Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma Dober dan za delo
Pozornost obrne k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek.
Slovenski filmski ustvarjalci se pogosto odpravljajo na delo “v tujino”, saj so produkcijske zmožnosti domače kinematografije preprosto premajhne, da bi ta ustvarjalcem lahko zagotavljala kontinuiteto dela, ki je nujni predpogoj za dosego ustvarjalnih presežkov. Povečini se to resda dogaja pod dežnikom t.i. manjšinskih koprodukcij, v katerih sodelujejo predvsem direktorji fotografije, snemalci, kostumografi, scenografi ali igralci, a iz “varnega zavetja” domače kinematografije se je “na tuje” odpravilo tudi nekaj režiserjev. Tako na Češkem že vrsto let uspešno ustvarja Olmo Omerzu, na Poljskem pa Mitja Okorn. Tovrstnih primerov ni veliko, a to je razumljivo: da te neko drugo družbeno in kulturno okolje vzame za svojega in ti ponudi uresničitev lastne ustvarjalne vizije, mora v njej, torej v tvojem delu, prepoznati nekaj svojega, sebi lastnega. To pa avtor lahko doseže bodisi z dobrim poznavanjem tega okolja, iz katerega nato pobere “sestavine” za lastno “zgodbo”, bodisi z zmožnostjo pripovedovanja zgodb, ki so univerzalne, v katerih lahko vsakdo prepozna nekaj “svojega”.
Enega zadnjih tovrstnih primerov nam ponuja Martin Turk, ki je v Sarajevu posnel po svoje “že znano”, pa vendarle tudi in predvsem nadvse univerzalno ter aktualno zgodbo, delo Dober dan za delo, ki je nastal kot turško-bosansko-slovenska koprodukcija. Kdor se bo spomnil njegovega kratkega filma Dobro unovčeno popoldne, lahko predvidi, katere teme nagovarja celovečerec, saj je kratki film služil kot nekakšna študija oziroma predpriprava za celovečerni projekt. A ker ta pri nas ni dobil podpore, je Martin oziroma produkcijska hiša Bela film, pod okriljem katere je razvijal svojo idejo, zamisel predstavila tudi na tujem, v okviru festivalskih koprodukcijskih srečanj in k sreči so v Sarajevu prepoznali njen potencial.
Res se morda zgodba o idealističnem očetu, ki svoji družini ne more zagotoviti ekonomske varnosti, zdi že znana in večkrat slišana, a Martinu Turku moramo priznati, da je znal pozornost obrniti k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in posledične nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek. Revščina in občutek nemoči človeka razjedata od znotraj, ga ugonabljata. In če k temu dodamo še brezkompromisno kapitalistično logiko, ki od posameznika terja, da se odreče vsemu, v kar verjame in še sam postane krvoločna zver, ki v srcu nima več dobrote, pač pa le nagon po preživetju, kar čudovito izpostavi Turkov film, se lahko z vso srhljivostjo zavemo posledic takega stanja. In prav v tem je največji potencial filma Dober dan za delo, zato lahko le obžalujemo, da ni še malce bolj obrusil svoje zgodbe in razkril ves sijaj svojega “malega bisera”.
Ocena filma Dober dan za delo
Pozornost obrne k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek.
Slovenski filmski ustvarjalci se pogosto odpravljajo na delo “v tujino”, saj so produkcijske zmožnosti domače kinematografije preprosto premajhne, da bi ta ustvarjalcem lahko zagotavljala kontinuiteto dela, ki je nujni predpogoj za dosego ustvarjalnih presežkov. Povečini se to resda dogaja pod dežnikom t.i. manjšinskih koprodukcij, v katerih sodelujejo predvsem direktorji fotografije, snemalci, kostumografi, scenografi ali igralci, a iz “varnega zavetja” domače kinematografije se je “na tuje” odpravilo tudi nekaj režiserjev. Tako na Češkem že vrsto let uspešno ustvarja Olmo Omerzu, na Poljskem pa Mitja Okorn. Tovrstnih primerov ni veliko, a to je razumljivo: da te neko drugo družbeno in kulturno okolje vzame za svojega in ti ponudi uresničitev lastne ustvarjalne vizije, mora v njej, torej v tvojem delu, prepoznati nekaj svojega, sebi lastnega. To pa avtor lahko doseže bodisi z dobrim poznavanjem tega okolja, iz katerega nato pobere “sestavine” za lastno “zgodbo”, bodisi z zmožnostjo pripovedovanja zgodb, ki so univerzalne, v katerih lahko vsakdo prepozna nekaj “svojega”.
Enega zadnjih tovrstnih primerov nam ponuja Martin Turk, ki je v Sarajevu posnel po svoje “že znano”, pa vendarle tudi in predvsem nadvse univerzalno ter aktualno zgodbo, delo Dober dan za delo, ki je nastal kot turško-bosansko-slovenska koprodukcija. Kdor se bo spomnil njegovega kratkega filma Dobro unovčeno popoldne, lahko predvidi, katere teme nagovarja celovečerec, saj je kratki film služil kot nekakšna študija oziroma predpriprava za celovečerni projekt. A ker ta pri nas ni dobil podpore, je Martin oziroma produkcijska hiša Bela film, pod okriljem katere je razvijal svojo idejo, zamisel predstavila tudi na tujem, v okviru festivalskih koprodukcijskih srečanj in k sreči so v Sarajevu prepoznali njen potencial.
Res se morda zgodba o idealističnem očetu, ki svoji družini ne more zagotoviti ekonomske varnosti, zdi že znana in večkrat slišana, a Martinu Turku moramo priznati, da je znal pozornost obrniti k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in posledične nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek. Revščina in občutek nemoči človeka razjedata od znotraj, ga ugonabljata. In če k temu dodamo še brezkompromisno kapitalistično logiko, ki od posameznika terja, da se odreče vsemu, v kar verjame in še sam postane krvoločna zver, ki v srcu nima več dobrote, pač pa le nagon po preživetju, kar čudovito izpostavi Turkov film, se lahko z vso srhljivostjo zavemo posledic takega stanja. In prav v tem je največji potencial filma Dober dan za delo, zato lahko le obžalujemo, da ni še malce bolj obrusil svoje zgodbe in razkril ves sijaj svojega “malega bisera”.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
V Slovenskem mladinskem gledališču sta se nadvse uspešno srečali dramska pisava Simone Semenič in gledališka poetika režiserja Tomija Janežiča. V predstavi: še ni naslova (po motivu Don Juana), ki jo je igralska ekipa ustvarjala, gledalci pa ji sledili polnih 10 ur.
Branden Jacobs-Jenkins: GLORIA Drama Prva slovenska uprizoritev, premiera v četrtek, 4. oktobra, ob 20. uri na Mali sceni MGL. Prevod: Valerija Cokan Režija: Branko Šturbej, Dramaturgija:Lejla Švabič Scenografija: Karin Rajh Kostumografija: Špela Ema Veble Avtor videa: Dimitrij Gračner Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Glasba: Gregor Strniša Lektor: Martin Vrtačnik. Igrajo: Mojca Funkl, Nina Rakovec, Anuša Kodelja AGRFT, Filip Samobor, Matic Lukšič in Gašper Jarni, k. g. Napoved: S sinočnjo prvo premiero letošnje sezone na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega se je na tem odru začel niz predstav v režiji dramskih igralcev. Prvi izmed njih je Branko Šturbej, ki je na oder postavil dramo Gloria mladega ameriškega avtorja Brandena Jacobsa-Jenkinsa (izg.: bréndena džéjkobsa džénkinsa) v prevodu Valerije Cokan in ob dramaturgiji Lejle Švabić. Prvo slovensko izvedbo tega besedila si je ogledala Tadeja Krečič: DALET: TRAJA: Scenografka Karin Rajh je na prizorišče, ki je v prvem delu reducirano na sprednji del odra, postavila štiri mize, ločene z nizkimi paravani. Gre pač za značilno pohištvo velikih delovnih dvoran publicistične firme. Na zaslonu za nastopajočimi se ves čas prikazuje podoba take dvorane, ki nima konca. S tem ambientom je že od samega začetka igre Glorija gledalec potisnjen v tesnobo in mučnost; v brezizhodnost sveta mladih novinarjev v kulturni redakciji neke revije, ki so bolj na odstavnem pasu podjetja, zato so frustrirani, nezadovoljni, zoprni, živčni in se rešujejo pomalem v zasvojenosti, predvsem pa v krut boj drugega z drugim. Pri tem ne izbirajo sredstev, tudi skrajnjih ne, kot je pištola. To uporabi Glorija, siva miš kolektiva, in ubije deset ljudi, na koncu sebe. Vendar tragični dogodek v ravnanju in doživljanju protagonistov ne spremeni ničesar. Postane samo prvovrstna tema na poligonu pisanja knjižne uspešnice, na osnovi katere bi posneli televizijsko serijo. Preživeli, četudi prizadeti, ostanejo enako kruti in skoraj brezčutni, pomembni so kariera, denar, slava. Merjenje temperature stanja v novodobnih tiskanih medijih, o katerem govori drama, je najbrž na žalost objektivno, vendar je tudi samo to. In tej enoplastnosti je sledila uprizoritev in nastopajoči: Mojca Funkl, Filip Samobor, Nina Rakovec, Anuša Kodelja, Matic Lukšič in Gašper Jarni , ki so interpretacijo omejili na tipična odrezava, nesočutna mlada bitja v zverinjaku sodobnih izpraznjenosti vrednot in boja za preživetje.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Žiga Bratoš Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus.
Prešernovo gledališče Kranj, premiera: 26. septembra 2018 David Ives: Venera v krznu - prva slovenska uprizoritev Prevajalec: Jaša Drnovšek Režiser: Primož Ekart Dramaturginja: Simona Hamer Scenograf: Damir Leventić Kostumografka: Ljubica Čehovin - Suna Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Thomas - Borut Veselko Wanda - Vesna Pernarčič Premiera v PG Kranj, 26. 9. 2018 – za D13, 27. 9. 2018 Tadeja Krečič Napoved: V slovenskih gledališčih se vrstijo prve premiere nove sezone. Tako tudi v Prešernovem gledališču Kranj. Tam je bila sinoči krstno uprizorjena igra Venera v krznu sodobnega ameriškega dramatika Davida Ivesa (izg.: déjvida ajvsa) v režiji Primoža Ekarta. Besedilo je prevedel Jaša Drnovšek, dramaturginja je bila Simona Hamer, scenograf Damir Leventić, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina. Na premieri je bila tudi Tadeja Krečič: Venera v krznu je igra za igralko in igralca. In je igra igralca z igralko in obratno. Gledalčeva pozornost je posvečena tako rekoč samo njima, saj na vsakem gibu in obrazni mišici razbira bistvo dogajanja, ki se odvija na odprtem odru, ki je tudi v igri oder. Na njem je dramatik in gledališki režiser Thomas – Borut Veselko - ocenjeval igralke na avdiciji za svoje novo besedilo Venera v krznu, ki temelji, seveda na istoimenski noveli Leopolda von Sacher-Masocha. V trenutku, ko naj bi Thomas že odšel domov, vstopi Wanda – Vesna Pernarčič, ki pride na avdicijo z zamudo. In na tej točki se začne njena neverjetna inscenacija preigravanja tančin vedenja, manipulacij z besedami, glasom, telesom, oblekami (kreirala jih je Ljubica Čehovin –Suna) in predznanjem tako o literaturi kot o življenju Thomasa do končne podreditve moškega in realizacije tega, za kar v besedilu pravzaprav gre. Vloga Wande je napisana za veliko igralko in to Vesna Pernarčič je. Na oder stopi kot avšasta, nerodna lovilka gledaliških vlog s sumljivim pedigrejem, neizobražena in s pritlehno ravnjo govora. Vendar skozi igro razkriva povsem drugačne poteze in ima jasno določen cilj. Na njeni interpretaciji vse stoji in pade. In Vesna Pernarčič brez zdrsa odigra vsa Wandina stanja in premene virtuozno. Borut Veselko ji sledi. Najprej je značilen srednjeletni ameriški intelektualec, je tisti, ki izbira, ki je s svojega položaja pokroviteljski in prezirljiv, vendar skozi igro postopoma, a gotovo izgublja piedestal in konča kot Wandina prostovoljna žrtev.
Premiera 22.september 2018, Mala dvorana LGM V Lutkovnem gledališču Maribor so sinoči začeli novo sezono s predstavo Kako zorijo ježevci. Nastala je v režiji Bojana Laboviča po besedilu pisatelja Petra Svetine. Avtor likovne podobe je Damijan Stepančič, dramaturginja Zala Dobovšek. Več o predstavi pa Simona Kopinšek. Foto Boštjan Lah https://www.lg-mb.si/predstave/kako-zorijo-jezevci/
Neveljaven email naslov