Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Luan Starova je makedonski pisatelj albanskega rodu, rojen leta 1941 v Albaniji, po drugi svetovni vojni pa se je preselil v Skopje in tam diplomiral iz francoskega jezika in književnosti. Luciden in vsestranski pisec, ki je svojo pot začel kot esejist in kritik, je romane začel pisati šele pri svojih petdesetih letih, nato pa jih je v petindvajsetih letih napisal kar sedemnajst. Čas koz je bil, kronološko gledano, drugi med njimi, odlično ga je prevedel Aleš Mustar. Romaneskni cikel Balkanska saga opisuje družbene razmere in odnose na Balkanu skozi celotno 20. stoletje, ki so ga zaznamovali razpad Otomanskega cesarstva, dve svetovni vojni, stalinizem, titoizem, razpad jugoslovanske države in osamosvojitev Makedonije.
Roman Čas koz je v marsičem avtobiografski prikaz življenja v povojni Makedoniji, ko je komunistična oblast tamkajšnje kmete čez noč želela spreobrniti v tovarniške delavce in je z likvidacijo koz želela po hitrem postopku pridobiti novo delovno silo, ki bi bila odvisna izključno od industrijske tehnologije, socialističnega samoupravljanja in zatiranja tradicionalnih oblik podeželske skupnosti. Starova na eni strani opisuje življenje t. i. kozarjev, ki so jim koze pomenile edini vir preživetja in so bile enakovredne družinskim članom, na drugi strani pa metode povojne oblasti, ki se je trudila koze prikazati kot protidržavni element, ki uničuje stebre socialistične revolucije. Protagonistov oče vse noči bedi pri knjigah, da bi našel argumente, s katerimi bi kozarji lahko opolnomočili te plemenite živali, in hkrati nasprotuje argumentom, ki so jih iz rokava povlekli t. i. protikozarji:
“Podobnost med kozjim in materinim mlekom ga je razveselila. To bi lahko bil pravi argument v boju s protikozarji. Toda komu lahko to pove? Kozo so kljub vsemu dobremu, kar je dajala ljudem, še posebej revnim, ki jih je reševala pred lakoto, boleznijo, smrtjo, mnogi kot domačo žival še vedno podcenjevali. V veliko državah so bogati na “balkansko kravo” revežev gledali s prezirom.”
Luan Starova skozi ves roman vleče vzporednice z zgodbo Alphonsa Daudeta o kozi gospoda Seguina, ki je v želji po svobodi svojemu lastniku obrnila hrbet in odšla v neznano. Takšno usodo doživi tudi kozar Čanga, ki žrtvuje življenje, ko se nekega dne odloči, da bo odpeljal vse koze iz Kozje četrti in jih čuval v bližnjih jamah, da jih oblast ne dobi v svoje roke.
Zgodbo o kozah pisatelj v enaki meri gradi z občutkom za tragično kot tudi s svojevrstnim humorjem in parodijo, pri tem pa pred bralcem razgalja širino svojega duha in zgodovinskega spomina. Ko opisuje otroško ljubezen do koze Stalinke, katere usoda je bila po politični ločitvi med Titom in Stalinom tako ali drugače zapečatena, zapiše:
“Če bi ostali v dobrih odnosih s Stalinom, bi nas obtoževali, da se posmehujemo imenu slavnega Stalina, ker pa smo se skregali, nas bodo obtožili, da smo zakrknjeni stalinisti. Objemali smo našo Stalinko, kot bi ji hoteli reči, da je nikoli ne bomo preboleli, saj je bila naša velika rešiteljica in gotovo prva Stalinova žrtev na jugu Balkana.”
Roman Čas koz je brez dvoma poživitev za slovenski literarni prostor, saj reflektira neko obdobje v zgodovini Jugoslavije in Balkana, ki se ga ljudje radi spominjajo, saj so se v tem času zanašali na lastne vire preživetja, medtem ko so bili na nek način že vpeti v primež ideologije. Zdi se, da roman v enaki meri deluje tudi kot sodobna eko pravljica o samooskrbni skupnosti, v kateri bi lahko preživeli zgolj s kozami in s podporo enakomislečih ljudi, s katerimi bi vzpostavili menjavo dobrin in storitev. Roman, ki se ne izogiba družbenim alegorijam in parodijam, stavi na preproste in pragmatične družbene rešitve, ki bi tudi tistim, ki se dandanes vrtijo v primežu kapitalistične ideologije, pokazale dokaj banalen, a povsem realen izhod iz začaranega kroga sodobnega sužnjelastništva. Navijamo za to, da se v slovenščino prevede še kak roman iz Balkanske sage Luana Starove, avtorja, ki z opisom preteklosti problematizira sedanjost in ustvarja optimistično vizijo bližnje prihodnosti.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Luan Starova je makedonski pisatelj albanskega rodu, rojen leta 1941 v Albaniji, po drugi svetovni vojni pa se je preselil v Skopje in tam diplomiral iz francoskega jezika in književnosti. Luciden in vsestranski pisec, ki je svojo pot začel kot esejist in kritik, je romane začel pisati šele pri svojih petdesetih letih, nato pa jih je v petindvajsetih letih napisal kar sedemnajst. Čas koz je bil, kronološko gledano, drugi med njimi, odlično ga je prevedel Aleš Mustar. Romaneskni cikel Balkanska saga opisuje družbene razmere in odnose na Balkanu skozi celotno 20. stoletje, ki so ga zaznamovali razpad Otomanskega cesarstva, dve svetovni vojni, stalinizem, titoizem, razpad jugoslovanske države in osamosvojitev Makedonije.
Roman Čas koz je v marsičem avtobiografski prikaz življenja v povojni Makedoniji, ko je komunistična oblast tamkajšnje kmete čez noč želela spreobrniti v tovarniške delavce in je z likvidacijo koz želela po hitrem postopku pridobiti novo delovno silo, ki bi bila odvisna izključno od industrijske tehnologije, socialističnega samoupravljanja in zatiranja tradicionalnih oblik podeželske skupnosti. Starova na eni strani opisuje življenje t. i. kozarjev, ki so jim koze pomenile edini vir preživetja in so bile enakovredne družinskim članom, na drugi strani pa metode povojne oblasti, ki se je trudila koze prikazati kot protidržavni element, ki uničuje stebre socialistične revolucije. Protagonistov oče vse noči bedi pri knjigah, da bi našel argumente, s katerimi bi kozarji lahko opolnomočili te plemenite živali, in hkrati nasprotuje argumentom, ki so jih iz rokava povlekli t. i. protikozarji:
“Podobnost med kozjim in materinim mlekom ga je razveselila. To bi lahko bil pravi argument v boju s protikozarji. Toda komu lahko to pove? Kozo so kljub vsemu dobremu, kar je dajala ljudem, še posebej revnim, ki jih je reševala pred lakoto, boleznijo, smrtjo, mnogi kot domačo žival še vedno podcenjevali. V veliko državah so bogati na “balkansko kravo” revežev gledali s prezirom.”
Luan Starova skozi ves roman vleče vzporednice z zgodbo Alphonsa Daudeta o kozi gospoda Seguina, ki je v želji po svobodi svojemu lastniku obrnila hrbet in odšla v neznano. Takšno usodo doživi tudi kozar Čanga, ki žrtvuje življenje, ko se nekega dne odloči, da bo odpeljal vse koze iz Kozje četrti in jih čuval v bližnjih jamah, da jih oblast ne dobi v svoje roke.
Zgodbo o kozah pisatelj v enaki meri gradi z občutkom za tragično kot tudi s svojevrstnim humorjem in parodijo, pri tem pa pred bralcem razgalja širino svojega duha in zgodovinskega spomina. Ko opisuje otroško ljubezen do koze Stalinke, katere usoda je bila po politični ločitvi med Titom in Stalinom tako ali drugače zapečatena, zapiše:
“Če bi ostali v dobrih odnosih s Stalinom, bi nas obtoževali, da se posmehujemo imenu slavnega Stalina, ker pa smo se skregali, nas bodo obtožili, da smo zakrknjeni stalinisti. Objemali smo našo Stalinko, kot bi ji hoteli reči, da je nikoli ne bomo preboleli, saj je bila naša velika rešiteljica in gotovo prva Stalinova žrtev na jugu Balkana.”
Roman Čas koz je brez dvoma poživitev za slovenski literarni prostor, saj reflektira neko obdobje v zgodovini Jugoslavije in Balkana, ki se ga ljudje radi spominjajo, saj so se v tem času zanašali na lastne vire preživetja, medtem ko so bili na nek način že vpeti v primež ideologije. Zdi se, da roman v enaki meri deluje tudi kot sodobna eko pravljica o samooskrbni skupnosti, v kateri bi lahko preživeli zgolj s kozami in s podporo enakomislečih ljudi, s katerimi bi vzpostavili menjavo dobrin in storitev. Roman, ki se ne izogiba družbenim alegorijam in parodijam, stavi na preproste in pragmatične družbene rešitve, ki bi tudi tistim, ki se dandanes vrtijo v primežu kapitalistične ideologije, pokazale dokaj banalen, a povsem realen izhod iz začaranega kroga sodobnega sužnjelastništva. Navijamo za to, da se v slovenščino prevede še kak roman iz Balkanske sage Luana Starove, avtorja, ki z opisom preteklosti problematizira sedanjost in ustvarja optimistično vizijo bližnje prihodnosti.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
Neveljaven email naslov