Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba ZRC, 2019
Knjiga Kritika črnskega uma Achilla Mbembeja, v Kamerunu rojenega teoretika, ki se je izobraževal v Franciji in doktoriral iz zgodovine na Sorboni, danes pa poučuje na Inštitutu za družbene in ekonomske raziskave Wits na Univerzi v Johannesburgu v Južnoafriški republiki, je v postkolonialnem kontekstu toliko kot nepogrešljiva. V Sloveniji, kjer poznavalce, ki se ukvarjajo s postkolonialno teorijo lahko preštejemo na prste ene roke, je tako prevod, ki je prišel s šestletnim zamikom, prijetno presenečenje. Toliko bolj, ker delo Achilla Mbembeja ni zgolj stvar znanstvenikov, temveč širše razgledanosti in nujno branje, posebej če želimo razumeti načine in vzvode večstoletne zahodne dominacije. V tem smislu Slovenija, za katero velja, da goji posebne vrste rasizem, ni nikakršna izjema. Ali kot v spremnem zapisu nekoliko sarkastično piše Lev Kreft: ‘Pri nas sicer ni dovolj črncev, da bi bil rasizem nevaren in resen; obstaja nekaj malega antisemitizma, le da se ne more prav razmahniti, hvala Bogu, ker pri nas ni kaj dosti Židov; muslimanov pa je nekaj več, a so za zdaj na srečo še vedno muslimani brez džamije, kjer bi se nevarno zbirali.’
Mbembejeva knjiga ni knjiga o tem, kako so črnci postali Črnci sveta, niti o tem, kako lahko Črnec sveta postane subjekt, ampak o “postajanju črnec sveta”, v katerem smo se znašli vsi vsaj za tako dolgo, dokler ne bomo za kapital povsem odvečni – ali nasprotno. Če naj bi kapital postal odvečen, je treba s kritiko črnskega uma dekolonizirati racionalnost, s tem pa se vrniti na sam začetek, ko je bilo izumljeno razmerje med Črncem in njegovim Gospodarjem.
Črnec je najprej beseda, piše Mbembe. Gre za ime, ki ga ni izbral sam, za podedovano infrastrukturo, ki mu določa položaj v prostoru sveta. S tega vidika je Črnec tisti, ki Drugega ne more gledati naravnost v oči. Hkrati je stisnjen ob zid brez vrat. Nekateri tolčejo, moledujejo ter se končno privadijo in se prepoznajo v usodi, s katero jih je ovesilo ime, spet drugi se tej degradaciji in postvarjenju upirajo. Moč besede Črnec je izhajala iz zmožnosti dušenja in davljenja, pohabljanja in kastriranja. Mbembe besedo Črnec enači celo s smrtjo, umorom in pokopom. In seveda s tišino, na katero se je besedo omejilo – gre za red molčanja in nevidnosti.
Da bi Mbembe lahko zapisal, da Črnec obstaja le v odnosu do Gospodarja, je treba narediti korak nazaj in pogledati, iz katere pozicije pravzaprav piše?
Kritika črnskega uma je pisana s privilegirane točke gledanja, kar pomeni, da preči meje med središči in periferijami in v analizo procesov, ki potekajo v globalnem prostoru, vključuje različne mislece, od Dipesha Chakrabartyja, ki se ukvarja s postkolonialno teorijo in subalternimi študijami, do Arjuna Appaduraia, ki je razvil kulturne študije in postkolonialno antropologijo v kritiko modernosti, zastavljeno z azijskega oz. z vidika tretjega sveta, ter celo Kanta, ki je zagovarjal kategorični rasizem. Avtor, ki je za to knjigo sicer konstitutiven, je Aimé Césaire, ki se je proti rasizmu in kolonializmu boril s čudežnim orožjem poezije in nič manj častivrednim orožjem politike. Na drugi strani je očitno, da Mbembe nadaljuje prelomno delo Frantza Fanona, martiniškega psihoanalitika, ki je izkusil nasilje med alžirsko osvobodilno vojno. Ob njegovi knjigi Črna koža, bele maske dokazuje, kako ne živimo v postrasni dobi, v kateri bi bila vprašanja spomina, pravice in sprave brezpredmetna. Znova se namreč razmahujejo neokolonialne in parakolonialne vojne. Gre za to, da se oblike okupacije spreminjajo, a še vedno s svojim deležem mučenj, zaporniških taborišč, skrivnih zaporov … Vprašanje o samoodločbi ljudstev se je morda premestilo, pravi Mbembe, vendar je še vedno tako bistveno kakor v Fanonovem času.
S tem ko Mbembe osvetljuje drugost, dobesedno reduciranje telesa in živega bitja na vprašanje videza, pri čemer je bil koži in barvi podeljen status biološko utemeljene fikcije in je bila na tej podlagi organizirana plenitev, kaže tudi na procese globalnega razčlovečenja. Rasizem je povzročil nezaslišano fizično razdejanje, zločine in pokole ne le na koloniziranih, temveč tudi na tistih, ki so kolonizirali. Mbembe gre sicer precej daleč v preteklost in črnsko razčlovečenje obravnava v razmerju do treh dogodkov – suženjstva, kolonizacije in apartheida –, pa tudi v razmerju do pomanjkanja, razlaščanja in rasizacije v globalnem kapitalističnem svetu, ki niso več značilni le za Afriko, temveč jih je mogoče opaziti povsod. Univerzalizacija črnske pozicije nas torej sili k vprašanju, kdo so zdajšnji Črnci? Če Mbembejevo politično figuro “postajanje črnec sveta” apliciramo na zdajšnjo begunsko katastrofo v Evropski uniji, uvidimo, da Drugi niso obubožani prekarci, marveč begunci in prosilci za azil. Ob citiranju Hannah Arendt je Mbembe pokazal, da sta bili rasa kot načelo političnega telesa in birokracija kot tehnika dominacije v moderni dobi prvič izrabljeni prav med “pehanjem za Afriko”. In da med tedaj ter danes ni bistvene razlike. Rasa in rasizem torej nimata samo preteklosti, ampak zaradi genomične misli in krepitve varnostne ideologije tudi prihodnost.
Čeprav Achille Mbembe dopolnjuje spregledano in zanikano v evro-ameriškem diskurzu, ga zaposluje vprašanje: kako misliti razliko in življenje, podobno in različno? Želja po razliki namreč ni nujno nasprotna projektu biti skupaj. In predvsem ga zanima, kako tistim, ki so bili v zgodovini žrtve procesa abstrahiranja, vrniti delež ukradene človeškosti? Restitucija in reparacija sta namreč v samem jedru možnosti gradnje zavesti o svetu, se pravi uresničevanja univerzalne pravice.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba ZRC, 2019
Knjiga Kritika črnskega uma Achilla Mbembeja, v Kamerunu rojenega teoretika, ki se je izobraževal v Franciji in doktoriral iz zgodovine na Sorboni, danes pa poučuje na Inštitutu za družbene in ekonomske raziskave Wits na Univerzi v Johannesburgu v Južnoafriški republiki, je v postkolonialnem kontekstu toliko kot nepogrešljiva. V Sloveniji, kjer poznavalce, ki se ukvarjajo s postkolonialno teorijo lahko preštejemo na prste ene roke, je tako prevod, ki je prišel s šestletnim zamikom, prijetno presenečenje. Toliko bolj, ker delo Achilla Mbembeja ni zgolj stvar znanstvenikov, temveč širše razgledanosti in nujno branje, posebej če želimo razumeti načine in vzvode večstoletne zahodne dominacije. V tem smislu Slovenija, za katero velja, da goji posebne vrste rasizem, ni nikakršna izjema. Ali kot v spremnem zapisu nekoliko sarkastično piše Lev Kreft: ‘Pri nas sicer ni dovolj črncev, da bi bil rasizem nevaren in resen; obstaja nekaj malega antisemitizma, le da se ne more prav razmahniti, hvala Bogu, ker pri nas ni kaj dosti Židov; muslimanov pa je nekaj več, a so za zdaj na srečo še vedno muslimani brez džamije, kjer bi se nevarno zbirali.’
Mbembejeva knjiga ni knjiga o tem, kako so črnci postali Črnci sveta, niti o tem, kako lahko Črnec sveta postane subjekt, ampak o “postajanju črnec sveta”, v katerem smo se znašli vsi vsaj za tako dolgo, dokler ne bomo za kapital povsem odvečni – ali nasprotno. Če naj bi kapital postal odvečen, je treba s kritiko črnskega uma dekolonizirati racionalnost, s tem pa se vrniti na sam začetek, ko je bilo izumljeno razmerje med Črncem in njegovim Gospodarjem.
Črnec je najprej beseda, piše Mbembe. Gre za ime, ki ga ni izbral sam, za podedovano infrastrukturo, ki mu določa položaj v prostoru sveta. S tega vidika je Črnec tisti, ki Drugega ne more gledati naravnost v oči. Hkrati je stisnjen ob zid brez vrat. Nekateri tolčejo, moledujejo ter se končno privadijo in se prepoznajo v usodi, s katero jih je ovesilo ime, spet drugi se tej degradaciji in postvarjenju upirajo. Moč besede Črnec je izhajala iz zmožnosti dušenja in davljenja, pohabljanja in kastriranja. Mbembe besedo Črnec enači celo s smrtjo, umorom in pokopom. In seveda s tišino, na katero se je besedo omejilo – gre za red molčanja in nevidnosti.
Da bi Mbembe lahko zapisal, da Črnec obstaja le v odnosu do Gospodarja, je treba narediti korak nazaj in pogledati, iz katere pozicije pravzaprav piše?
Kritika črnskega uma je pisana s privilegirane točke gledanja, kar pomeni, da preči meje med središči in periferijami in v analizo procesov, ki potekajo v globalnem prostoru, vključuje različne mislece, od Dipesha Chakrabartyja, ki se ukvarja s postkolonialno teorijo in subalternimi študijami, do Arjuna Appaduraia, ki je razvil kulturne študije in postkolonialno antropologijo v kritiko modernosti, zastavljeno z azijskega oz. z vidika tretjega sveta, ter celo Kanta, ki je zagovarjal kategorični rasizem. Avtor, ki je za to knjigo sicer konstitutiven, je Aimé Césaire, ki se je proti rasizmu in kolonializmu boril s čudežnim orožjem poezije in nič manj častivrednim orožjem politike. Na drugi strani je očitno, da Mbembe nadaljuje prelomno delo Frantza Fanona, martiniškega psihoanalitika, ki je izkusil nasilje med alžirsko osvobodilno vojno. Ob njegovi knjigi Črna koža, bele maske dokazuje, kako ne živimo v postrasni dobi, v kateri bi bila vprašanja spomina, pravice in sprave brezpredmetna. Znova se namreč razmahujejo neokolonialne in parakolonialne vojne. Gre za to, da se oblike okupacije spreminjajo, a še vedno s svojim deležem mučenj, zaporniških taborišč, skrivnih zaporov … Vprašanje o samoodločbi ljudstev se je morda premestilo, pravi Mbembe, vendar je še vedno tako bistveno kakor v Fanonovem času.
S tem ko Mbembe osvetljuje drugost, dobesedno reduciranje telesa in živega bitja na vprašanje videza, pri čemer je bil koži in barvi podeljen status biološko utemeljene fikcije in je bila na tej podlagi organizirana plenitev, kaže tudi na procese globalnega razčlovečenja. Rasizem je povzročil nezaslišano fizično razdejanje, zločine in pokole ne le na koloniziranih, temveč tudi na tistih, ki so kolonizirali. Mbembe gre sicer precej daleč v preteklost in črnsko razčlovečenje obravnava v razmerju do treh dogodkov – suženjstva, kolonizacije in apartheida –, pa tudi v razmerju do pomanjkanja, razlaščanja in rasizacije v globalnem kapitalističnem svetu, ki niso več značilni le za Afriko, temveč jih je mogoče opaziti povsod. Univerzalizacija črnske pozicije nas torej sili k vprašanju, kdo so zdajšnji Črnci? Če Mbembejevo politično figuro “postajanje črnec sveta” apliciramo na zdajšnjo begunsko katastrofo v Evropski uniji, uvidimo, da Drugi niso obubožani prekarci, marveč begunci in prosilci za azil. Ob citiranju Hannah Arendt je Mbembe pokazal, da sta bili rasa kot načelo političnega telesa in birokracija kot tehnika dominacije v moderni dobi prvič izrabljeni prav med “pehanjem za Afriko”. In da med tedaj ter danes ni bistvene razlike. Rasa in rasizem torej nimata samo preteklosti, ampak zaradi genomične misli in krepitve varnostne ideologije tudi prihodnost.
Čeprav Achille Mbembe dopolnjuje spregledano in zanikano v evro-ameriškem diskurzu, ga zaposluje vprašanje: kako misliti razliko in življenje, podobno in različno? Želja po razliki namreč ni nujno nasprotna projektu biti skupaj. In predvsem ga zanima, kako tistim, ki so bili v zgodovini žrtve procesa abstrahiranja, vrniti delež ukradene človeškosti? Restitucija in reparacija sta namreč v samem jedru možnosti gradnje zavesti o svetu, se pravi uresničevanja univerzalne pravice.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov