Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ivan Antić: Membrane, membrane

14.10.2019

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.

Prevedla Sonja Polanc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Ivan Antić je bil rojen leta 1981 v srbskem mestu Jagodina. Na Filološki fakulteti v Beogradu je diplomiral iz književnosti. V Sloveniji je bil gost Vilenice, Literodroma in simpozija Poetry at the Crossroads. Prevaja leposlovje iz slovenščine. Od leta 2012 živi v Ljubljani. Njegov kratkoprozni prvenec z naslovom Tonus je izšel leta 2009 pri Srbski matici in bil razglašen za enega najboljših proznih prvencev tistega leta. Tudi njegova druga knjiga z naslovom Membrane, membrane, ki je izšla v srbščini pred tremi leti, je doživela podobne odmeve.

Naslov zbirke zgodb Membrane, membrane, ki s podvajanjem osnovne besede pomensko zaniha, daje vedeti, da je ta pisava osredinjena na vmesnost in pisatelj Ivan Antić to tudi povsem naravnost sporoča. Takšen odnos izpostavlja že v prvi zgodbi Longitudinalno, ko zapiše: „Pravzaprav si naenkrat nisem želel ničesar vnesti v organizem; izmenjati snovi z okolico.“ Zadnji del povedi je zapisan v ležečem tisku. Še izrecneje to izpove v tretji zgodbi z naslovom Off: „Moje telo je moja distanca.“

K občutju pripomorejo tudi opombe, ki so sestavni del četrte zgodbe z naslovom Ulica brez bara, ko pisava sledi sebi in s tem postaja tisto vmesno. Tako se vzpostavi odnos treh polj: polje telesa, polje zaznave in polje okolja. Seveda je prav zaznava tista membrana, opna, ki je prepustna toliko, kolikor ji pisatelj dopusti, da prepusti vplive od zunaj, in polprepustna toliko, kolikor sam pisatelj dopusti sebi, da vzpostavi stik z že prefiltriranim vtisom. In v tem odnosu nastaja besedno tkivo, ki je sočasno zunaj in znotraj ter s takšnim položajem zavzema transtekstualne lege. Vse našteto seveda zahteva precej potrpežljivo in pozorno branje, kar razbiranje in izbiranje. Da pa takšno branje ni podložno le samo sebi, poskrbi bogato besedišče, različni opazovalčevi zorni koti, menjavanje slovničnih oseb osrednjih likov in stalno odkrivanje novih pomenov in podpomenov. To je pisava, ki skorajda religiozno obravnava sebe, je pisava, ki vrača ali pa nadaljuje vero v izreko na drugačen način, saj so pripovedne sestavine pravzaprav vsakdanje, vzete iz urbane, meščanske Srbije. Za še boljšo ponazoritev te pisave naj pripomore izpostavitev teme, ki je v mnogih od osmih zgodb pozorneje obdelana. To je glasba. Naj gre za opis obiska koncerta, za reminiscence, nastale pod vplivom določene skladbe, ali pa le za zven kozarcev ali skopih dvogovorov: vedno je navzoče zvenenje, nihanje, tresenje. Pisateljevo mojstrstvo je očitno ob dejstvu, da smelo vzdržuje takšno pravzaprav krhko strukturo. Nekaj ob tem gre vsekakor na račun vpetosti zgodbe v okolje, saj pogosto prav opisovanje okolja povzroči bralski odmik in prisili, da vzbuhtijo obbralske misli, ki morda pospešijo zaključke glede naslednjih pisateljevih tekstovnih vijug. Nekako v tem smislu je treba vzeti tudi opombo iz že izpostavljene zgodbe, ki pravi: „Nikoli nisem videl smisla v tvoji potrebi po tem, da iz vsakega stavka narediš nov odstavek.“

Knjiga Membrane, membrane vsebuje tudi spremno študijo Marjana Čakarevića z naslovom, povzetim iz zadnje, osme zgodbe: Avre, ki krvavijo. Avtor v njej izpostavlja zapostavljenost kratkih zgodb v primerjavi z razširjenostjo romana. Kratkosti dodaja kategorijo silovitosti, skoncentriranosti, in ugotavlja: „… svet teh zgodb, njihova prostorsko-časovna mreža, zajema, predvsem in najbolj, osebni svet lika zgodbe, to je osebe, prostore, predmete, prav kakor tudi celo vrsto kompleksnih in neulovljivih besednih entitet, ki nastanejo s prežemanjem teh treh kategorij“.

Pisateljeva dovzetnost za vsakič znova vzpostavljen odnos do pisave, ki mu nastaja natančno vmes, včasih tudi v ležečem tisku, je zagotovilo, da knjiga Ivana Antića Membrane, membrane ni le za enkratno ali površno branje. Njeno subtično besedno maso je v slovenščino vzorno prelila Sonja Polanc.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Ivan Antić: Membrane, membrane

14.10.2019

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.

Prevedla Sonja Polanc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Ivan Antić je bil rojen leta 1981 v srbskem mestu Jagodina. Na Filološki fakulteti v Beogradu je diplomiral iz književnosti. V Sloveniji je bil gost Vilenice, Literodroma in simpozija Poetry at the Crossroads. Prevaja leposlovje iz slovenščine. Od leta 2012 živi v Ljubljani. Njegov kratkoprozni prvenec z naslovom Tonus je izšel leta 2009 pri Srbski matici in bil razglašen za enega najboljših proznih prvencev tistega leta. Tudi njegova druga knjiga z naslovom Membrane, membrane, ki je izšla v srbščini pred tremi leti, je doživela podobne odmeve.

Naslov zbirke zgodb Membrane, membrane, ki s podvajanjem osnovne besede pomensko zaniha, daje vedeti, da je ta pisava osredinjena na vmesnost in pisatelj Ivan Antić to tudi povsem naravnost sporoča. Takšen odnos izpostavlja že v prvi zgodbi Longitudinalno, ko zapiše: „Pravzaprav si naenkrat nisem želel ničesar vnesti v organizem; izmenjati snovi z okolico.“ Zadnji del povedi je zapisan v ležečem tisku. Še izrecneje to izpove v tretji zgodbi z naslovom Off: „Moje telo je moja distanca.“

K občutju pripomorejo tudi opombe, ki so sestavni del četrte zgodbe z naslovom Ulica brez bara, ko pisava sledi sebi in s tem postaja tisto vmesno. Tako se vzpostavi odnos treh polj: polje telesa, polje zaznave in polje okolja. Seveda je prav zaznava tista membrana, opna, ki je prepustna toliko, kolikor ji pisatelj dopusti, da prepusti vplive od zunaj, in polprepustna toliko, kolikor sam pisatelj dopusti sebi, da vzpostavi stik z že prefiltriranim vtisom. In v tem odnosu nastaja besedno tkivo, ki je sočasno zunaj in znotraj ter s takšnim položajem zavzema transtekstualne lege. Vse našteto seveda zahteva precej potrpežljivo in pozorno branje, kar razbiranje in izbiranje. Da pa takšno branje ni podložno le samo sebi, poskrbi bogato besedišče, različni opazovalčevi zorni koti, menjavanje slovničnih oseb osrednjih likov in stalno odkrivanje novih pomenov in podpomenov. To je pisava, ki skorajda religiozno obravnava sebe, je pisava, ki vrača ali pa nadaljuje vero v izreko na drugačen način, saj so pripovedne sestavine pravzaprav vsakdanje, vzete iz urbane, meščanske Srbije. Za še boljšo ponazoritev te pisave naj pripomore izpostavitev teme, ki je v mnogih od osmih zgodb pozorneje obdelana. To je glasba. Naj gre za opis obiska koncerta, za reminiscence, nastale pod vplivom določene skladbe, ali pa le za zven kozarcev ali skopih dvogovorov: vedno je navzoče zvenenje, nihanje, tresenje. Pisateljevo mojstrstvo je očitno ob dejstvu, da smelo vzdržuje takšno pravzaprav krhko strukturo. Nekaj ob tem gre vsekakor na račun vpetosti zgodbe v okolje, saj pogosto prav opisovanje okolja povzroči bralski odmik in prisili, da vzbuhtijo obbralske misli, ki morda pospešijo zaključke glede naslednjih pisateljevih tekstovnih vijug. Nekako v tem smislu je treba vzeti tudi opombo iz že izpostavljene zgodbe, ki pravi: „Nikoli nisem videl smisla v tvoji potrebi po tem, da iz vsakega stavka narediš nov odstavek.“

Knjiga Membrane, membrane vsebuje tudi spremno študijo Marjana Čakarevića z naslovom, povzetim iz zadnje, osme zgodbe: Avre, ki krvavijo. Avtor v njej izpostavlja zapostavljenost kratkih zgodb v primerjavi z razširjenostjo romana. Kratkosti dodaja kategorijo silovitosti, skoncentriranosti, in ugotavlja: „… svet teh zgodb, njihova prostorsko-časovna mreža, zajema, predvsem in najbolj, osebni svet lika zgodbe, to je osebe, prostore, predmete, prav kakor tudi celo vrsto kompleksnih in neulovljivih besednih entitet, ki nastanejo s prežemanjem teh treh kategorij“.

Pisateljeva dovzetnost za vsakič znova vzpostavljen odnos do pisave, ki mu nastaja natančno vmes, včasih tudi v ležečem tisku, je zagotovilo, da knjiga Ivana Antića Membrane, membrane ni le za enkratno ali površno branje. Njeno subtično besedno maso je v slovenščino vzorno prelila Sonja Polanc.


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


04.06.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.


30.05.2022

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Ana Svetel: Marmor

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 38 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov