Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Veroniko Simoniti poznamo kot avtorico dveh knjig kratkih zgodb Zasukane štorije in Hudičev jezik, leta 2014 je objavila roman Kameno seme, ki je bil med deseterico finalistov za nagrado kresnik za najboljši roman. Nedavno je izšel drugi roman Veronike Simoniti z naslovom Ivana pred morjem. Ta se je uvrstil med tri romane, nominirane za nagrado Mladinske knjige modra ptica.
»Morje je dedu pomenilo dom, gotovo je zato babici Ivani poslal tisto olje slikarja Alberta. Ob tem spominu sem si nenadoma zaželela h gladini in valovom, kot da morja nikoli več ne bom imela priložnosti videti /…/
Morje je /…/ neomajno ostajalo nekaj, kar je bilo večje, močnejše in trajnejše od vseh občutij. Ker morje je bilo občutje, mogoče tudi amorfna oblika zavetja, bolj kot višja entiteta ali božja manifestacija,«
Tako kot označuje že naslov, je v romanu Veronike Simoniti Ivana pred morjem tako rekoč vse povezano z morjem. Enako v romanu Kameno seme iz leta 2014. Kraj dogajanja je obmorski – tokrat je to slovensko Primorje, kjer je po vojni živela družina prvoosebne pripovedovalke: mama, babica, dedek. Njih ni več, hiša je zapuščena, treba jo bo prodati, saj, kot izvemo na začetku romana, vnukinja – pripovedovalka – živi v Parizu kot prevajalka. Kljub navezanosti na hišo in predmete v njej, kljub spominom in vsakršnim odtisom, ki jih je še vedno mogoče prepoznati, ne gre drugače, kot da hišo izprazni. Prav zato je prišla v obmorsko mesto in se lotila čiščenja, prodaje pohištva, pregledovanja zapuščine. Ob tem ji pridejo pod roko pisma babice in dedka iz časov, ko sta bila še zaročena, potem poročena in so se začeli dramatični dogodki druge svetovne vojne in njune ločenosti. Ob prebiranju pisem, tega »najbolj živega neživega materialnega izraza intimnosti,« kot piše pisateljica, se začne fabula odvijati v dveh časovnih obdobjih: v sodobnosti vnukinje in v preteklosti njenih prednikov, posebej babice Ivane. Pripovedovalka v škatli s pismi naleti na staro fotografijo, na kateri vidi babico, ki je očitno noseča, za roko drži deklico, njeno mamo. Začudenje in vprašanje: kaj se je z babico dogajalo, kaj se je zgodilo z otrokom, ki je moral priti na svet in o katerem ona ne ve ničesar? Kaj so ji predniki zamolčali, če kaj? Pomalem radovednost in pomalem čut dolžnosti do družine in preteklosti vodita vnukinjo v iskanje odgovorov in raziskovanje neznanega poglavja družinske zgodovine. Sprožilec dogajanja je intriganten in ko se zgodba pred bralcem razgrinja, dobiva poteze nekakšne fiktivne dokumentarnosti, saj je v protagonistih mogoče prepoznati obrise konkretnih ljudi iz polpretekle zgodovine. Vendar se prek pripovedi o opisanih osebah – Ivane s hčerko na Gorenjskem, moža v Srbiji in ljubimca partizana – oblikuje tudi pogled na širše in splošnejše dogajanje v polpretekli zgodovini; predvsem pa pride do izraza usoda slehernika, ujetega v vojni čas, v neverjetne situacije, v strategije preživetja in čustvovanja.
»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost in včasih se vpraša, ali bo zmogla nekoč, ko bo konec, spet zaživeti v prejšnjem in hkrati novem svetu…. Predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bojo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bojo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.«
Vendar tisto, kar je Ivano res spremenilo in jo določilo za vse njene čase, ni bila ljubezen v gozdu, ni bil otrok, spočet zunaj zakona, pač pa grozljivost nasilja in zlorabe, ki ji jo je v zaporu prizadejal nekdanji šolski upravitelj Kumer, v vojni nemški kriminalistični inšpektor. Groza ob tem, kar se ji je z njim zgodilo, je prevelika za besede, zato pa nemo določujoča za ves preostanek življenja v novi politični stvarnosti. Življenja, ki postaja za Ivano pretežko, s hčerkino boleznijo še posebej; z leti se umakne v svoj svet, interpretacije doživetega vede ali nevede prepušča potomcem.
Ivana pred morjem je večplastno besedilo, ki v naraciji zelo spretno prehaja med različnimi dogajalnimi časi, med navedki iz pisem in dogodki, postavljenimi v številne kraje, ne da bi pripoved izgubila napetost in s tem pozornost bralca. Ta v zapisanem prepoznava del neke preteklosti, ki je daleč od klišejev in zapovedanih resnic; je prej metafora za človeško izkušnjo o usodnostnih trenutkih, ki so sicer preteklost, vendar na najrazličnejše načine presevajo v današnji trenutek.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Veroniko Simoniti poznamo kot avtorico dveh knjig kratkih zgodb Zasukane štorije in Hudičev jezik, leta 2014 je objavila roman Kameno seme, ki je bil med deseterico finalistov za nagrado kresnik za najboljši roman. Nedavno je izšel drugi roman Veronike Simoniti z naslovom Ivana pred morjem. Ta se je uvrstil med tri romane, nominirane za nagrado Mladinske knjige modra ptica.
»Morje je dedu pomenilo dom, gotovo je zato babici Ivani poslal tisto olje slikarja Alberta. Ob tem spominu sem si nenadoma zaželela h gladini in valovom, kot da morja nikoli več ne bom imela priložnosti videti /…/
Morje je /…/ neomajno ostajalo nekaj, kar je bilo večje, močnejše in trajnejše od vseh občutij. Ker morje je bilo občutje, mogoče tudi amorfna oblika zavetja, bolj kot višja entiteta ali božja manifestacija,«
Tako kot označuje že naslov, je v romanu Veronike Simoniti Ivana pred morjem tako rekoč vse povezano z morjem. Enako v romanu Kameno seme iz leta 2014. Kraj dogajanja je obmorski – tokrat je to slovensko Primorje, kjer je po vojni živela družina prvoosebne pripovedovalke: mama, babica, dedek. Njih ni več, hiša je zapuščena, treba jo bo prodati, saj, kot izvemo na začetku romana, vnukinja – pripovedovalka – živi v Parizu kot prevajalka. Kljub navezanosti na hišo in predmete v njej, kljub spominom in vsakršnim odtisom, ki jih je še vedno mogoče prepoznati, ne gre drugače, kot da hišo izprazni. Prav zato je prišla v obmorsko mesto in se lotila čiščenja, prodaje pohištva, pregledovanja zapuščine. Ob tem ji pridejo pod roko pisma babice in dedka iz časov, ko sta bila še zaročena, potem poročena in so se začeli dramatični dogodki druge svetovne vojne in njune ločenosti. Ob prebiranju pisem, tega »najbolj živega neživega materialnega izraza intimnosti,« kot piše pisateljica, se začne fabula odvijati v dveh časovnih obdobjih: v sodobnosti vnukinje in v preteklosti njenih prednikov, posebej babice Ivane. Pripovedovalka v škatli s pismi naleti na staro fotografijo, na kateri vidi babico, ki je očitno noseča, za roko drži deklico, njeno mamo. Začudenje in vprašanje: kaj se je z babico dogajalo, kaj se je zgodilo z otrokom, ki je moral priti na svet in o katerem ona ne ve ničesar? Kaj so ji predniki zamolčali, če kaj? Pomalem radovednost in pomalem čut dolžnosti do družine in preteklosti vodita vnukinjo v iskanje odgovorov in raziskovanje neznanega poglavja družinske zgodovine. Sprožilec dogajanja je intriganten in ko se zgodba pred bralcem razgrinja, dobiva poteze nekakšne fiktivne dokumentarnosti, saj je v protagonistih mogoče prepoznati obrise konkretnih ljudi iz polpretekle zgodovine. Vendar se prek pripovedi o opisanih osebah – Ivane s hčerko na Gorenjskem, moža v Srbiji in ljubimca partizana – oblikuje tudi pogled na širše in splošnejše dogajanje v polpretekli zgodovini; predvsem pa pride do izraza usoda slehernika, ujetega v vojni čas, v neverjetne situacije, v strategije preživetja in čustvovanja.
»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost in včasih se vpraša, ali bo zmogla nekoč, ko bo konec, spet zaživeti v prejšnjem in hkrati novem svetu…. Predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bojo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bojo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.«
Vendar tisto, kar je Ivano res spremenilo in jo določilo za vse njene čase, ni bila ljubezen v gozdu, ni bil otrok, spočet zunaj zakona, pač pa grozljivost nasilja in zlorabe, ki ji jo je v zaporu prizadejal nekdanji šolski upravitelj Kumer, v vojni nemški kriminalistični inšpektor. Groza ob tem, kar se ji je z njim zgodilo, je prevelika za besede, zato pa nemo določujoča za ves preostanek življenja v novi politični stvarnosti. Življenja, ki postaja za Ivano pretežko, s hčerkino boleznijo še posebej; z leti se umakne v svoj svet, interpretacije doživetega vede ali nevede prepušča potomcem.
Ivana pred morjem je večplastno besedilo, ki v naraciji zelo spretno prehaja med različnimi dogajalnimi časi, med navedki iz pisem in dogodki, postavljenimi v številne kraje, ne da bi pripoved izgubila napetost in s tem pozornost bralca. Ta v zapisanem prepoznava del neke preteklosti, ki je daleč od klišejev in zapovedanih resnic; je prej metafora za človeško izkušnjo o usodnostnih trenutkih, ki so sicer preteklost, vendar na najrazličnejše načine presevajo v današnji trenutek.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov