Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

21.10.2019

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Veroniko Simoniti poznamo kot avtorico dveh knjig kratkih zgodb Zasukane štorije in Hudičev jezik, leta 2014 je objavila roman Kameno seme, ki je bil med deseterico finalistov za nagrado kresnik za najboljši roman. Nedavno je izšel drugi roman Veronike Simoniti z naslovom Ivana pred morjem. Ta se je uvrstil med tri romane, nominirane za nagrado Mladinske knjige modra ptica.

»Morje je dedu pomenilo dom, gotovo je zato babici Ivani poslal tisto olje slikarja Alberta. Ob tem spominu sem si nenadoma zaželela h gladini in valovom, kot da morja nikoli več ne bom imela priložnosti videti /…/  

Morje je /…/ neomajno ostajalo nekaj, kar je bilo večje, močnejše in trajnejše od vseh občutij. Ker morje je bilo občutje, mogoče tudi amorfna oblika zavetja, bolj kot višja entiteta ali božja manifestacija,«

Tako kot označuje že naslov, je v romanu Veronike Simoniti Ivana pred morjem tako rekoč vse povezano z morjem. Enako v romanu Kameno seme iz leta 2014. Kraj dogajanja je obmorski – tokrat je to slovensko Primorje, kjer je po vojni živela družina prvoosebne pripovedovalke: mama, babica, dedek. Njih ni več, hiša je zapuščena, treba jo bo prodati, saj, kot izvemo na začetku romana, vnukinja – pripovedovalka – živi v Parizu kot prevajalka. Kljub navezanosti na hišo in predmete v njej, kljub spominom in vsakršnim odtisom, ki jih je še vedno mogoče prepoznati, ne gre drugače, kot da hišo izprazni. Prav zato je prišla v obmorsko mesto in se lotila čiščenja, prodaje pohištva, pregledovanja zapuščine. Ob tem ji pridejo pod roko pisma babice in dedka iz časov, ko sta bila še zaročena, potem poročena in so se začeli dramatični dogodki druge svetovne vojne in njune ločenosti. Ob prebiranju pisem, tega »najbolj živega neživega materialnega izraza intimnosti,« kot piše pisateljica, se začne fabula odvijati v dveh časovnih obdobjih: v sodobnosti vnukinje in v preteklosti njenih prednikov, posebej babice Ivane. Pripovedovalka v škatli s pismi naleti na staro fotografijo, na kateri vidi babico, ki je očitno noseča, za roko drži deklico, njeno mamo. Začudenje in vprašanje: kaj se je z babico dogajalo, kaj se je zgodilo z otrokom, ki je moral priti na svet in o katerem ona ne ve ničesar? Kaj so ji predniki zamolčali, če kaj? Pomalem radovednost in pomalem čut dolžnosti do družine in preteklosti vodita vnukinjo v iskanje odgovorov in raziskovanje neznanega poglavja družinske zgodovine. Sprožilec dogajanja je intriganten in ko se zgodba pred bralcem razgrinja, dobiva poteze nekakšne fiktivne dokumentarnosti, saj je v protagonistih mogoče prepoznati obrise konkretnih ljudi iz polpretekle zgodovine. Vendar se prek pripovedi o opisanih osebah – Ivane s hčerko na Gorenjskem, moža v Srbiji in ljubimca partizana – oblikuje tudi pogled na širše in splošnejše dogajanje v polpretekli zgodovini; predvsem pa pride do izraza usoda slehernika, ujetega v vojni čas, v neverjetne situacije, v strategije preživetja in čustvovanja.

»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost in včasih se vpraša, ali bo zmogla nekoč, ko bo konec, spet zaživeti v prejšnjem in hkrati novem svetu…. Predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bojo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bojo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.«

Vendar tisto, kar je Ivano res spremenilo in jo določilo za vse njene čase, ni bila ljubezen v gozdu, ni bil otrok, spočet zunaj zakona, pač pa grozljivost nasilja in zlorabe, ki ji jo je v zaporu prizadejal nekdanji šolski upravitelj Kumer, v vojni nemški kriminalistični inšpektor. Groza ob tem, kar se ji je z njim zgodilo, je prevelika za besede, zato pa nemo določujoča za ves preostanek življenja v novi politični stvarnosti. Življenja, ki postaja za Ivano pretežko, s hčerkino boleznijo še posebej; z leti se umakne v svoj svet, interpretacije doživetega vede ali nevede prepušča potomcem.

Ivana pred morjem je večplastno besedilo, ki v naraciji zelo spretno prehaja med različnimi dogajalnimi časi, med navedki iz pisem in dogodki, postavljenimi v številne kraje, ne da bi pripoved izgubila napetost in s tem pozornost bralca. Ta v zapisanem prepoznava del neke preteklosti, ki je daleč od klišejev in zapovedanih resnic; je prej metafora za človeško izkušnjo o usodnostnih trenutkih, ki so sicer preteklost, vendar na najrazličnejše načine presevajo v današnji trenutek.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

21.10.2019

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Veroniko Simoniti poznamo kot avtorico dveh knjig kratkih zgodb Zasukane štorije in Hudičev jezik, leta 2014 je objavila roman Kameno seme, ki je bil med deseterico finalistov za nagrado kresnik za najboljši roman. Nedavno je izšel drugi roman Veronike Simoniti z naslovom Ivana pred morjem. Ta se je uvrstil med tri romane, nominirane za nagrado Mladinske knjige modra ptica.

»Morje je dedu pomenilo dom, gotovo je zato babici Ivani poslal tisto olje slikarja Alberta. Ob tem spominu sem si nenadoma zaželela h gladini in valovom, kot da morja nikoli več ne bom imela priložnosti videti /…/  

Morje je /…/ neomajno ostajalo nekaj, kar je bilo večje, močnejše in trajnejše od vseh občutij. Ker morje je bilo občutje, mogoče tudi amorfna oblika zavetja, bolj kot višja entiteta ali božja manifestacija,«

Tako kot označuje že naslov, je v romanu Veronike Simoniti Ivana pred morjem tako rekoč vse povezano z morjem. Enako v romanu Kameno seme iz leta 2014. Kraj dogajanja je obmorski – tokrat je to slovensko Primorje, kjer je po vojni živela družina prvoosebne pripovedovalke: mama, babica, dedek. Njih ni več, hiša je zapuščena, treba jo bo prodati, saj, kot izvemo na začetku romana, vnukinja – pripovedovalka – živi v Parizu kot prevajalka. Kljub navezanosti na hišo in predmete v njej, kljub spominom in vsakršnim odtisom, ki jih je še vedno mogoče prepoznati, ne gre drugače, kot da hišo izprazni. Prav zato je prišla v obmorsko mesto in se lotila čiščenja, prodaje pohištva, pregledovanja zapuščine. Ob tem ji pridejo pod roko pisma babice in dedka iz časov, ko sta bila še zaročena, potem poročena in so se začeli dramatični dogodki druge svetovne vojne in njune ločenosti. Ob prebiranju pisem, tega »najbolj živega neživega materialnega izraza intimnosti,« kot piše pisateljica, se začne fabula odvijati v dveh časovnih obdobjih: v sodobnosti vnukinje in v preteklosti njenih prednikov, posebej babice Ivane. Pripovedovalka v škatli s pismi naleti na staro fotografijo, na kateri vidi babico, ki je očitno noseča, za roko drži deklico, njeno mamo. Začudenje in vprašanje: kaj se je z babico dogajalo, kaj se je zgodilo z otrokom, ki je moral priti na svet in o katerem ona ne ve ničesar? Kaj so ji predniki zamolčali, če kaj? Pomalem radovednost in pomalem čut dolžnosti do družine in preteklosti vodita vnukinjo v iskanje odgovorov in raziskovanje neznanega poglavja družinske zgodovine. Sprožilec dogajanja je intriganten in ko se zgodba pred bralcem razgrinja, dobiva poteze nekakšne fiktivne dokumentarnosti, saj je v protagonistih mogoče prepoznati obrise konkretnih ljudi iz polpretekle zgodovine. Vendar se prek pripovedi o opisanih osebah – Ivane s hčerko na Gorenjskem, moža v Srbiji in ljubimca partizana – oblikuje tudi pogled na širše in splošnejše dogajanje v polpretekli zgodovini; predvsem pa pride do izraza usoda slehernika, ujetega v vojni čas, v neverjetne situacije, v strategije preživetja in čustvovanja.

»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost in včasih se vpraša, ali bo zmogla nekoč, ko bo konec, spet zaživeti v prejšnjem in hkrati novem svetu…. Predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bojo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bojo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.«

Vendar tisto, kar je Ivano res spremenilo in jo določilo za vse njene čase, ni bila ljubezen v gozdu, ni bil otrok, spočet zunaj zakona, pač pa grozljivost nasilja in zlorabe, ki ji jo je v zaporu prizadejal nekdanji šolski upravitelj Kumer, v vojni nemški kriminalistični inšpektor. Groza ob tem, kar se ji je z njim zgodilo, je prevelika za besede, zato pa nemo določujoča za ves preostanek življenja v novi politični stvarnosti. Življenja, ki postaja za Ivano pretežko, s hčerkino boleznijo še posebej; z leti se umakne v svoj svet, interpretacije doživetega vede ali nevede prepušča potomcem.

Ivana pred morjem je večplastno besedilo, ki v naraciji zelo spretno prehaja med različnimi dogajalnimi časi, med navedki iz pisem in dogodki, postavljenimi v številne kraje, ne da bi pripoved izgubila napetost in s tem pozornost bralca. Ta v zapisanem prepoznava del neke preteklosti, ki je daleč od klišejev in zapovedanih resnic; je prej metafora za človeško izkušnjo o usodnostnih trenutkih, ki so sicer preteklost, vendar na najrazličnejše načine presevajo v današnji trenutek.


02.10.2020

Tjaša Mislej: Naše skladišče

Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo


02.10.2020

Sinonimi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.10.2020

Bog obstaja, ime ji je Petrunija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.10.2020

Proslava

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2020

Florian Zeller: Laž

SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik


29.09.2020

Not Dead Enough / Vestern

Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


29.09.2020

Not dead enough

Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.


28.09.2020

Andrej Blatnik: Luknje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Mateja Perpar


28.09.2020

Paul Celan: Zbrane pesmi II

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


28.09.2020

Aleš Berger: Vicmaher

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


28.09.2020

Tadej Meserko: Najprej kultura, potem pa zdravje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


28.09.2020

Prividi kačjega pastirja

Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.


28.09.2020

Bimberli

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.


26.09.2020

Matjaž Zupančič: Nova Rasa

Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.


25.09.2020

LGL v koprodukciji s SVŠGL: Rumena luna

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.09.2020

Mladi Ahmed

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2020

Povratek Simfonikov RTV na koncertni oder

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.09.2020

Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.


21.09.2020

Gert Ledig: Povračilo

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Jure Franko.


21.09.2020

Ivana Komel Solo: Abeceda majhnih zgodb

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Lidija Hartman.


Stran 66 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov