Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba ZRC, 2019
Knjiga Kritika črnskega uma Achilla Mbembeja, v Kamerunu rojenega teoretika, ki se je izobraževal v Franciji in doktoriral iz zgodovine na Sorboni, danes pa poučuje na Inštitutu za družbene in ekonomske raziskave Wits na Univerzi v Johannesburgu v Južnoafriški republiki, je v postkolonialnem kontekstu toliko kot nepogrešljiva. V Sloveniji, kjer poznavalce, ki se ukvarjajo s postkolonialno teorijo lahko preštejemo na prste ene roke, je tako prevod, ki je prišel s šestletnim zamikom, prijetno presenečenje. Toliko bolj, ker delo Achilla Mbembeja ni zgolj stvar znanstvenikov, temveč širše razgledanosti in nujno branje, posebej če želimo razumeti načine in vzvode večstoletne zahodne dominacije. V tem smislu Slovenija, za katero velja, da goji posebne vrste rasizem, ni nikakršna izjema. Ali kot v spremnem zapisu nekoliko sarkastično piše Lev Kreft: ‘Pri nas sicer ni dovolj črncev, da bi bil rasizem nevaren in resen; obstaja nekaj malega antisemitizma, le da se ne more prav razmahniti, hvala Bogu, ker pri nas ni kaj dosti Židov; muslimanov pa je nekaj več, a so za zdaj na srečo še vedno muslimani brez džamije, kjer bi se nevarno zbirali.’
Mbembejeva knjiga ni knjiga o tem, kako so črnci postali Črnci sveta, niti o tem, kako lahko Črnec sveta postane subjekt, ampak o “postajanju črnec sveta”, v katerem smo se znašli vsi vsaj za tako dolgo, dokler ne bomo za kapital povsem odvečni – ali nasprotno. Če naj bi kapital postal odvečen, je treba s kritiko črnskega uma dekolonizirati racionalnost, s tem pa se vrniti na sam začetek, ko je bilo izumljeno razmerje med Črncem in njegovim Gospodarjem.
Črnec je najprej beseda, piše Mbembe. Gre za ime, ki ga ni izbral sam, za podedovano infrastrukturo, ki mu določa položaj v prostoru sveta. S tega vidika je Črnec tisti, ki Drugega ne more gledati naravnost v oči. Hkrati je stisnjen ob zid brez vrat. Nekateri tolčejo, moledujejo ter se končno privadijo in se prepoznajo v usodi, s katero jih je ovesilo ime, spet drugi se tej degradaciji in postvarjenju upirajo. Moč besede Črnec je izhajala iz zmožnosti dušenja in davljenja, pohabljanja in kastriranja. Mbembe besedo Črnec enači celo s smrtjo, umorom in pokopom. In seveda s tišino, na katero se je besedo omejilo – gre za red molčanja in nevidnosti.
Da bi Mbembe lahko zapisal, da Črnec obstaja le v odnosu do Gospodarja, je treba narediti korak nazaj in pogledati, iz katere pozicije pravzaprav piše?
Kritika črnskega uma je pisana s privilegirane točke gledanja, kar pomeni, da preči meje med središči in periferijami in v analizo procesov, ki potekajo v globalnem prostoru, vključuje različne mislece, od Dipesha Chakrabartyja, ki se ukvarja s postkolonialno teorijo in subalternimi študijami, do Arjuna Appaduraia, ki je razvil kulturne študije in postkolonialno antropologijo v kritiko modernosti, zastavljeno z azijskega oz. z vidika tretjega sveta, ter celo Kanta, ki je zagovarjal kategorični rasizem. Avtor, ki je za to knjigo sicer konstitutiven, je Aimé Césaire, ki se je proti rasizmu in kolonializmu boril s čudežnim orožjem poezije in nič manj častivrednim orožjem politike. Na drugi strani je očitno, da Mbembe nadaljuje prelomno delo Frantza Fanona, martiniškega psihoanalitika, ki je izkusil nasilje med alžirsko osvobodilno vojno. Ob njegovi knjigi Črna koža, bele maske dokazuje, kako ne živimo v postrasni dobi, v kateri bi bila vprašanja spomina, pravice in sprave brezpredmetna. Znova se namreč razmahujejo neokolonialne in parakolonialne vojne. Gre za to, da se oblike okupacije spreminjajo, a še vedno s svojim deležem mučenj, zaporniških taborišč, skrivnih zaporov … Vprašanje o samoodločbi ljudstev se je morda premestilo, pravi Mbembe, vendar je še vedno tako bistveno kakor v Fanonovem času.
S tem ko Mbembe osvetljuje drugost, dobesedno reduciranje telesa in živega bitja na vprašanje videza, pri čemer je bil koži in barvi podeljen status biološko utemeljene fikcije in je bila na tej podlagi organizirana plenitev, kaže tudi na procese globalnega razčlovečenja. Rasizem je povzročil nezaslišano fizično razdejanje, zločine in pokole ne le na koloniziranih, temveč tudi na tistih, ki so kolonizirali. Mbembe gre sicer precej daleč v preteklost in črnsko razčlovečenje obravnava v razmerju do treh dogodkov – suženjstva, kolonizacije in apartheida –, pa tudi v razmerju do pomanjkanja, razlaščanja in rasizacije v globalnem kapitalističnem svetu, ki niso več značilni le za Afriko, temveč jih je mogoče opaziti povsod. Univerzalizacija črnske pozicije nas torej sili k vprašanju, kdo so zdajšnji Črnci? Če Mbembejevo politično figuro “postajanje črnec sveta” apliciramo na zdajšnjo begunsko katastrofo v Evropski uniji, uvidimo, da Drugi niso obubožani prekarci, marveč begunci in prosilci za azil. Ob citiranju Hannah Arendt je Mbembe pokazal, da sta bili rasa kot načelo političnega telesa in birokracija kot tehnika dominacije v moderni dobi prvič izrabljeni prav med “pehanjem za Afriko”. In da med tedaj ter danes ni bistvene razlike. Rasa in rasizem torej nimata samo preteklosti, ampak zaradi genomične misli in krepitve varnostne ideologije tudi prihodnost.
Čeprav Achille Mbembe dopolnjuje spregledano in zanikano v evro-ameriškem diskurzu, ga zaposluje vprašanje: kako misliti razliko in življenje, podobno in različno? Želja po razliki namreč ni nujno nasprotna projektu biti skupaj. In predvsem ga zanima, kako tistim, ki so bili v zgodovini žrtve procesa abstrahiranja, vrniti delež ukradene človeškosti? Restitucija in reparacija sta namreč v samem jedru možnosti gradnje zavesti o svetu, se pravi uresničevanja univerzalne pravice.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba ZRC, 2019
Knjiga Kritika črnskega uma Achilla Mbembeja, v Kamerunu rojenega teoretika, ki se je izobraževal v Franciji in doktoriral iz zgodovine na Sorboni, danes pa poučuje na Inštitutu za družbene in ekonomske raziskave Wits na Univerzi v Johannesburgu v Južnoafriški republiki, je v postkolonialnem kontekstu toliko kot nepogrešljiva. V Sloveniji, kjer poznavalce, ki se ukvarjajo s postkolonialno teorijo lahko preštejemo na prste ene roke, je tako prevod, ki je prišel s šestletnim zamikom, prijetno presenečenje. Toliko bolj, ker delo Achilla Mbembeja ni zgolj stvar znanstvenikov, temveč širše razgledanosti in nujno branje, posebej če želimo razumeti načine in vzvode večstoletne zahodne dominacije. V tem smislu Slovenija, za katero velja, da goji posebne vrste rasizem, ni nikakršna izjema. Ali kot v spremnem zapisu nekoliko sarkastično piše Lev Kreft: ‘Pri nas sicer ni dovolj črncev, da bi bil rasizem nevaren in resen; obstaja nekaj malega antisemitizma, le da se ne more prav razmahniti, hvala Bogu, ker pri nas ni kaj dosti Židov; muslimanov pa je nekaj več, a so za zdaj na srečo še vedno muslimani brez džamije, kjer bi se nevarno zbirali.’
Mbembejeva knjiga ni knjiga o tem, kako so črnci postali Črnci sveta, niti o tem, kako lahko Črnec sveta postane subjekt, ampak o “postajanju črnec sveta”, v katerem smo se znašli vsi vsaj za tako dolgo, dokler ne bomo za kapital povsem odvečni – ali nasprotno. Če naj bi kapital postal odvečen, je treba s kritiko črnskega uma dekolonizirati racionalnost, s tem pa se vrniti na sam začetek, ko je bilo izumljeno razmerje med Črncem in njegovim Gospodarjem.
Črnec je najprej beseda, piše Mbembe. Gre za ime, ki ga ni izbral sam, za podedovano infrastrukturo, ki mu določa položaj v prostoru sveta. S tega vidika je Črnec tisti, ki Drugega ne more gledati naravnost v oči. Hkrati je stisnjen ob zid brez vrat. Nekateri tolčejo, moledujejo ter se končno privadijo in se prepoznajo v usodi, s katero jih je ovesilo ime, spet drugi se tej degradaciji in postvarjenju upirajo. Moč besede Črnec je izhajala iz zmožnosti dušenja in davljenja, pohabljanja in kastriranja. Mbembe besedo Črnec enači celo s smrtjo, umorom in pokopom. In seveda s tišino, na katero se je besedo omejilo – gre za red molčanja in nevidnosti.
Da bi Mbembe lahko zapisal, da Črnec obstaja le v odnosu do Gospodarja, je treba narediti korak nazaj in pogledati, iz katere pozicije pravzaprav piše?
Kritika črnskega uma je pisana s privilegirane točke gledanja, kar pomeni, da preči meje med središči in periferijami in v analizo procesov, ki potekajo v globalnem prostoru, vključuje različne mislece, od Dipesha Chakrabartyja, ki se ukvarja s postkolonialno teorijo in subalternimi študijami, do Arjuna Appaduraia, ki je razvil kulturne študije in postkolonialno antropologijo v kritiko modernosti, zastavljeno z azijskega oz. z vidika tretjega sveta, ter celo Kanta, ki je zagovarjal kategorični rasizem. Avtor, ki je za to knjigo sicer konstitutiven, je Aimé Césaire, ki se je proti rasizmu in kolonializmu boril s čudežnim orožjem poezije in nič manj častivrednim orožjem politike. Na drugi strani je očitno, da Mbembe nadaljuje prelomno delo Frantza Fanona, martiniškega psihoanalitika, ki je izkusil nasilje med alžirsko osvobodilno vojno. Ob njegovi knjigi Črna koža, bele maske dokazuje, kako ne živimo v postrasni dobi, v kateri bi bila vprašanja spomina, pravice in sprave brezpredmetna. Znova se namreč razmahujejo neokolonialne in parakolonialne vojne. Gre za to, da se oblike okupacije spreminjajo, a še vedno s svojim deležem mučenj, zaporniških taborišč, skrivnih zaporov … Vprašanje o samoodločbi ljudstev se je morda premestilo, pravi Mbembe, vendar je še vedno tako bistveno kakor v Fanonovem času.
S tem ko Mbembe osvetljuje drugost, dobesedno reduciranje telesa in živega bitja na vprašanje videza, pri čemer je bil koži in barvi podeljen status biološko utemeljene fikcije in je bila na tej podlagi organizirana plenitev, kaže tudi na procese globalnega razčlovečenja. Rasizem je povzročil nezaslišano fizično razdejanje, zločine in pokole ne le na koloniziranih, temveč tudi na tistih, ki so kolonizirali. Mbembe gre sicer precej daleč v preteklost in črnsko razčlovečenje obravnava v razmerju do treh dogodkov – suženjstva, kolonizacije in apartheida –, pa tudi v razmerju do pomanjkanja, razlaščanja in rasizacije v globalnem kapitalističnem svetu, ki niso več značilni le za Afriko, temveč jih je mogoče opaziti povsod. Univerzalizacija črnske pozicije nas torej sili k vprašanju, kdo so zdajšnji Črnci? Če Mbembejevo politično figuro “postajanje črnec sveta” apliciramo na zdajšnjo begunsko katastrofo v Evropski uniji, uvidimo, da Drugi niso obubožani prekarci, marveč begunci in prosilci za azil. Ob citiranju Hannah Arendt je Mbembe pokazal, da sta bili rasa kot načelo političnega telesa in birokracija kot tehnika dominacije v moderni dobi prvič izrabljeni prav med “pehanjem za Afriko”. In da med tedaj ter danes ni bistvene razlike. Rasa in rasizem torej nimata samo preteklosti, ampak zaradi genomične misli in krepitve varnostne ideologije tudi prihodnost.
Čeprav Achille Mbembe dopolnjuje spregledano in zanikano v evro-ameriškem diskurzu, ga zaposluje vprašanje: kako misliti razliko in življenje, podobno in različno? Želja po razliki namreč ni nujno nasprotna projektu biti skupaj. In predvsem ga zanima, kako tistim, ki so bili v zgodovini žrtve procesa abstrahiranja, vrniti delež ukradene človeškosti? Restitucija in reparacija sta namreč v samem jedru možnosti gradnje zavesti o svetu, se pravi uresničevanja univerzalne pravice.
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov