezultat tega je prepletanje pomenljivih in kompleksnih vprašanj s pisateljevimi nič manj pronicljivimi odgovori, ki razkrivajo marsikaj novega o njegovih književnih poskusih in skrajno negotovi dobi, ko so se v njem rojevale prve pisateljske ideje. Pibernik in Simčič se ves čas pomenkujeta odkrito, lucidno in strpno; Pibernikovo neprisiljeno krmarjenje med Simčičevimi krajšimi in daljšimi premisleki posebno pripomore, da iz ozadja posrečeno pronicajo pisateljevi pogledi na polpreteklo dogajanje, ter tudi na aktualne razmere v slovenski družbi, literaturi in svetu nasploh. Iz celotnega intervjuja, razgrnjenega na kar 400 straneh, ne nazadnje izhaja, da so Dohojene stopinje prvovrstno pričevanjsko videnje svojega časa že zato, ker jim v vsej pretekli slovenski književni produkciji praktično ni para.
Sogovornika nas resnicoljubno vodita po Simčičevi vijugasti biografski in pisateljski poti; pred nami se najprej izrisujejo pisateljeva mladostniška leta, nemoteno sledeča si vse do leta 1941, ko se mariborski šolar Simčič odloči odkorakati med vojne prostovoljce, da enkrat za vselej vržejo nemško vojsko nazaj prek meje. V rodno mesto se sicer vrne, vendar ne že čez nekaj dni, kot sprva načrtuje, ampak po nepredstavljivih dvainpetdesetih letih, ko tja pripotuje predvsem obujat spomine na mrtve starše in brata. Tako med drugim iz prve roke izvemo, kako in v kakšnih razmerah se je skozi nepredvidljivi vsakdanjik prebijal v Ljubljani, grozljivem taborišču Gonars, na avstrijskem Koroškem ter naposled v Rimu in Trstu, dokler se ni za skoraj petdeset let izselil v Argentino. Z iskreno in kleno besedo nam stopa naproti v podobi takratnega begunca, marsikje nesprejetega tudi zato, ker sta se njegova brata iz popolnoma domoljubnega nagiba pridružila domobrancem. Simčič, ki svojo sedanjo in nekdanjo bivanjsko situacijo večinoma gostobesedno pretresa, je privrženec resnice in pristno ponosen na padle bližnje, goreče nasprotnike komunizma. Eksil v njegovem primeru ne pomeni smrtne kazni, ampak uspešno prestano preizkušnjo; argentinska leta so verjetno najproduktivnejše in najodmevnejše obdobje njegovega pisateljevanja, urednikovanja in nedvoumnega slovensko-argentinskega kulturnega angažmaja.
Dohojene stopinje poleg iskrivega spominjanja in priloženega ilustrativnega gradiva prinašajo tudi Simčičevo več kot dobrodošlo interpretacijo lastnega literarnega opusa. Medtem ko se France Pibernik kaže za vestnega in tenkočutnega poslušalca, Zorko Simčič izpričuje poteze prodornega, a prizemljenega pričevalca, ki kljub častitljivi starosti in mnogim grenkim trenutkom ostaja mladostno veder in miselno vitalen.
Avtor recenzije: Lev Detela Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
V nedeljo dopoldne je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani potekal drugi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine. Koncertni dogodek je bil v celoti namenjen glasbi Georga Friedricha Händla, ki sta jo poustvarila Simfonični orkester RTV Slovenija pod umetniškim vodstvom violončelista Gregorja Feleta in solist tenorist Aco Biščević. Poročilo o dogodku je pripravil Andrej Bedjanič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Jan Krmelj: Življenje drugih (premiera 31. 1. 2020) po motivih filma Floriana Henckla von Donnersmarcka Režiser: Jan Krmelj Dramaturginja: Diana Koloini Skladatelj : Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Scenograf : Jan Krmelj Kostumografinja : Špela Ema Veble Oblikovalca luči : Jan Krmelj, Vlado Glavan Lektorica: Kristina Anželj Asistentka režiserja : Nika Prusnik Kardum Asistentka scenografa : Mila Peršin Igrajo: Janez Škof Gerd H. Wiesler Uroš Fürst Georg Dreyman Saša Mihelčič Christa-Maria Sieland Življenje drugih. Tak je naslov dramske priredbe Jana Krmelja po motivih filma z istim naslovom Floriana Henckela von Donnersmacka iz leta 2006, dobitnika oskarja za tujejezični film. Sinoči smo odrsko različico gledali na odru Male drame v Ljubljani. Dramaturginja predstave je bila Diana Koloini, režiser in scenograf pa Jan Krmelj.Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Neveljaven email naslov