Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Jure Franko.
Ljubljana: Beletrina, 2019
Dohojene stopinje so doslej najdaljši in gotovo najbolj pretanjen pogovor literarnega strokovnjaka Franceta Pibernika s kakim slovenskim literatom. Knjiga je grajena kot neposreden in z izčrpnimi opombami opremljen prepis intervjuja, ki je s prekinitvami nastajal neverjetnih osemnajst let. Literarni zgodovinar in dolgoletni gimnazijski profesor slovenščine France Pibernik je v vlogo tokratnega intervjuvanca postavil sedem let starejšega književnika Zorka Simčiča; njuno sodelovanje je predvsem plod profesorjevega intenzivnega raziskovanja svojčas prezrtih književnikov v povezavi s siceršnjim medvojnim in povojnim položajem slovenstva. Pibernika, ki med drugim podrobno spremlja premike v slovenski zamejski in izseljenski književnosti, narodnozavedni Simčič zanima ne samo kot nekdanji politični emigrant, ampak tudi kot intelektualni starosta slovenske diaspore v Argentini. Rezultat tega je prepletanje pomenljivih in kompleksnih vprašanj s pisateljevimi nič manj pronicljivimi odgovori, ki razkrivajo marsikaj novega o njegovih književnih poskusih in skrajno negotovi dobi, ko so se v njem rojevale prve pisateljske ideje. Pibernik in Simčič se ves čas pomenkujeta odkrito, lucidno in strpno; Pibernikovo neprisiljeno krmarjenje med Simčičevimi krajšimi in daljšimi premisleki posebno pripomore, da iz ozadja posrečeno pronicajo pisateljevi pogledi na polpreteklo dogajanje, ter tudi na aktualne razmere v slovenski družbi, literaturi in svetu nasploh. Iz celotnega intervjuja, razgrnjenega na kar 400 straneh, ne nazadnje izhaja, da so Dohojene stopinje prvovrstno pričevanjsko videnje svojega časa že zato, ker jim v vsej pretekli slovenski književni produkciji praktično ni para.
Sogovornika nas resnicoljubno vodita po Simčičevi vijugasti biografski in pisateljski poti; pred nami se najprej izrisujejo pisateljeva mladostniška leta, nemoteno sledeča si vse do leta 1941, ko se mariborski šolar Simčič odloči odkorakati med vojne prostovoljce, da enkrat za vselej vržejo nemško vojsko nazaj prek meje. V rodno mesto se sicer vrne, vendar ne že čez nekaj dni, kot sprva načrtuje, ampak po nepredstavljivih dvainpetdesetih letih, ko tja pripotuje predvsem obujat spomine na mrtve starše in brata. Tako med drugim iz prve roke izvemo, kako in v kakšnih razmerah se je skozi nepredvidljivi vsakdanjik prebijal v Ljubljani, grozljivem taborišču Gonars, na avstrijskem Koroškem ter naposled v Rimu in Trstu, dokler se ni za skoraj petdeset let izselil v Argentino. Z iskreno in kleno besedo nam stopa naproti v podobi takratnega begunca, marsikje nesprejetega tudi zato, ker sta se njegova brata iz popolnoma domoljubnega nagiba pridružila domobrancem. Simčič, ki svojo sedanjo in nekdanjo bivanjsko situacijo večinoma gostobesedno pretresa, je privrženec resnice in pristno ponosen na padle bližnje, goreče nasprotnike komunizma. Eksil v njegovem primeru ne pomeni smrtne kazni, ampak uspešno prestano preizkušnjo; argentinska leta so verjetno najproduktivnejše in najodmevnejše obdobje njegovega pisateljevanja, urednikovanja in nedvoumnega slovensko-argentinskega kulturnega angažmaja.
Dohojene stopinje poleg iskrivega spominjanja in priloženega ilustrativnega gradiva prinašajo tudi Simčičevo več kot dobrodošlo interpretacijo lastnega literarnega opusa. Medtem ko se France Pibernik kaže za vestnega in tenkočutnega poslušalca, Zorko Simčič izpričuje poteze prodornega, a prizemljenega pričevalca, ki kljub častitljivi starosti in mnogim grenkim trenutkom ostaja mladostno veder in miselno vitalen.
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Jure Franko.
Ljubljana: Beletrina, 2019
Dohojene stopinje so doslej najdaljši in gotovo najbolj pretanjen pogovor literarnega strokovnjaka Franceta Pibernika s kakim slovenskim literatom. Knjiga je grajena kot neposreden in z izčrpnimi opombami opremljen prepis intervjuja, ki je s prekinitvami nastajal neverjetnih osemnajst let. Literarni zgodovinar in dolgoletni gimnazijski profesor slovenščine France Pibernik je v vlogo tokratnega intervjuvanca postavil sedem let starejšega književnika Zorka Simčiča; njuno sodelovanje je predvsem plod profesorjevega intenzivnega raziskovanja svojčas prezrtih književnikov v povezavi s siceršnjim medvojnim in povojnim položajem slovenstva. Pibernika, ki med drugim podrobno spremlja premike v slovenski zamejski in izseljenski književnosti, narodnozavedni Simčič zanima ne samo kot nekdanji politični emigrant, ampak tudi kot intelektualni starosta slovenske diaspore v Argentini. Rezultat tega je prepletanje pomenljivih in kompleksnih vprašanj s pisateljevimi nič manj pronicljivimi odgovori, ki razkrivajo marsikaj novega o njegovih književnih poskusih in skrajno negotovi dobi, ko so se v njem rojevale prve pisateljske ideje. Pibernik in Simčič se ves čas pomenkujeta odkrito, lucidno in strpno; Pibernikovo neprisiljeno krmarjenje med Simčičevimi krajšimi in daljšimi premisleki posebno pripomore, da iz ozadja posrečeno pronicajo pisateljevi pogledi na polpreteklo dogajanje, ter tudi na aktualne razmere v slovenski družbi, literaturi in svetu nasploh. Iz celotnega intervjuja, razgrnjenega na kar 400 straneh, ne nazadnje izhaja, da so Dohojene stopinje prvovrstno pričevanjsko videnje svojega časa že zato, ker jim v vsej pretekli slovenski književni produkciji praktično ni para.
Sogovornika nas resnicoljubno vodita po Simčičevi vijugasti biografski in pisateljski poti; pred nami se najprej izrisujejo pisateljeva mladostniška leta, nemoteno sledeča si vse do leta 1941, ko se mariborski šolar Simčič odloči odkorakati med vojne prostovoljce, da enkrat za vselej vržejo nemško vojsko nazaj prek meje. V rodno mesto se sicer vrne, vendar ne že čez nekaj dni, kot sprva načrtuje, ampak po nepredstavljivih dvainpetdesetih letih, ko tja pripotuje predvsem obujat spomine na mrtve starše in brata. Tako med drugim iz prve roke izvemo, kako in v kakšnih razmerah se je skozi nepredvidljivi vsakdanjik prebijal v Ljubljani, grozljivem taborišču Gonars, na avstrijskem Koroškem ter naposled v Rimu in Trstu, dokler se ni za skoraj petdeset let izselil v Argentino. Z iskreno in kleno besedo nam stopa naproti v podobi takratnega begunca, marsikje nesprejetega tudi zato, ker sta se njegova brata iz popolnoma domoljubnega nagiba pridružila domobrancem. Simčič, ki svojo sedanjo in nekdanjo bivanjsko situacijo večinoma gostobesedno pretresa, je privrženec resnice in pristno ponosen na padle bližnje, goreče nasprotnike komunizma. Eksil v njegovem primeru ne pomeni smrtne kazni, ampak uspešno prestano preizkušnjo; argentinska leta so verjetno najproduktivnejše in najodmevnejše obdobje njegovega pisateljevanja, urednikovanja in nedvoumnega slovensko-argentinskega kulturnega angažmaja.
Dohojene stopinje poleg iskrivega spominjanja in priloženega ilustrativnega gradiva prinašajo tudi Simčičevo več kot dobrodošlo interpretacijo lastnega literarnega opusa. Medtem ko se France Pibernik kaže za vestnega in tenkočutnega poslušalca, Zorko Simčič izpričuje poteze prodornega, a prizemljenega pričevalca, ki kljub častitljivi starosti in mnogim grenkim trenutkom ostaja mladostno veder in miselno vitalen.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov