Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
S svojim nizkoproračunskim pristopom značajske študije, ki je bližje neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom, je Joker drzen in provokativen.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne. Arthur se neuspešno preživlja kot klovn in sanjari o karieri komika, s katero bi očaral simpatično sosedo samohranilko. A ko mesto zmanjša financiranje socialnim službam, zmanjka tudi denarja za Arthurjeve antipsihotike in antidepresive, meja med resničnim in umišljenim pa se začne pri njem vedno bolj krhati. Propadli klovn se bo počasi prelevil v Jokerja, agenta kaosa in uničenja v Gothamu.
Po triumfu na nedavnem festivalu v Benetkah so bila pričakovanja glede celovečerca Joker, samosvojega prispevka k Batmanovemu univezumu, precej visoka, in avtor projekta Todd Phillips, ki je zaslovel z izzivalnimi komedijami in še posebej s trilogijo Prekrokana noč, jih je povsem upravičil. Joker je v miljeju filmskih priredb stripov podobno nenavadno delo zunaj osrednjega toka, kot je Arthur Fleck popoln obstranec oziroma »madež« v širši družbi. S svojim nizkoproračunskim pristopom značajske študije, ki je bližje neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom, je Joker drzen in provokativen. Prvenstveno gre za spust v psihični razkroj naslovnega junaka, anarhičnega psihopata, ki postane proti svoji volji ikona družbenega upora. Igralsko monumentalno ga upodobi Joaquin Phoenix, pri čemer je težko spregledati številne sklice na zgodnji Scorsesejev opus in njegove portrete moških na robu živčnega zloma; predvsem sta to Taksist in Kralj komedije, kar posrečeno poudari pojava Roberta De Nira v eni od osrednjih vlog.
Hkrati z monokromatsko paleto metropole, osiromašene vseh barv, topline in sočutja, avtorji ustvarijo siv, jesenski, brezizhodno propadajoči svet, obenem pa se delo podobno večplastno odziva na prepoznavne paradokse sodobnosti kot pred desetletjem Nolanov Vitez teme. Nedvomno bo tudi Joker sprožil podobno interpretacijsko histerijo, saj je v političnem smislu precej dvoumen.
Tri desetletja po padcu berlinskega zidu namreč živi človeštvo po vseh uveljavljenih kazalnikih v dokaj obstojnem obdobju miru, prosperitete srednjega razreda ter dvigovanja povprečnega ekonomskega standarda in osebnih svoboščin na zgodovinsko neslutene ravni. In vendar je težko spregledati obstoj abstraktne želje po uničenju, strastnega pričakovanja katastrof in patološkega hrepenenja po nekakšni revoluciji. Vse te težnje namreč vsaj med vrsticami pooseblja Joker. A hkrati navduši izjemna zrelost filma, ki prikaže vse te težnje kot produkt bolnega uma oziroma nečesa, kar je lahko samo znak napredujoče shizofrenije. Ali kot bi rekel Slavoj Žižek: revolucija že, a kaj bo sledilo dan pozneje?
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
S svojim nizkoproračunskim pristopom značajske študije, ki je bližje neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom, je Joker drzen in provokativen.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne. Arthur se neuspešno preživlja kot klovn in sanjari o karieri komika, s katero bi očaral simpatično sosedo samohranilko. A ko mesto zmanjša financiranje socialnim službam, zmanjka tudi denarja za Arthurjeve antipsihotike in antidepresive, meja med resničnim in umišljenim pa se začne pri njem vedno bolj krhati. Propadli klovn se bo počasi prelevil v Jokerja, agenta kaosa in uničenja v Gothamu.
Po triumfu na nedavnem festivalu v Benetkah so bila pričakovanja glede celovečerca Joker, samosvojega prispevka k Batmanovemu univezumu, precej visoka, in avtor projekta Todd Phillips, ki je zaslovel z izzivalnimi komedijami in še posebej s trilogijo Prekrokana noč, jih je povsem upravičil. Joker je v miljeju filmskih priredb stripov podobno nenavadno delo zunaj osrednjega toka, kot je Arthur Fleck popoln obstranec oziroma »madež« v širši družbi. S svojim nizkoproračunskim pristopom značajske študije, ki je bližje neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom, je Joker drzen in provokativen. Prvenstveno gre za spust v psihični razkroj naslovnega junaka, anarhičnega psihopata, ki postane proti svoji volji ikona družbenega upora. Igralsko monumentalno ga upodobi Joaquin Phoenix, pri čemer je težko spregledati številne sklice na zgodnji Scorsesejev opus in njegove portrete moških na robu živčnega zloma; predvsem sta to Taksist in Kralj komedije, kar posrečeno poudari pojava Roberta De Nira v eni od osrednjih vlog.
Hkrati z monokromatsko paleto metropole, osiromašene vseh barv, topline in sočutja, avtorji ustvarijo siv, jesenski, brezizhodno propadajoči svet, obenem pa se delo podobno večplastno odziva na prepoznavne paradokse sodobnosti kot pred desetletjem Nolanov Vitez teme. Nedvomno bo tudi Joker sprožil podobno interpretacijsko histerijo, saj je v političnem smislu precej dvoumen.
Tri desetletja po padcu berlinskega zidu namreč živi človeštvo po vseh uveljavljenih kazalnikih v dokaj obstojnem obdobju miru, prosperitete srednjega razreda ter dvigovanja povprečnega ekonomskega standarda in osebnih svoboščin na zgodovinsko neslutene ravni. In vendar je težko spregledati obstoj abstraktne želje po uničenju, strastnega pričakovanja katastrof in patološkega hrepenenja po nekakšni revoluciji. Vse te težnje namreč vsaj med vrsticami pooseblja Joker. A hkrati navduši izjemna zrelost filma, ki prikaže vse te težnje kot produkt bolnega uma oziroma nečesa, kar je lahko samo znak napredujoče shizofrenije. Ali kot bi rekel Slavoj Žižek: revolucija že, a kaj bo sledilo dan pozneje?
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov