Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Rot
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedla Urša Zabukovec; Novo mesto : Goga, 2019
Leta 1972 v Badajozu rojeni španski pisatelj Jesús Carrasco je bil sprva zaposlen v oglaševalskem podjetju in se je dokaj pozno odločil za pisateljevanje. Rokopis prvega romana Na prostem so predstavili na knjižnem sejm v Frankfurtu leta 2012 in pravice zanj prodali, še preden je knjiga izšla. Za svoj drugi roman Zemlja, po kateri stopamo je dobil nagrado Evropske unije za književnost. Skupni imenovalec romanov je obdajajoča narava. V prvem je narava neizogibna, v drugem pa ključ razumevanja nastopajočih likov.
Literarna kritika roman Zemlja, po kateri stopamo označuje s pojmom ukronia v žanru alternativne zgodovine, to je izključenosti iz zgodovinskega časovnega reda. Roman nas popelje v prva desetletja 20. stoletja. Španijo si je po končanem vojnem konfliktu in poznejši stabilizaciji razmer priključil evropski imperij, vojaškim elitam, ki so zasedle ozemlje, pa je bila podarjena vasico v Extremaduri, ki so si jo izbrale in v kateri prebivajo v zasluženem idiličnem pokoju. Eva Holman, žena enega izmed zaslužnih častnikov, mirno prebiva na posesti, dokler se na njen vrt ne naseli človek, ki bo počasi prevzemal vse njeno življenje. Eva Holman, ki je bila vzgojena v patriarhalnem duhu, se bojuje in išče svoj pristni smisel življenja.
S spreminjanjem pripovednega zaporedja avtor Jesús Carrasco spretno odmerja ključne trenutke in jih polni s silnimi čustvi. Navidezna bukolika prostora sredi številnih smrti, nesreč, nasilja in zlorab odpira tudi epizode španske državljanske vojne, evropskih totalitarizmov, kolonizacij. Intenzivnost dogajanja se zrcali v odsevu lune, še posebej brez usmiljenja do bralca pa so popisani koncentracijska taborišča, prisilno delo in množični grobovi umorjenih.
Pisatelj spodbuja refleksijo o vprašanju posesti in lastništva, o odnosu do zemlje, rodnega kraja, pa tudi do sveta, v katerem živimo. V romanu poudarja usodo moškega, globoko ukoreninjenega v zemlji, ki mu je bila odvzeta, ter vse drugo, kar podpira ta odnos: domači vrt, kulturo, narod in celo družino. To je izkušnja več milijonov Evropejcev v 20. stoletju. Gre za roman, napisan v žanru alternativne zgodovine oz. stvarnosti, saj zgodba poteka v znanem kraju in času s sicer drugačno zgodovino, izkušnja pregona, množičnega trpljenja pa ostaja ista. Avtor kot ustvarjalec izbira slog in vzpostavlja odnos z bralcem, a se tudi bralec lahko vpraša, zakaj alternativni pogled, ko so stvarnost že tako in tako spreminjale in zamegljeno prikazovale ideologije vseh vrst, še posebej špansko, ki se še danes okorno rešuje iz krute preteklosti.
Kakor koli že, glavna značilnost Carrascove proze je preciznost. Avtor pove, da je narava do človeka ravnodušna in se ne meni za zgodovino, zato je bralec tisti, ki mora lepe, pogosto zelo lirične opise s svojim védenjem in izkušnjami zaokrožiti in si ustvariti svoje lastno mnenje. Carrascova proza je premišljena, natančna, bogata v besedišču in izrazih, prevajalka Urša Zabukovec pa je uspešno opravila zahtevno nalogo.
Avtor recenzije: Andrej Rot
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedla Urša Zabukovec; Novo mesto : Goga, 2019
Leta 1972 v Badajozu rojeni španski pisatelj Jesús Carrasco je bil sprva zaposlen v oglaševalskem podjetju in se je dokaj pozno odločil za pisateljevanje. Rokopis prvega romana Na prostem so predstavili na knjižnem sejm v Frankfurtu leta 2012 in pravice zanj prodali, še preden je knjiga izšla. Za svoj drugi roman Zemlja, po kateri stopamo je dobil nagrado Evropske unije za književnost. Skupni imenovalec romanov je obdajajoča narava. V prvem je narava neizogibna, v drugem pa ključ razumevanja nastopajočih likov.
Literarna kritika roman Zemlja, po kateri stopamo označuje s pojmom ukronia v žanru alternativne zgodovine, to je izključenosti iz zgodovinskega časovnega reda. Roman nas popelje v prva desetletja 20. stoletja. Španijo si je po končanem vojnem konfliktu in poznejši stabilizaciji razmer priključil evropski imperij, vojaškim elitam, ki so zasedle ozemlje, pa je bila podarjena vasico v Extremaduri, ki so si jo izbrale in v kateri prebivajo v zasluženem idiličnem pokoju. Eva Holman, žena enega izmed zaslužnih častnikov, mirno prebiva na posesti, dokler se na njen vrt ne naseli človek, ki bo počasi prevzemal vse njeno življenje. Eva Holman, ki je bila vzgojena v patriarhalnem duhu, se bojuje in išče svoj pristni smisel življenja.
S spreminjanjem pripovednega zaporedja avtor Jesús Carrasco spretno odmerja ključne trenutke in jih polni s silnimi čustvi. Navidezna bukolika prostora sredi številnih smrti, nesreč, nasilja in zlorab odpira tudi epizode španske državljanske vojne, evropskih totalitarizmov, kolonizacij. Intenzivnost dogajanja se zrcali v odsevu lune, še posebej brez usmiljenja do bralca pa so popisani koncentracijska taborišča, prisilno delo in množični grobovi umorjenih.
Pisatelj spodbuja refleksijo o vprašanju posesti in lastništva, o odnosu do zemlje, rodnega kraja, pa tudi do sveta, v katerem živimo. V romanu poudarja usodo moškega, globoko ukoreninjenega v zemlji, ki mu je bila odvzeta, ter vse drugo, kar podpira ta odnos: domači vrt, kulturo, narod in celo družino. To je izkušnja več milijonov Evropejcev v 20. stoletju. Gre za roman, napisan v žanru alternativne zgodovine oz. stvarnosti, saj zgodba poteka v znanem kraju in času s sicer drugačno zgodovino, izkušnja pregona, množičnega trpljenja pa ostaja ista. Avtor kot ustvarjalec izbira slog in vzpostavlja odnos z bralcem, a se tudi bralec lahko vpraša, zakaj alternativni pogled, ko so stvarnost že tako in tako spreminjale in zamegljeno prikazovale ideologije vseh vrst, še posebej špansko, ki se še danes okorno rešuje iz krute preteklosti.
Kakor koli že, glavna značilnost Carrascove proze je preciznost. Avtor pove, da je narava do človeka ravnodušna in se ne meni za zgodovino, zato je bralec tisti, ki mora lepe, pogosto zelo lirične opise s svojim védenjem in izkušnjami zaokrožiti in si ustvariti svoje lastno mnenje. Carrascova proza je premišljena, natančna, bogata v besedišču in izrazih, prevajalka Urša Zabukovec pa je uspešno opravila zahtevno nalogo.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov