Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Rob : Amalietti & Amalietti, 2019

Zbirka kratkih zgodb Franja Frančiča z naslovom Vzemi me k sebi že z naslovom vabi na vsaj dveh ravneh: da se knjigo vzame v branje in, kar je nemara pomembneje, da se vzame k sebi samega pisatelja, čigar slika je na naslovnici, saj možak v beli majici med grmičevjem in z obeskom, na katerem je metulj, skoraj preplašeno strmi in vabi. Prav ta položaj, ki je izraz občutljivosti in dovzetnosti, je položaj tistega, ki izreka opise in sodbe o svetu, meječem na stalno absurdnost.

V Frančičevem opusu ta knjiga ne izstopa, saj pisanje v njej preveva že stalna tema šentflorjanskosti, ki v svoji požrešnosti ne pusti stran. Vztrajanje v podoživljanju sveta, v katerem se spletajo brezup, odvisnosti, spomini in odpornost, je tudi vztrajanje pri socialno-poetičnem diskurzu, v katerem pisatelj najde svoje mesto nekakšnega razsodnika in kronista. Zgodbice, ki imajo tudi nastavke romaneskne strukture, a je ne izpeljejo, saj se podrejajo poeziji izreke in prehajajo v formo črtice, so splet sestavin, ki sestavljajo nekakšno balkansko enolončnico. Mnogo je namreč zapisov v srbohrvaščini, saj je tematika, v kateri se zrcalijo pisateljevi spomini, krepko začinjena z občutjem bivše Jugoslavije oziroma reminiscenc, izhajajočih iz skoraj nostalgičnih aluzij. Izstopa pa pomembno stanje – samota, prehajajoča v osamelost in samost. Vsa doživetja, tista narativna in tista, ki so zavezana brezčasju, so obdana z zidom človekovega odmika od sebe, od soljudi, od bivanja z vsaj nekaj smisla.

V zapisu z naslovom Samota pisatelj sporoča: „Naseli se v tebi, čutiš jo kot obroč okoli srca, samota. Ponavlja se, vrača, trka na vrata belih noči, rojena v nemoči, kot pajčolan ti vsako jutro prekrije obraz. Odpraviš se med ljudi, koliko rabljenih besed, ki zgrešijo, koliko praznih parol in fraz, aktivizma. Včasih se dotakne roba prepada, preplavi te obup, tista skrajna meja, ko bi rad končal, ker ne zmoreš več.“

Franjo Frančič je dosledno oster, krut in nepodkupljiv. V odlomkih, ki vsebujejo pisateljevo razmišljanje o vsebini izpisanega, je prepoznati nabitost z rešitvami, ki pa to niso, saj tovrstni pisateljski postopki le še stopnjujejo melos vztrajanja v brezizhodnosti, in fraza „saj je v redu, vse bo še v redu“, ki zaključuje knjigo, zareže z vso ironijo. Obdobje instantnosti, ene od značilnosti današnjega časa, ki je tudi čas teh zgodb, je tudi obdobje brezbrižnosti, obdobje, ki mu kar ni videti konca.

V zapisu za naslovom Pismo je konstatacija: „Od rojstva do smrti ponavljaš: pa, pa, pa … Priden si in natrosijo ti novih zrn in novih resnic. Ne iščeš svoje resnice. Prašiček si. Ljubek, ubogljiv prašiček.“

V takšnem svetu so tudi kletvice lahko izraz molitve. In opisi spolnosti so v bližini tistih občutij, ki se porode, ko s polic nakupovalnih središč jemljemo izdelke, ki se razlikujejo le po tem, ali so v prodajni akciji ali pa na takšno etiketo še čakajo. Človek je človeku le še kiosk, ki se ponuja v samopromociji in potencirani prepoznavnosti, suvenir, ki čaka na turistično konzumacijo. A v vsem tem zmerkantiliziranem svetu so drobni odlomki, v katerih se pisatelj izkaže za pozornega iskalca vsaj še delčkov lepote, skladja in povezanosti. Teh delčkov je res malo, za vzorec. Takšni odlomki so pravzaprav pisateljev trik, da je prevevajoče občutje poudarjeno.

Stavek iz črtice Selitve pove vse: „A ves čas živiš v eni sami pokrajini, v eni sami deželi, samota imenovani.“ In izhodišče, povedano in izpostavljeno že v naslovu knjige Vzemi me k sebi, je podano.