Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Maribor : Kulturni center, 2019
Franjo Frančič, diplomant Fakultete za socialno delo in poklicni galvanizer, je avtor številnih proznih del za odrasle in mladino, v nekoliko manjši meri pa tudi pesnik, dramatik in pisec pravljic za otroke ter prejemnik več kot petdesetih nagrad na literarnih natečajih po Sloveniji in okoliških državah. Več kot trideset njegovih knjig je prevedenih v angleški, nemški, srbski, poljski, slovaški in celo albanski jezik. S svojo iskrenostjo in neposrednostjo bodisi osvoji bralca v trenutku bodisi ga pusti hladnega, “vmesne” faze bi težko našli.
Pesmi v zbirki Nemir in strast lahko v grobem razdelimo na ljubezenske in družbenokritične oziroma eksistencialne. Prve izpovedujejo nesrečno ljubezen, ki se je v resničnosti izpela, a še ni povsem izginila, saj obstaja v spominih nekje v vzporednem svetu, ki deluje enako resnično kot svet dejanske izgube; druge opisujejo osamljenost, željo po pristni bližini in izpolnjujočih odnosih z ljudmi, s katerimi ima lirski subjekt ambivalenten odnos: zdi se, da mu skupaj z ljubeznijo prinašajo tudi izdajo, žalost in bolečino. Pesem Ostani z mano je v zbirki prisotna celo na dveh mestih: “Saj veš, ljuba draga, / ko zbrcajo te, / si zbrcan / ko zapustijo te, / si zapuščen, / ko izdajo te, / si izdan, / prosim, molim / to belo, belo noro noč: / ostani z mano. / Zaman.”
V Frančičevi zbirki Nemir in strast najdemo tudi pesmi, ki opisujejo žalost zaradi krivic, ki se dogajajo delavcem v državi, ki ne varuje njihovih pravic in jih s številnimi absurdnimi ukrepi celo poglablja. Takšna je ritmično zasnovana pesem Izgubljene sanje, ki je napisana v rimah in vključuje refren: “… sesuti delavec sklonjen, / zaman upa in išče razumevajoč pogled, / edino, kar mu ostane, je obup in predaja, / da izgubi delo in sanje, da gre na nebeški tečaj, / naj se še toliko trudi, gara, fabrika njegova gre v / stečaj …”
Posebno omembo si zaslužijo pesmi, v katerih Frančič omenja umrle slovenske pesnike in izpostavlja posebnosti iz njihovega življenja in smrti. Tako v Optimistični pesmi v skladu z besedili jugoslovanske skupine Azra piše: “Najboljši pesniki (so) mrtvi pesniki, / ker ne potrebujejo ničesar več / od jebene družbe in kurbinih sinov”. V pesmi Morje žaluje z umrlimi pesniki: nič, nič, nič, manj kot nič … opisuje zadnje dni pesnikov Gregorja Strniše, Jureta Detele in Iva Volariča Fea, pesnikov, ki so “beraško odšli, oropani zadnjega dostojanstva…” Pesnik tako v smrti vidi razsodnico in rešiteljico obenem, ki mu omogoča, da skozi njeno optiko vsakič znova reflektira banalnost življenja in brezkompromisnost ustvarjanja. V pesmi Lepota bolečine povsem spontano zapiše, da se ne boji smrti, saj jo doživlja kot prinašalko miru: “ni me več strah smrti, bolj tistega, kar je zgrešeno, / belo golobico sanjam skoraj vsako noč.”
Pesmi v zbirki Nemir in strast so tako po eni strani polne prekipevajočih čustev in strasti, po drugi pa izpovedujejo “jesensko” melanholijo, zavest o minevanju in bližini smrti. V prvem delu se pesmi nahajajo vsaka na eni strani z izbranim naslovom v ospredju, v drugem delu pa so nanizane ena za drugo brez naslova, kot da bi tekmovale, katera bo v svojem nemiru hitreje prispela na cilj. Pesnik govori iz sebe in se pri tem ne obremenjuje, ali bo razumljen preveč metaforično ali preveč direktno in vulgarno – uspešno izpelje zastavljeno miselno oz. čustveno ekspresijo in jo mimo Scile in Karibde ekstremov pripelje v varen pristan, kjer jo po materinsko pestuje, dokler se ta ne izpoje oz. dokler njen naboj počasi ne pojenja in izzveni v praznini. Zato bi lahko rekli, da je poezija Franja Frančiča izredno zvočna – če bi jo brali na glas, bi lahko hitro padli v poskuse prepevanja in uglasbitve. Na eni strani ima potencial za razvoj melodičnih rockerskih komadov, na drugi pa vsebuje zametke za nastanek pankerskih pesmi, na primer: “Noga in žoga, / pasji otrok, / jaz rdeči pes, / v vseh kioskih, / sem se prevzgojil, / da sem dovolj nor za čredo, / sem se upiral, / da bi zanetil upor, / jaz, rdeči pes, / a ni bilo nikogar.”
Franjo Frančič v pesmih v zbirki Nemir in strast gradi suspenz s krajšimi ponovitvami pomenljivih besednih zvez in z barvitostjo oziroma simboliko metafor. Pesniška oblika mu v nasprotju s prozno daje omejujoč in hkrati osvobajajoč okvir, znotraj katerega lahko svoja občutja prelije v različne kozarce in z njimi nazdravlja bralcu. Njegova življenjska sla tako skozi pesniško formo pride še bolj do izraza, skupaj z njo pa tudi nemir, želje in strahovi, s katerimi se bralec z lahkoto poistoveti.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Maribor : Kulturni center, 2019
Franjo Frančič, diplomant Fakultete za socialno delo in poklicni galvanizer, je avtor številnih proznih del za odrasle in mladino, v nekoliko manjši meri pa tudi pesnik, dramatik in pisec pravljic za otroke ter prejemnik več kot petdesetih nagrad na literarnih natečajih po Sloveniji in okoliških državah. Več kot trideset njegovih knjig je prevedenih v angleški, nemški, srbski, poljski, slovaški in celo albanski jezik. S svojo iskrenostjo in neposrednostjo bodisi osvoji bralca v trenutku bodisi ga pusti hladnega, “vmesne” faze bi težko našli.
Pesmi v zbirki Nemir in strast lahko v grobem razdelimo na ljubezenske in družbenokritične oziroma eksistencialne. Prve izpovedujejo nesrečno ljubezen, ki se je v resničnosti izpela, a še ni povsem izginila, saj obstaja v spominih nekje v vzporednem svetu, ki deluje enako resnično kot svet dejanske izgube; druge opisujejo osamljenost, željo po pristni bližini in izpolnjujočih odnosih z ljudmi, s katerimi ima lirski subjekt ambivalenten odnos: zdi se, da mu skupaj z ljubeznijo prinašajo tudi izdajo, žalost in bolečino. Pesem Ostani z mano je v zbirki prisotna celo na dveh mestih: “Saj veš, ljuba draga, / ko zbrcajo te, / si zbrcan / ko zapustijo te, / si zapuščen, / ko izdajo te, / si izdan, / prosim, molim / to belo, belo noro noč: / ostani z mano. / Zaman.”
V Frančičevi zbirki Nemir in strast najdemo tudi pesmi, ki opisujejo žalost zaradi krivic, ki se dogajajo delavcem v državi, ki ne varuje njihovih pravic in jih s številnimi absurdnimi ukrepi celo poglablja. Takšna je ritmično zasnovana pesem Izgubljene sanje, ki je napisana v rimah in vključuje refren: “… sesuti delavec sklonjen, / zaman upa in išče razumevajoč pogled, / edino, kar mu ostane, je obup in predaja, / da izgubi delo in sanje, da gre na nebeški tečaj, / naj se še toliko trudi, gara, fabrika njegova gre v / stečaj …”
Posebno omembo si zaslužijo pesmi, v katerih Frančič omenja umrle slovenske pesnike in izpostavlja posebnosti iz njihovega življenja in smrti. Tako v Optimistični pesmi v skladu z besedili jugoslovanske skupine Azra piše: “Najboljši pesniki (so) mrtvi pesniki, / ker ne potrebujejo ničesar več / od jebene družbe in kurbinih sinov”. V pesmi Morje žaluje z umrlimi pesniki: nič, nič, nič, manj kot nič … opisuje zadnje dni pesnikov Gregorja Strniše, Jureta Detele in Iva Volariča Fea, pesnikov, ki so “beraško odšli, oropani zadnjega dostojanstva…” Pesnik tako v smrti vidi razsodnico in rešiteljico obenem, ki mu omogoča, da skozi njeno optiko vsakič znova reflektira banalnost življenja in brezkompromisnost ustvarjanja. V pesmi Lepota bolečine povsem spontano zapiše, da se ne boji smrti, saj jo doživlja kot prinašalko miru: “ni me več strah smrti, bolj tistega, kar je zgrešeno, / belo golobico sanjam skoraj vsako noč.”
Pesmi v zbirki Nemir in strast so tako po eni strani polne prekipevajočih čustev in strasti, po drugi pa izpovedujejo “jesensko” melanholijo, zavest o minevanju in bližini smrti. V prvem delu se pesmi nahajajo vsaka na eni strani z izbranim naslovom v ospredju, v drugem delu pa so nanizane ena za drugo brez naslova, kot da bi tekmovale, katera bo v svojem nemiru hitreje prispela na cilj. Pesnik govori iz sebe in se pri tem ne obremenjuje, ali bo razumljen preveč metaforično ali preveč direktno in vulgarno – uspešno izpelje zastavljeno miselno oz. čustveno ekspresijo in jo mimo Scile in Karibde ekstremov pripelje v varen pristan, kjer jo po materinsko pestuje, dokler se ta ne izpoje oz. dokler njen naboj počasi ne pojenja in izzveni v praznini. Zato bi lahko rekli, da je poezija Franja Frančiča izredno zvočna – če bi jo brali na glas, bi lahko hitro padli v poskuse prepevanja in uglasbitve. Na eni strani ima potencial za razvoj melodičnih rockerskih komadov, na drugi pa vsebuje zametke za nastanek pankerskih pesmi, na primer: “Noga in žoga, / pasji otrok, / jaz rdeči pes, / v vseh kioskih, / sem se prevzgojil, / da sem dovolj nor za čredo, / sem se upiral, / da bi zanetil upor, / jaz, rdeči pes, / a ni bilo nikogar.”
Franjo Frančič v pesmih v zbirki Nemir in strast gradi suspenz s krajšimi ponovitvami pomenljivih besednih zvez in z barvitostjo oziroma simboliko metafor. Pesniška oblika mu v nasprotju s prozno daje omejujoč in hkrati osvobajajoč okvir, znotraj katerega lahko svoja občutja prelije v različne kozarce in z njimi nazdravlja bralcu. Njegova življenjska sla tako skozi pesniško formo pride še bolj do izraza, skupaj z njo pa tudi nemir, želje in strahovi, s katerimi se bralec z lahkoto poistoveti.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov