Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Rozman
Bere Ana Bohte.
Prevedla Saša Jerele; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Leïla Slimani je francoska pisateljica maroških korenin, ki je za svoj drugi roman Uspavanka leta 2016 prejela francosko književno nagrado Goncourt. Gre za razmeroma kratek, zelo berljiv roman, ki se žanrsko spogleduje s srhljivko. Pretresljiv je že uvod, saj bralcu razkrije tragičen dogodek med varuško in dvema otrokoma. V nadaljevanju kronološko spremljamo dogajanje pred tem.
Paul in Myriam sta mlada francoska zakonca, ki se spopadata s težavami sodobnega starševstva. Otrokoma, leto in pol staremu Adamu in štiriletni Mili, želita le najboljše, hkrati pa se nočeta odreči kariernim ciljem. Myriam, ena najboljših odvetnic svoje generacije, se želi po nekajletnem premoru zaradi materinstva vrniti na delo. Paul, glasbeni producent pa se namerava bolj posvetiti ustvarjanju. Odločita se, da bosta najela varuško, in po pregledu več kandidatk ter upoštevanju svojih visokih meril izbereta Francozinjo srednjih let Louise. Sprva se zdi, kot da sta zadela na loteriji. Prijazna, malce zadržana varuška poleg skrbi za otroke prevzame še skrb za dom in gospodinjstvo. Kmalu pa se razkrije, da v sebi nosi skrivnosti, ki jim skuša na vsak način ubežati.
Kot eno izmed odlik romana je treba omeniti izčiščen slog, s katerim je pisateljica vzpostavila grozljivo ozračje. Z opisovanjem prizorov, ki se zgodijo med varuško in otrokoma v brezskrbni igri, nas vabi v notranji svet protagonistke, ki je vse prej kot preprost. O njenem življenju in preteklosti izvemo le drobec tu in tam, vendar ravno dovolj, da ostanemo na trnih. Razkrite podrobnosti iz njenega življenja kažejo na zapleteno duševnost introvertirane ženske, ki bralcu vse do konca romana ostane uganka.
Če sta poglavitni temi romana sodobno starševstvo v primežu rutine in črn scenarij o tem, kaj se najhujšega lahko zgodi, če otroke prepustimo v varstvo drugim, pa so obrobne teme zagotovo še moderna vzgoja, moderni partnerski odnos, razredne in kulturne razlike ter vprašanje priseljencev. Zakonca Paul in Myriam namreč varuško Louise izbereta načrtno, tudi zato, ker je Francozinja, ne priseljenka. Kmalu presenečena izvesta, da živi v eni izmed najrevnejših pariških četrti – tudi to jo na neki način določi. Trenutki, ki jih Louise preživi z otrokoma v parku, kjer so še druge varuške, nam slikajo sodobni Pariz, v katerem je normalno, da se starši iz služb vračajo v zgodnjih večernih urah, za njihove otroke pa skrbijo druge ženske, večinoma priseljenke, do katerih imajo Parižani srednjega in visokega razreda še vedno zaničevalen odnos.
Pomudimo se še malce pri samem začetku ter koncu romana. Če ste privrženec kriminalk, v katerih se takoj na začetku izve, kaj se je pravzaprav zgodilo, potem pa se v zgodbi počasi razkriva, kako je do zločina prišlo, vam bo roman všeč. Če pa ste eden izmed tistih, ki raje na koncu izvedo, kdo je storilec, je zelo verjetno, da vas knjiga ne bo prepričala. Čeprav je začetek popolnoma jasen in ne pušča niti kančka dvoma o tem, kaj se je zgodilo, je konec skoraj preveč odprt. Namreč, potem ko nam pisateljica s prvim stavkom romana, ki se glasi »Dojenček je mrtev.«, prinese na pladnju odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo, si želimo izvedeti še, zakaj in kako se je to zgodilo. Odgovorov pa nam pisateljica tudi na koncu romana ne da oziroma ju ponudi le v obrisih, zavita v tančico. Odprti konec bo seveda marsikomu pisan na kožo, nekateri bralci pa se bodo verjetno počutili, kot da so ostali praznih rok. Na koncu bi si namreč vendarle želeli izvedeti, katere okoliščine so bile tisti končni vzgib za varuškino okrutno dejanje, ter ne nazadnje, kako je to storila. Bralec pa s čisto zadnjim stavkom ostaja prepuščen na milost in nemilost svoji domišljiji. Zadnji stavek se glasi: »Pridita, otroka. Okopala se bosta.«
Avtorica recenzije: Ana Rozman
Bere Ana Bohte.
Prevedla Saša Jerele; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Leïla Slimani je francoska pisateljica maroških korenin, ki je za svoj drugi roman Uspavanka leta 2016 prejela francosko književno nagrado Goncourt. Gre za razmeroma kratek, zelo berljiv roman, ki se žanrsko spogleduje s srhljivko. Pretresljiv je že uvod, saj bralcu razkrije tragičen dogodek med varuško in dvema otrokoma. V nadaljevanju kronološko spremljamo dogajanje pred tem.
Paul in Myriam sta mlada francoska zakonca, ki se spopadata s težavami sodobnega starševstva. Otrokoma, leto in pol staremu Adamu in štiriletni Mili, želita le najboljše, hkrati pa se nočeta odreči kariernim ciljem. Myriam, ena najboljših odvetnic svoje generacije, se želi po nekajletnem premoru zaradi materinstva vrniti na delo. Paul, glasbeni producent pa se namerava bolj posvetiti ustvarjanju. Odločita se, da bosta najela varuško, in po pregledu več kandidatk ter upoštevanju svojih visokih meril izbereta Francozinjo srednjih let Louise. Sprva se zdi, kot da sta zadela na loteriji. Prijazna, malce zadržana varuška poleg skrbi za otroke prevzame še skrb za dom in gospodinjstvo. Kmalu pa se razkrije, da v sebi nosi skrivnosti, ki jim skuša na vsak način ubežati.
Kot eno izmed odlik romana je treba omeniti izčiščen slog, s katerim je pisateljica vzpostavila grozljivo ozračje. Z opisovanjem prizorov, ki se zgodijo med varuško in otrokoma v brezskrbni igri, nas vabi v notranji svet protagonistke, ki je vse prej kot preprost. O njenem življenju in preteklosti izvemo le drobec tu in tam, vendar ravno dovolj, da ostanemo na trnih. Razkrite podrobnosti iz njenega življenja kažejo na zapleteno duševnost introvertirane ženske, ki bralcu vse do konca romana ostane uganka.
Če sta poglavitni temi romana sodobno starševstvo v primežu rutine in črn scenarij o tem, kaj se najhujšega lahko zgodi, če otroke prepustimo v varstvo drugim, pa so obrobne teme zagotovo še moderna vzgoja, moderni partnerski odnos, razredne in kulturne razlike ter vprašanje priseljencev. Zakonca Paul in Myriam namreč varuško Louise izbereta načrtno, tudi zato, ker je Francozinja, ne priseljenka. Kmalu presenečena izvesta, da živi v eni izmed najrevnejših pariških četrti – tudi to jo na neki način določi. Trenutki, ki jih Louise preživi z otrokoma v parku, kjer so še druge varuške, nam slikajo sodobni Pariz, v katerem je normalno, da se starši iz služb vračajo v zgodnjih večernih urah, za njihove otroke pa skrbijo druge ženske, večinoma priseljenke, do katerih imajo Parižani srednjega in visokega razreda še vedno zaničevalen odnos.
Pomudimo se še malce pri samem začetku ter koncu romana. Če ste privrženec kriminalk, v katerih se takoj na začetku izve, kaj se je pravzaprav zgodilo, potem pa se v zgodbi počasi razkriva, kako je do zločina prišlo, vam bo roman všeč. Če pa ste eden izmed tistih, ki raje na koncu izvedo, kdo je storilec, je zelo verjetno, da vas knjiga ne bo prepričala. Čeprav je začetek popolnoma jasen in ne pušča niti kančka dvoma o tem, kaj se je zgodilo, je konec skoraj preveč odprt. Namreč, potem ko nam pisateljica s prvim stavkom romana, ki se glasi »Dojenček je mrtev.«, prinese na pladnju odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo, si želimo izvedeti še, zakaj in kako se je to zgodilo. Odgovorov pa nam pisateljica tudi na koncu romana ne da oziroma ju ponudi le v obrisih, zavita v tančico. Odprti konec bo seveda marsikomu pisan na kožo, nekateri bralci pa se bodo verjetno počutili, kot da so ostali praznih rok. Na koncu bi si namreč vendarle želeli izvedeti, katere okoliščine so bile tisti končni vzgib za varuškino okrutno dejanje, ter ne nazadnje, kako je to storila. Bralec pa s čisto zadnjim stavkom ostaja prepuščen na milost in nemilost svoji domišljiji. Zadnji stavek se glasi: »Pridita, otroka. Okopala se bosta.«
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov