Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Daniela Dvořáková: Barbara Celjska

14.10.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Prevedel Andrej Rozman; Celje : Mohorjeva družba, Ljubljana, 2019

Če ne že prej, se je s prvo svetovno vojno nepreklicno končal čas ozemeljskih kupčij in utrjevanja oblasti tudi brez orožja – z ženitovanjskimi kombinacijami. V Evropi je ta praksa dosegla vrhunec v srednjem veku, za najuspešnejše pa so se izkazali Habsburžani. Ker so se obdržali na prestolu do leta 1918, se bolj ali manj pozablja, da pred stoletji v srednji Evropi nekatere druge mogočne plemiške rodbine niso zaostajale, med njimi zlasti veliki tekmeci Celjski. Z njimi so podpisali obojestransko dedno pogodbo, po kateri bi po izumrtju ene rodbine vse pripadlo drugi, in tako je po smrti zadnjega Celjana vse pripadlo Habsburžanom. To se je po uboju Ulrika II. zgodilo že trinajst let po sklenjeni pogodbi. Če bi Habsburžani izumrli prej, bi se v Evropi seveda marsikaj obrnilo drugače, kot se je.

Dokumentarna, bogato ilustrirana pripoved Barbara Celjska : črna kraljica : (1392-1451) : življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice. slovaške zgodovinarke Daniele Dvořákove, strokovnjakinje za Srednjo Evropo v obdobju vladanja Sigismunda Luksemburškega, je osredinjena na doslej pomanjkljivo raziskano zgodbo njegove soproge, kraljice Barbare, hčere Hermana II. Celjskega. A Barbara niti ni bila prva evropska kraljica iz Celja; nekaj let prej je na poljski prestol sedla njena sestrična Ana.

Kakšno je bilo videti ženitovanjsko kombiniranje, nazorno kaže primer samega Sigismunda. Že pri štirih letih so mu za ženo določili anžujsko princeso, tri leta pozneje so mu izbrali drugo nevesto, s katero je sedel na poljski prestol, a jo je izgubil po nesreči pri lovu. Nato so ga morali hitro na novo poročiti, da bi kraljestvo dobilo prestolonaslednika. Dvorni svetovalci so tehtali med petimi kandidatkami, medtem ko se je Sigismund veselo predajal razuzdanemu življenju. Nezadovoljni ogrski plemiči so ga prijeli in ga izpustili šele, ko se je zaročil s takrat devetletno hčerko vplivnega celjskega velikaša. Tri leta pozneje sta Herman in njegov kraljevski zet svoje prijateljstvo utrdila še s poroko.

Daniela Dvořáková je natančna in slikovita tako v opisih blišča poroke in kronanja dvanajstletne Barbare kot pri rojstvu njene edinke Elizabete in drugih prizorih, kjer se ni mogla opreti na pristne dokumente. Znala jih je premostiti z navajanjem ohranjenih zapisov podobnih dogodkov iz tistega časa. Barbarinemu življenju ob mogočnem možu je sledila od časa, ko je »v prvem obdobju skupnega življenja odrasla, postala ženska, rodila otroka in se naučila vladati«. Sama je začela upravljati svoje posesti in ukazovati podložnikom, o čemer pričajo listine z njenim pečatom. Kraljičina samostojnost, kadar je ob Sigismundovi odsotnosti v vlogi namestnice ravnala preveč po svoje, pa je pripeljala tudi do razdora med zakoncema. Po pomiritvi sta se zaradi Sigismundovih vojn s Turki, Benečani in husiti ter kraljevskih in nazadnje cesarskih obveznosti še večkrat za dalj časa razšla.

V metežu spletk, korupcije, prevar in nenadnih smrti je Barbara stala ob strani možu, ki ji je širokogrudno podeljeval vedno več posesti in pravic. Ko je bil v Italiji, je celo vodila obrambo Ogrske pred husiti, on pa je dosegel, da je poleg ogrske postala še nemška in češka kraljica. Toda ob koncu leta 1437 so habsburški tekmeci in drugi njeni spletkarski nasprotniki prepričali umirajočega Sigismunda, da kuje zaroto zoper njega. Barbara se je znašla v ječi in tam nemočno čakala na razplet. Mnogim velikašem se je zamerila že prej, kar je bil eden poglavitnih razlogov, da je v javnosti bolj in bolj postajala negativna junakinja. O njej so še pred smrtjo leta 1451 govorili in pisali kot o nemški mesalini in Črni kraljici, ki da se ukvarja s črno magijo in okultizmom, je brezverka, krivoverka in celo lezbična vampirka.

Daniela Dvořáková polemizira z raziskovalci, ki so te klevete nekritično ponavljali, in dokazuje njihovo neutemeljenost. Porajale so se iz domišljije in zlonamernih govoric, ki so se, ko je ovdovela Barbara izgubila moč, začele širiti v literarnih spisih, kronikah in živem izročilu. Zaradi njih je izgubila kraljevsko krono, večino posesti in skoraj tudi življenje. »Če bi jo udarci usode spravili na tla,« meni avtorica, »to ne bi bila Barbara. Dvakrat v življenju se je znašla na dnu, vedno je vstala in šla naprej …« Vodiči po nekaterih njenih nekdanjih gradovih pa kljub temu še danes zavajajo radovedne obiskovalce s srhljivimi legendami o nezvesti in pohotni kraljici.

Sledenje odkritjem Daniele Dvořakove v knjigi Barbara Celjska : črna kraljica ponuja zanimivo branje o življenju najvišjega evropskega plemstva v srednjem veku. Bilo je daleč od romantičnih predstav o sijajnem viteštvu in večni zvestobi. Za grofe in kneze so bili otroci predvsem »politični kapital«, namenjen povečevanju moči in oblasti njihovih rodbin. Usoda Barbare Celjske, čaščene in spoštovane kraljice ter nazadnje izgnanke, jetnice in oropane begunke, je še toliko bolj zanimiva zato, ker razkriva poglede ugledne tuje zgodovinarke na svetle in mračne trenutke grofovsko-knežje dinastije Celjskih, ki je, kot v spremni besedi opozarja tudi Igor Grdina, del naše zgodovine.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Daniela Dvořáková: Barbara Celjska

14.10.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Prevedel Andrej Rozman; Celje : Mohorjeva družba, Ljubljana, 2019

Če ne že prej, se je s prvo svetovno vojno nepreklicno končal čas ozemeljskih kupčij in utrjevanja oblasti tudi brez orožja – z ženitovanjskimi kombinacijami. V Evropi je ta praksa dosegla vrhunec v srednjem veku, za najuspešnejše pa so se izkazali Habsburžani. Ker so se obdržali na prestolu do leta 1918, se bolj ali manj pozablja, da pred stoletji v srednji Evropi nekatere druge mogočne plemiške rodbine niso zaostajale, med njimi zlasti veliki tekmeci Celjski. Z njimi so podpisali obojestransko dedno pogodbo, po kateri bi po izumrtju ene rodbine vse pripadlo drugi, in tako je po smrti zadnjega Celjana vse pripadlo Habsburžanom. To se je po uboju Ulrika II. zgodilo že trinajst let po sklenjeni pogodbi. Če bi Habsburžani izumrli prej, bi se v Evropi seveda marsikaj obrnilo drugače, kot se je.

Dokumentarna, bogato ilustrirana pripoved Barbara Celjska : črna kraljica : (1392-1451) : življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice. slovaške zgodovinarke Daniele Dvořákove, strokovnjakinje za Srednjo Evropo v obdobju vladanja Sigismunda Luksemburškega, je osredinjena na doslej pomanjkljivo raziskano zgodbo njegove soproge, kraljice Barbare, hčere Hermana II. Celjskega. A Barbara niti ni bila prva evropska kraljica iz Celja; nekaj let prej je na poljski prestol sedla njena sestrična Ana.

Kakšno je bilo videti ženitovanjsko kombiniranje, nazorno kaže primer samega Sigismunda. Že pri štirih letih so mu za ženo določili anžujsko princeso, tri leta pozneje so mu izbrali drugo nevesto, s katero je sedel na poljski prestol, a jo je izgubil po nesreči pri lovu. Nato so ga morali hitro na novo poročiti, da bi kraljestvo dobilo prestolonaslednika. Dvorni svetovalci so tehtali med petimi kandidatkami, medtem ko se je Sigismund veselo predajal razuzdanemu življenju. Nezadovoljni ogrski plemiči so ga prijeli in ga izpustili šele, ko se je zaročil s takrat devetletno hčerko vplivnega celjskega velikaša. Tri leta pozneje sta Herman in njegov kraljevski zet svoje prijateljstvo utrdila še s poroko.

Daniela Dvořáková je natančna in slikovita tako v opisih blišča poroke in kronanja dvanajstletne Barbare kot pri rojstvu njene edinke Elizabete in drugih prizorih, kjer se ni mogla opreti na pristne dokumente. Znala jih je premostiti z navajanjem ohranjenih zapisov podobnih dogodkov iz tistega časa. Barbarinemu življenju ob mogočnem možu je sledila od časa, ko je »v prvem obdobju skupnega življenja odrasla, postala ženska, rodila otroka in se naučila vladati«. Sama je začela upravljati svoje posesti in ukazovati podložnikom, o čemer pričajo listine z njenim pečatom. Kraljičina samostojnost, kadar je ob Sigismundovi odsotnosti v vlogi namestnice ravnala preveč po svoje, pa je pripeljala tudi do razdora med zakoncema. Po pomiritvi sta se zaradi Sigismundovih vojn s Turki, Benečani in husiti ter kraljevskih in nazadnje cesarskih obveznosti še večkrat za dalj časa razšla.

V metežu spletk, korupcije, prevar in nenadnih smrti je Barbara stala ob strani možu, ki ji je širokogrudno podeljeval vedno več posesti in pravic. Ko je bil v Italiji, je celo vodila obrambo Ogrske pred husiti, on pa je dosegel, da je poleg ogrske postala še nemška in češka kraljica. Toda ob koncu leta 1437 so habsburški tekmeci in drugi njeni spletkarski nasprotniki prepričali umirajočega Sigismunda, da kuje zaroto zoper njega. Barbara se je znašla v ječi in tam nemočno čakala na razplet. Mnogim velikašem se je zamerila že prej, kar je bil eden poglavitnih razlogov, da je v javnosti bolj in bolj postajala negativna junakinja. O njej so še pred smrtjo leta 1451 govorili in pisali kot o nemški mesalini in Črni kraljici, ki da se ukvarja s črno magijo in okultizmom, je brezverka, krivoverka in celo lezbična vampirka.

Daniela Dvořáková polemizira z raziskovalci, ki so te klevete nekritično ponavljali, in dokazuje njihovo neutemeljenost. Porajale so se iz domišljije in zlonamernih govoric, ki so se, ko je ovdovela Barbara izgubila moč, začele širiti v literarnih spisih, kronikah in živem izročilu. Zaradi njih je izgubila kraljevsko krono, večino posesti in skoraj tudi življenje. »Če bi jo udarci usode spravili na tla,« meni avtorica, »to ne bi bila Barbara. Dvakrat v življenju se je znašla na dnu, vedno je vstala in šla naprej …« Vodiči po nekaterih njenih nekdanjih gradovih pa kljub temu še danes zavajajo radovedne obiskovalce s srhljivimi legendami o nezvesti in pohotni kraljici.

Sledenje odkritjem Daniele Dvořakove v knjigi Barbara Celjska : črna kraljica ponuja zanimivo branje o življenju najvišjega evropskega plemstva v srednjem veku. Bilo je daleč od romantičnih predstav o sijajnem viteštvu in večni zvestobi. Za grofe in kneze so bili otroci predvsem »politični kapital«, namenjen povečevanju moči in oblasti njihovih rodbin. Usoda Barbare Celjske, čaščene in spoštovane kraljice ter nazadnje izgnanke, jetnice in oropane begunke, je še toliko bolj zanimiva zato, ker razkriva poglede ugledne tuje zgodovinarke na svetle in mračne trenutke grofovsko-knežje dinastije Celjskih, ki je, kot v spremni besedi opozarja tudi Igor Grdina, del naše zgodovine.


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov