Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Veroniko Simoniti poznamo kot avtorico dveh knjig kratkih zgodb Zasukane štorije in Hudičev jezik, leta 2014 je objavila roman Kameno seme, ki je bil med deseterico finalistov za nagrado kresnik za najboljši roman. Nedavno je izšel drugi roman Veronike Simoniti z naslovom Ivana pred morjem. Ta se je uvrstil med tri romane, nominirane za nagrado Mladinske knjige modra ptica.
»Morje je dedu pomenilo dom, gotovo je zato babici Ivani poslal tisto olje slikarja Alberta. Ob tem spominu sem si nenadoma zaželela h gladini in valovom, kot da morja nikoli več ne bom imela priložnosti videti /…/
Morje je /…/ neomajno ostajalo nekaj, kar je bilo večje, močnejše in trajnejše od vseh občutij. Ker morje je bilo občutje, mogoče tudi amorfna oblika zavetja, bolj kot višja entiteta ali božja manifestacija,«
Tako kot označuje že naslov, je v romanu Veronike Simoniti Ivana pred morjem tako rekoč vse povezano z morjem. Enako v romanu Kameno seme iz leta 2014. Kraj dogajanja je obmorski – tokrat je to slovensko Primorje, kjer je po vojni živela družina prvoosebne pripovedovalke: mama, babica, dedek. Njih ni več, hiša je zapuščena, treba jo bo prodati, saj, kot izvemo na začetku romana, vnukinja – pripovedovalka – živi v Parizu kot prevajalka. Kljub navezanosti na hišo in predmete v njej, kljub spominom in vsakršnim odtisom, ki jih je še vedno mogoče prepoznati, ne gre drugače, kot da hišo izprazni. Prav zato je prišla v obmorsko mesto in se lotila čiščenja, prodaje pohištva, pregledovanja zapuščine. Ob tem ji pridejo pod roko pisma babice in dedka iz časov, ko sta bila še zaročena, potem poročena in so se začeli dramatični dogodki druge svetovne vojne in njune ločenosti. Ob prebiranju pisem, tega »najbolj živega neživega materialnega izraza intimnosti,« kot piše pisateljica, se začne fabula odvijati v dveh časovnih obdobjih: v sodobnosti vnukinje in v preteklosti njenih prednikov, posebej babice Ivane. Pripovedovalka v škatli s pismi naleti na staro fotografijo, na kateri vidi babico, ki je očitno noseča, za roko drži deklico, njeno mamo. Začudenje in vprašanje: kaj se je z babico dogajalo, kaj se je zgodilo z otrokom, ki je moral priti na svet in o katerem ona ne ve ničesar? Kaj so ji predniki zamolčali, če kaj? Pomalem radovednost in pomalem čut dolžnosti do družine in preteklosti vodita vnukinjo v iskanje odgovorov in raziskovanje neznanega poglavja družinske zgodovine. Sprožilec dogajanja je intriganten in ko se zgodba pred bralcem razgrinja, dobiva poteze nekakšne fiktivne dokumentarnosti, saj je v protagonistih mogoče prepoznati obrise konkretnih ljudi iz polpretekle zgodovine. Vendar se prek pripovedi o opisanih osebah – Ivane s hčerko na Gorenjskem, moža v Srbiji in ljubimca partizana – oblikuje tudi pogled na širše in splošnejše dogajanje v polpretekli zgodovini; predvsem pa pride do izraza usoda slehernika, ujetega v vojni čas, v neverjetne situacije, v strategije preživetja in čustvovanja.
»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost in včasih se vpraša, ali bo zmogla nekoč, ko bo konec, spet zaživeti v prejšnjem in hkrati novem svetu…. Predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bojo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bojo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.«
Vendar tisto, kar je Ivano res spremenilo in jo določilo za vse njene čase, ni bila ljubezen v gozdu, ni bil otrok, spočet zunaj zakona, pač pa grozljivost nasilja in zlorabe, ki ji jo je v zaporu prizadejal nekdanji šolski upravitelj Kumer, v vojni nemški kriminalistični inšpektor. Groza ob tem, kar se ji je z njim zgodilo, je prevelika za besede, zato pa nemo določujoča za ves preostanek življenja v novi politični stvarnosti. Življenja, ki postaja za Ivano pretežko, s hčerkino boleznijo še posebej; z leti se umakne v svoj svet, interpretacije doživetega vede ali nevede prepušča potomcem.
Ivana pred morjem je večplastno besedilo, ki v naraciji zelo spretno prehaja med različnimi dogajalnimi časi, med navedki iz pisem in dogodki, postavljenimi v številne kraje, ne da bi pripoved izgubila napetost in s tem pozornost bralca. Ta v zapisanem prepoznava del neke preteklosti, ki je daleč od klišejev in zapovedanih resnic; je prej metafora za človeško izkušnjo o usodnostnih trenutkih, ki so sicer preteklost, vendar na najrazličnejše načine presevajo v današnji trenutek.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Veroniko Simoniti poznamo kot avtorico dveh knjig kratkih zgodb Zasukane štorije in Hudičev jezik, leta 2014 je objavila roman Kameno seme, ki je bil med deseterico finalistov za nagrado kresnik za najboljši roman. Nedavno je izšel drugi roman Veronike Simoniti z naslovom Ivana pred morjem. Ta se je uvrstil med tri romane, nominirane za nagrado Mladinske knjige modra ptica.
»Morje je dedu pomenilo dom, gotovo je zato babici Ivani poslal tisto olje slikarja Alberta. Ob tem spominu sem si nenadoma zaželela h gladini in valovom, kot da morja nikoli več ne bom imela priložnosti videti /…/
Morje je /…/ neomajno ostajalo nekaj, kar je bilo večje, močnejše in trajnejše od vseh občutij. Ker morje je bilo občutje, mogoče tudi amorfna oblika zavetja, bolj kot višja entiteta ali božja manifestacija,«
Tako kot označuje že naslov, je v romanu Veronike Simoniti Ivana pred morjem tako rekoč vse povezano z morjem. Enako v romanu Kameno seme iz leta 2014. Kraj dogajanja je obmorski – tokrat je to slovensko Primorje, kjer je po vojni živela družina prvoosebne pripovedovalke: mama, babica, dedek. Njih ni več, hiša je zapuščena, treba jo bo prodati, saj, kot izvemo na začetku romana, vnukinja – pripovedovalka – živi v Parizu kot prevajalka. Kljub navezanosti na hišo in predmete v njej, kljub spominom in vsakršnim odtisom, ki jih je še vedno mogoče prepoznati, ne gre drugače, kot da hišo izprazni. Prav zato je prišla v obmorsko mesto in se lotila čiščenja, prodaje pohištva, pregledovanja zapuščine. Ob tem ji pridejo pod roko pisma babice in dedka iz časov, ko sta bila še zaročena, potem poročena in so se začeli dramatični dogodki druge svetovne vojne in njune ločenosti. Ob prebiranju pisem, tega »najbolj živega neživega materialnega izraza intimnosti,« kot piše pisateljica, se začne fabula odvijati v dveh časovnih obdobjih: v sodobnosti vnukinje in v preteklosti njenih prednikov, posebej babice Ivane. Pripovedovalka v škatli s pismi naleti na staro fotografijo, na kateri vidi babico, ki je očitno noseča, za roko drži deklico, njeno mamo. Začudenje in vprašanje: kaj se je z babico dogajalo, kaj se je zgodilo z otrokom, ki je moral priti na svet in o katerem ona ne ve ničesar? Kaj so ji predniki zamolčali, če kaj? Pomalem radovednost in pomalem čut dolžnosti do družine in preteklosti vodita vnukinjo v iskanje odgovorov in raziskovanje neznanega poglavja družinske zgodovine. Sprožilec dogajanja je intriganten in ko se zgodba pred bralcem razgrinja, dobiva poteze nekakšne fiktivne dokumentarnosti, saj je v protagonistih mogoče prepoznati obrise konkretnih ljudi iz polpretekle zgodovine. Vendar se prek pripovedi o opisanih osebah – Ivane s hčerko na Gorenjskem, moža v Srbiji in ljubimca partizana – oblikuje tudi pogled na širše in splošnejše dogajanje v polpretekli zgodovini; predvsem pa pride do izraza usoda slehernika, ujetega v vojni čas, v neverjetne situacije, v strategije preživetja in čustvovanja.
»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost in včasih se vpraša, ali bo zmogla nekoč, ko bo konec, spet zaživeti v prejšnjem in hkrati novem svetu…. Predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bojo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bojo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.«
Vendar tisto, kar je Ivano res spremenilo in jo določilo za vse njene čase, ni bila ljubezen v gozdu, ni bil otrok, spočet zunaj zakona, pač pa grozljivost nasilja in zlorabe, ki ji jo je v zaporu prizadejal nekdanji šolski upravitelj Kumer, v vojni nemški kriminalistični inšpektor. Groza ob tem, kar se ji je z njim zgodilo, je prevelika za besede, zato pa nemo določujoča za ves preostanek življenja v novi politični stvarnosti. Življenja, ki postaja za Ivano pretežko, s hčerkino boleznijo še posebej; z leti se umakne v svoj svet, interpretacije doživetega vede ali nevede prepušča potomcem.
Ivana pred morjem je večplastno besedilo, ki v naraciji zelo spretno prehaja med različnimi dogajalnimi časi, med navedki iz pisem in dogodki, postavljenimi v številne kraje, ne da bi pripoved izgubila napetost in s tem pozornost bralca. Ta v zapisanem prepoznava del neke preteklosti, ki je daleč od klišejev in zapovedanih resnic; je prej metafora za človeško izkušnjo o usodnostnih trenutkih, ki so sicer preteklost, vendar na najrazličnejše načine presevajo v današnji trenutek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov