Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Jure Franko.
Ljubljana: Beletrina, 2019
Dohojene stopinje so doslej najdaljši in gotovo najbolj pretanjen pogovor literarnega strokovnjaka Franceta Pibernika s kakim slovenskim literatom. Knjiga je grajena kot neposreden in z izčrpnimi opombami opremljen prepis intervjuja, ki je s prekinitvami nastajal neverjetnih osemnajst let. Literarni zgodovinar in dolgoletni gimnazijski profesor slovenščine France Pibernik je v vlogo tokratnega intervjuvanca postavil sedem let starejšega književnika Zorka Simčiča; njuno sodelovanje je predvsem plod profesorjevega intenzivnega raziskovanja svojčas prezrtih književnikov v povezavi s siceršnjim medvojnim in povojnim položajem slovenstva. Pibernika, ki med drugim podrobno spremlja premike v slovenski zamejski in izseljenski književnosti, narodnozavedni Simčič zanima ne samo kot nekdanji politični emigrant, ampak tudi kot intelektualni starosta slovenske diaspore v Argentini. Rezultat tega je prepletanje pomenljivih in kompleksnih vprašanj s pisateljevimi nič manj pronicljivimi odgovori, ki razkrivajo marsikaj novega o njegovih književnih poskusih in skrajno negotovi dobi, ko so se v njem rojevale prve pisateljske ideje. Pibernik in Simčič se ves čas pomenkujeta odkrito, lucidno in strpno; Pibernikovo neprisiljeno krmarjenje med Simčičevimi krajšimi in daljšimi premisleki posebno pripomore, da iz ozadja posrečeno pronicajo pisateljevi pogledi na polpreteklo dogajanje, ter tudi na aktualne razmere v slovenski družbi, literaturi in svetu nasploh. Iz celotnega intervjuja, razgrnjenega na kar 400 straneh, ne nazadnje izhaja, da so Dohojene stopinje prvovrstno pričevanjsko videnje svojega časa že zato, ker jim v vsej pretekli slovenski književni produkciji praktično ni para.
Sogovornika nas resnicoljubno vodita po Simčičevi vijugasti biografski in pisateljski poti; pred nami se najprej izrisujejo pisateljeva mladostniška leta, nemoteno sledeča si vse do leta 1941, ko se mariborski šolar Simčič odloči odkorakati med vojne prostovoljce, da enkrat za vselej vržejo nemško vojsko nazaj prek meje. V rodno mesto se sicer vrne, vendar ne že čez nekaj dni, kot sprva načrtuje, ampak po nepredstavljivih dvainpetdesetih letih, ko tja pripotuje predvsem obujat spomine na mrtve starše in brata. Tako med drugim iz prve roke izvemo, kako in v kakšnih razmerah se je skozi nepredvidljivi vsakdanjik prebijal v Ljubljani, grozljivem taborišču Gonars, na avstrijskem Koroškem ter naposled v Rimu in Trstu, dokler se ni za skoraj petdeset let izselil v Argentino. Z iskreno in kleno besedo nam stopa naproti v podobi takratnega begunca, marsikje nesprejetega tudi zato, ker sta se njegova brata iz popolnoma domoljubnega nagiba pridružila domobrancem. Simčič, ki svojo sedanjo in nekdanjo bivanjsko situacijo večinoma gostobesedno pretresa, je privrženec resnice in pristno ponosen na padle bližnje, goreče nasprotnike komunizma. Eksil v njegovem primeru ne pomeni smrtne kazni, ampak uspešno prestano preizkušnjo; argentinska leta so verjetno najproduktivnejše in najodmevnejše obdobje njegovega pisateljevanja, urednikovanja in nedvoumnega slovensko-argentinskega kulturnega angažmaja.
Dohojene stopinje poleg iskrivega spominjanja in priloženega ilustrativnega gradiva prinašajo tudi Simčičevo več kot dobrodošlo interpretacijo lastnega literarnega opusa. Medtem ko se France Pibernik kaže za vestnega in tenkočutnega poslušalca, Zorko Simčič izpričuje poteze prodornega, a prizemljenega pričevalca, ki kljub častitljivi starosti in mnogim grenkim trenutkom ostaja mladostno veder in miselno vitalen.
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Jure Franko.
Ljubljana: Beletrina, 2019
Dohojene stopinje so doslej najdaljši in gotovo najbolj pretanjen pogovor literarnega strokovnjaka Franceta Pibernika s kakim slovenskim literatom. Knjiga je grajena kot neposreden in z izčrpnimi opombami opremljen prepis intervjuja, ki je s prekinitvami nastajal neverjetnih osemnajst let. Literarni zgodovinar in dolgoletni gimnazijski profesor slovenščine France Pibernik je v vlogo tokratnega intervjuvanca postavil sedem let starejšega književnika Zorka Simčiča; njuno sodelovanje je predvsem plod profesorjevega intenzivnega raziskovanja svojčas prezrtih književnikov v povezavi s siceršnjim medvojnim in povojnim položajem slovenstva. Pibernika, ki med drugim podrobno spremlja premike v slovenski zamejski in izseljenski književnosti, narodnozavedni Simčič zanima ne samo kot nekdanji politični emigrant, ampak tudi kot intelektualni starosta slovenske diaspore v Argentini. Rezultat tega je prepletanje pomenljivih in kompleksnih vprašanj s pisateljevimi nič manj pronicljivimi odgovori, ki razkrivajo marsikaj novega o njegovih književnih poskusih in skrajno negotovi dobi, ko so se v njem rojevale prve pisateljske ideje. Pibernik in Simčič se ves čas pomenkujeta odkrito, lucidno in strpno; Pibernikovo neprisiljeno krmarjenje med Simčičevimi krajšimi in daljšimi premisleki posebno pripomore, da iz ozadja posrečeno pronicajo pisateljevi pogledi na polpreteklo dogajanje, ter tudi na aktualne razmere v slovenski družbi, literaturi in svetu nasploh. Iz celotnega intervjuja, razgrnjenega na kar 400 straneh, ne nazadnje izhaja, da so Dohojene stopinje prvovrstno pričevanjsko videnje svojega časa že zato, ker jim v vsej pretekli slovenski književni produkciji praktično ni para.
Sogovornika nas resnicoljubno vodita po Simčičevi vijugasti biografski in pisateljski poti; pred nami se najprej izrisujejo pisateljeva mladostniška leta, nemoteno sledeča si vse do leta 1941, ko se mariborski šolar Simčič odloči odkorakati med vojne prostovoljce, da enkrat za vselej vržejo nemško vojsko nazaj prek meje. V rodno mesto se sicer vrne, vendar ne že čez nekaj dni, kot sprva načrtuje, ampak po nepredstavljivih dvainpetdesetih letih, ko tja pripotuje predvsem obujat spomine na mrtve starše in brata. Tako med drugim iz prve roke izvemo, kako in v kakšnih razmerah se je skozi nepredvidljivi vsakdanjik prebijal v Ljubljani, grozljivem taborišču Gonars, na avstrijskem Koroškem ter naposled v Rimu in Trstu, dokler se ni za skoraj petdeset let izselil v Argentino. Z iskreno in kleno besedo nam stopa naproti v podobi takratnega begunca, marsikje nesprejetega tudi zato, ker sta se njegova brata iz popolnoma domoljubnega nagiba pridružila domobrancem. Simčič, ki svojo sedanjo in nekdanjo bivanjsko situacijo večinoma gostobesedno pretresa, je privrženec resnice in pristno ponosen na padle bližnje, goreče nasprotnike komunizma. Eksil v njegovem primeru ne pomeni smrtne kazni, ampak uspešno prestano preizkušnjo; argentinska leta so verjetno najproduktivnejše in najodmevnejše obdobje njegovega pisateljevanja, urednikovanja in nedvoumnega slovensko-argentinskega kulturnega angažmaja.
Dohojene stopinje poleg iskrivega spominjanja in priloženega ilustrativnega gradiva prinašajo tudi Simčičevo več kot dobrodošlo interpretacijo lastnega literarnega opusa. Medtem ko se France Pibernik kaže za vestnega in tenkočutnega poslušalca, Zorko Simčič izpričuje poteze prodornega, a prizemljenega pričevalca, ki kljub častitljivi starosti in mnogim grenkim trenutkom ostaja mladostno veder in miselno vitalen.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov