Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.

Zavod VigeVageKnjige, 2019

Vinjete straholjubca je Eva Mahkovic začela objavljati na Facebooku že pred osmimi leti. Z ilustratorko Evo Mlinar sta kmalu vedeli, da je to pravi material za nekonvencionalno zastavljeno knjigo, a sta se zavedali, da je v njuno vizualno zahtevno delo treba vložiti kar nekaj sredstev. Očitno je bila založba to pripravljena storiti.

Zavod VigeVageKnjige si je pridobil zaupanje bralcev z izdajanjem stripov in risoromanov, stripov z dobro zgodbo. Premišljeno izbrane knjige, prevedene v slovenščino, so zaradi odličnega programa, uredniških posegov, vrhunskih prevodov, dosledne lekture in opazno drugačnega oblikovanja dosegle poseben krog ljubiteljev tovrstne besedno-vizualne literature. Skupen projekt Eve Mahkovic in Eve Mlinar Vinjete straholjubca je pri tej založbi prva knjiga slovenskih avtoric.

To ni slikanica, če parafriziramo Magrittov napis pod sliko pipe Ceci n’est pas une pipe. Čeprav, v bistvu je. Slikanica. Ampak, seveda, ne za otroke. Na trenutnem bratislavskem bienalu skoraj štiri tisočih ilustracij bi dobila vidno mesto med redkimi ilustriranimi knjigami za odrasle, celo med slikanicami, saj so besedne in vizualne vinjete v njuni knjigi enakovredno prepletene. Pri nas je bil na tem področju v zadnjem desetletju  najbolj opazen izid slikanice Rdeče jabolko, grozljiva srednjeveška ljudska pripoved za odrasle, iz katere je leta 2008 nastala sodobna pravljica o Rdeči kapici z besedami Svetlane Makarovič. Pobudo za slikanico je dala Kaja Kosmač in jo kot soavtorica tudi ilustrirala in oblikovala. Je nekakšen kolaž prvin, izposojenih pri starodavnih izvirnikih ljudskih besedil. Kar nekaj slikanic izključno za starejše je v zadnjem desetletju s svojim nebrzdanim literarnim jezikom in skupaj z ilustracijami Laure Ličar izdala Breda Smolnikar in jih leta 2016 skupaj izdala v dveinpolkilogramski bibliofilski izdaji Si dekle ali si žena. A Vinjete straholjubca, to literarno, vizualno in oblikovno tako zahtevno delo, niso primerljive s temi slikanicami za odrasle, pa tudi z drugimi današnjimi umetniškimi žanri ne. V izhodišču upora proti ustaljenim praksam morda še najbolj spominja na obdobje silovitega dadaističnega iskanja novega ustvarjalnega izraza, saj prav tako prinaša vrsto inovativnih, včasih tudi izključujočih se ustvarjalnih postopkov. Kot je literarno in likovno področje pred stotimi leti povezovala nova tehnika fotomontaže in asemblaža, tako je v tej knjigi kolaž uporabljen tudi kot združujoče polje, kjer z enako intenziteto delujejo zakoni besednega sporočanja in likovna govorica barv, ploskev in drugih elementov.

Pisateljica Eva Mahkovic daje poetiki abstraktnega, grotesknega, domišljijskega in nadrealnega jezika lasten pomen, ki razgrinja njeno polno zaupanje svoji zavesti, podzavesti in trenutni intuitivni misli. Tvegala je in začela preganjati ustaljeno rabo besed in pomenov. Z mnogimi liki in vsebino je ustvarila samozadosten svet od Lastne dežele do Nevidne kloake, od Morja asociacij do Utekočinjenega obupa, od Dimenzijske luknje do Alice Springsa, od boulonjskega gozda, močvirja, puščave, žabjega jezera do netopirskih nebes. Čeprav besedilo oplajajo navedki iz Svetega pisma, Shakespearja, viktorijanskih medicinskih učbenikov, Rilkeja, tudi Agathe Christie, Umberta Eca in drugih, pa pisateljičina občutja temeljijo na sedanjosti, ko jo navdihujejo pop, filmi, likovna dela ali naključni kraji z zanimivimi imeni. Tudi Eva Mlinar se je postavila proti ustaljeni predstavi o vzvišenem umetniku kot oblikovalcu lepote, njene ilustracije sestavljajo fragmenti fantastičnega sveta. Črpa iz zgodovine umetnosti in današnjega časa, nato pa s kolažem staro poveže z novim in resnično z izmišljenim ter ustvari groteske, s katerimi želi premikati gledalčeva čustva. Največ kolažnih izrezov prihaja iz srednjeveških iluminiranih rokopisov, sveta mirabilij, svetnikov in legend.

Z novimi mediji prihajajo nove oblike izražanja, ki današnji urbani generaciji njunih let nudijo prostor za dejansko reformacijo pesniške besede in oblike. Avtoricama je skupno odkrivanje novega izraza, podobnih učinkov odtujenosti, nepredvidljivosti in naključnosti tako na področju pisane besede kot podobe. Incialke, prozni zapisi in pesmi v verzih so skupaj s kolažiranimi ilustracijami večinoma organizirani v enoten likovni prostor: na dveh straneh z vpisanim črkami, besedami, pisanimi in potiskanimi površinami.

V bistvu je njuno očarljivo groteskno in duhovito občuteno delo obšlo minimalizem in vse -izme ter druge smeri in pojave sodobnih umetniških praks, saj avtorici ne pristajata na slogovne opredelitve, ki bi usmerjale kreativna dejanja in ga omejevale pri svobodi umetniškega ustvarjanja. Skupna očaranost nad temačnejšimi obdobji zgodovine umetnosti in določenimi zgodovinskimi osebnostmi ju je v prepletu prozno-verznih zapisov in kolažiranih podob odvedla – od male sirene (tiste Odisejeve), ki v prostem času buta z glavo ob skalo, da bi prelisičila bolezni srca in ožilja, skozi morje asociacij v svet vrbjega in mnogih drugih samosvojih angelov in množice demonov, k zgodbi skoraj mrtvega čuka, ki ga na koncu knjige ne moreš najti, kužnega hermelina, ki včasih riše,  in sove, ki je bila pekova hči …

Vinjete straholjubca Eve Mahkovic in Eve Mlinar so inovativna, sveža, duhovita knjiga, namenjena postopnemu in večkratnemu branju, gledanju in potapljanju v širna morja ter pokrajine besed in podob brez strahu, da bi se izgubil. Pri tem je v pomoč kazalo, ki s kratkimi poudarki deluje kot duhovit napotek k, recimo, poslušanju tega, kar so govorili v polovični tišini, ali, kot pravi zapis ob zadnji vinjeti straholjubca, v kateri sveta sulpicija pontrjagin iz turina nariše odprto roko z nožem in jo postavi na kamin. Odličen napotek k branju besedila Eve Mahkovec je tudi knjigi dodani zemljevid, Mappae mundi, ki je v osnovi nastal že v okviru diplomskega dela ilustratorke Eve Mlinar kot mapiranje imaginarnih svetov.