Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere Matjaž Romih.
Zavod VigeVageKnjige, 2019
Vinjete straholjubca je Eva Mahkovic začela objavljati na Facebooku že pred osmimi leti. Z ilustratorko Evo Mlinar sta kmalu vedeli, da je to pravi material za nekonvencionalno zastavljeno knjigo, a sta se zavedali, da je v njuno vizualno zahtevno delo treba vložiti kar nekaj sredstev. Očitno je bila založba to pripravljena storiti.
Zavod VigeVageKnjige si je pridobil zaupanje bralcev z izdajanjem stripov in risoromanov, stripov z dobro zgodbo. Premišljeno izbrane knjige, prevedene v slovenščino, so zaradi odličnega programa, uredniških posegov, vrhunskih prevodov, dosledne lekture in opazno drugačnega oblikovanja dosegle poseben krog ljubiteljev tovrstne besedno-vizualne literature. Skupen projekt Eve Mahkovic in Eve Mlinar Vinjete straholjubca je pri tej založbi prva knjiga slovenskih avtoric.
To ni slikanica, če parafriziramo Magrittov napis pod sliko pipe Ceci n’est pas une pipe. Čeprav, v bistvu je. Slikanica. Ampak, seveda, ne za otroke. Na trenutnem bratislavskem bienalu skoraj štiri tisočih ilustracij bi dobila vidno mesto med redkimi ilustriranimi knjigami za odrasle, celo med slikanicami, saj so besedne in vizualne vinjete v njuni knjigi enakovredno prepletene. Pri nas je bil na tem področju v zadnjem desetletju najbolj opazen izid slikanice Rdeče jabolko, grozljiva srednjeveška ljudska pripoved za odrasle, iz katere je leta 2008 nastala sodobna pravljica o Rdeči kapici z besedami Svetlane Makarovič. Pobudo za slikanico je dala Kaja Kosmač in jo kot soavtorica tudi ilustrirala in oblikovala. Je nekakšen kolaž prvin, izposojenih pri starodavnih izvirnikih ljudskih besedil. Kar nekaj slikanic izključno za starejše je v zadnjem desetletju s svojim nebrzdanim literarnim jezikom in skupaj z ilustracijami Laure Ličar izdala Breda Smolnikar in jih leta 2016 skupaj izdala v dveinpolkilogramski bibliofilski izdaji Si dekle ali si žena. A Vinjete straholjubca, to literarno, vizualno in oblikovno tako zahtevno delo, niso primerljive s temi slikanicami za odrasle, pa tudi z drugimi današnjimi umetniškimi žanri ne. V izhodišču upora proti ustaljenim praksam morda še najbolj spominja na obdobje silovitega dadaističnega iskanja novega ustvarjalnega izraza, saj prav tako prinaša vrsto inovativnih, včasih tudi izključujočih se ustvarjalnih postopkov. Kot je literarno in likovno področje pred stotimi leti povezovala nova tehnika fotomontaže in asemblaža, tako je v tej knjigi kolaž uporabljen tudi kot združujoče polje, kjer z enako intenziteto delujejo zakoni besednega sporočanja in likovna govorica barv, ploskev in drugih elementov.
Pisateljica Eva Mahkovic daje poetiki abstraktnega, grotesknega, domišljijskega in nadrealnega jezika lasten pomen, ki razgrinja njeno polno zaupanje svoji zavesti, podzavesti in trenutni intuitivni misli. Tvegala je in začela preganjati ustaljeno rabo besed in pomenov. Z mnogimi liki in vsebino je ustvarila samozadosten svet od Lastne dežele do Nevidne kloake, od Morja asociacij do Utekočinjenega obupa, od Dimenzijske luknje do Alice Springsa, od boulonjskega gozda, močvirja, puščave, žabjega jezera do netopirskih nebes. Čeprav besedilo oplajajo navedki iz Svetega pisma, Shakespearja, viktorijanskih medicinskih učbenikov, Rilkeja, tudi Agathe Christie, Umberta Eca in drugih, pa pisateljičina občutja temeljijo na sedanjosti, ko jo navdihujejo pop, filmi, likovna dela ali naključni kraji z zanimivimi imeni. Tudi Eva Mlinar se je postavila proti ustaljeni predstavi o vzvišenem umetniku kot oblikovalcu lepote, njene ilustracije sestavljajo fragmenti fantastičnega sveta. Črpa iz zgodovine umetnosti in današnjega časa, nato pa s kolažem staro poveže z novim in resnično z izmišljenim ter ustvari groteske, s katerimi želi premikati gledalčeva čustva. Največ kolažnih izrezov prihaja iz srednjeveških iluminiranih rokopisov, sveta mirabilij, svetnikov in legend.
Z novimi mediji prihajajo nove oblike izražanja, ki današnji urbani generaciji njunih let nudijo prostor za dejansko reformacijo pesniške besede in oblike. Avtoricama je skupno odkrivanje novega izraza, podobnih učinkov odtujenosti, nepredvidljivosti in naključnosti tako na področju pisane besede kot podobe. Incialke, prozni zapisi in pesmi v verzih so skupaj s kolažiranimi ilustracijami večinoma organizirani v enoten likovni prostor: na dveh straneh z vpisanim črkami, besedami, pisanimi in potiskanimi površinami.
V bistvu je njuno očarljivo groteskno in duhovito občuteno delo obšlo minimalizem in vse -izme ter druge smeri in pojave sodobnih umetniških praks, saj avtorici ne pristajata na slogovne opredelitve, ki bi usmerjale kreativna dejanja in ga omejevale pri svobodi umetniškega ustvarjanja. Skupna očaranost nad temačnejšimi obdobji zgodovine umetnosti in določenimi zgodovinskimi osebnostmi ju je v prepletu prozno-verznih zapisov in kolažiranih podob odvedla – od male sirene (tiste Odisejeve), ki v prostem času buta z glavo ob skalo, da bi prelisičila bolezni srca in ožilja, skozi morje asociacij v svet vrbjega in mnogih drugih samosvojih angelov in množice demonov, k zgodbi skoraj mrtvega čuka, ki ga na koncu knjige ne moreš najti, kužnega hermelina, ki včasih riše, in sove, ki je bila pekova hči …
Vinjete straholjubca Eve Mahkovic in Eve Mlinar so inovativna, sveža, duhovita knjiga, namenjena postopnemu in večkratnemu branju, gledanju in potapljanju v širna morja ter pokrajine besed in podob brez strahu, da bi se izgubil. Pri tem je v pomoč kazalo, ki s kratkimi poudarki deluje kot duhovit napotek k, recimo, poslušanju tega, kar so govorili v polovični tišini, ali, kot pravi zapis ob zadnji vinjeti straholjubca, v kateri sveta sulpicija pontrjagin iz turina nariše odprto roko z nožem in jo postavi na kamin. Odličen napotek k branju besedila Eve Mahkovec je tudi knjigi dodani zemljevid, Mappae mundi, ki je v osnovi nastal že v okviru diplomskega dela ilustratorke Eve Mlinar kot mapiranje imaginarnih svetov.
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere Matjaž Romih.
Zavod VigeVageKnjige, 2019
Vinjete straholjubca je Eva Mahkovic začela objavljati na Facebooku že pred osmimi leti. Z ilustratorko Evo Mlinar sta kmalu vedeli, da je to pravi material za nekonvencionalno zastavljeno knjigo, a sta se zavedali, da je v njuno vizualno zahtevno delo treba vložiti kar nekaj sredstev. Očitno je bila založba to pripravljena storiti.
Zavod VigeVageKnjige si je pridobil zaupanje bralcev z izdajanjem stripov in risoromanov, stripov z dobro zgodbo. Premišljeno izbrane knjige, prevedene v slovenščino, so zaradi odličnega programa, uredniških posegov, vrhunskih prevodov, dosledne lekture in opazno drugačnega oblikovanja dosegle poseben krog ljubiteljev tovrstne besedno-vizualne literature. Skupen projekt Eve Mahkovic in Eve Mlinar Vinjete straholjubca je pri tej založbi prva knjiga slovenskih avtoric.
To ni slikanica, če parafriziramo Magrittov napis pod sliko pipe Ceci n’est pas une pipe. Čeprav, v bistvu je. Slikanica. Ampak, seveda, ne za otroke. Na trenutnem bratislavskem bienalu skoraj štiri tisočih ilustracij bi dobila vidno mesto med redkimi ilustriranimi knjigami za odrasle, celo med slikanicami, saj so besedne in vizualne vinjete v njuni knjigi enakovredno prepletene. Pri nas je bil na tem področju v zadnjem desetletju najbolj opazen izid slikanice Rdeče jabolko, grozljiva srednjeveška ljudska pripoved za odrasle, iz katere je leta 2008 nastala sodobna pravljica o Rdeči kapici z besedami Svetlane Makarovič. Pobudo za slikanico je dala Kaja Kosmač in jo kot soavtorica tudi ilustrirala in oblikovala. Je nekakšen kolaž prvin, izposojenih pri starodavnih izvirnikih ljudskih besedil. Kar nekaj slikanic izključno za starejše je v zadnjem desetletju s svojim nebrzdanim literarnim jezikom in skupaj z ilustracijami Laure Ličar izdala Breda Smolnikar in jih leta 2016 skupaj izdala v dveinpolkilogramski bibliofilski izdaji Si dekle ali si žena. A Vinjete straholjubca, to literarno, vizualno in oblikovno tako zahtevno delo, niso primerljive s temi slikanicami za odrasle, pa tudi z drugimi današnjimi umetniškimi žanri ne. V izhodišču upora proti ustaljenim praksam morda še najbolj spominja na obdobje silovitega dadaističnega iskanja novega ustvarjalnega izraza, saj prav tako prinaša vrsto inovativnih, včasih tudi izključujočih se ustvarjalnih postopkov. Kot je literarno in likovno področje pred stotimi leti povezovala nova tehnika fotomontaže in asemblaža, tako je v tej knjigi kolaž uporabljen tudi kot združujoče polje, kjer z enako intenziteto delujejo zakoni besednega sporočanja in likovna govorica barv, ploskev in drugih elementov.
Pisateljica Eva Mahkovic daje poetiki abstraktnega, grotesknega, domišljijskega in nadrealnega jezika lasten pomen, ki razgrinja njeno polno zaupanje svoji zavesti, podzavesti in trenutni intuitivni misli. Tvegala je in začela preganjati ustaljeno rabo besed in pomenov. Z mnogimi liki in vsebino je ustvarila samozadosten svet od Lastne dežele do Nevidne kloake, od Morja asociacij do Utekočinjenega obupa, od Dimenzijske luknje do Alice Springsa, od boulonjskega gozda, močvirja, puščave, žabjega jezera do netopirskih nebes. Čeprav besedilo oplajajo navedki iz Svetega pisma, Shakespearja, viktorijanskih medicinskih učbenikov, Rilkeja, tudi Agathe Christie, Umberta Eca in drugih, pa pisateljičina občutja temeljijo na sedanjosti, ko jo navdihujejo pop, filmi, likovna dela ali naključni kraji z zanimivimi imeni. Tudi Eva Mlinar se je postavila proti ustaljeni predstavi o vzvišenem umetniku kot oblikovalcu lepote, njene ilustracije sestavljajo fragmenti fantastičnega sveta. Črpa iz zgodovine umetnosti in današnjega časa, nato pa s kolažem staro poveže z novim in resnično z izmišljenim ter ustvari groteske, s katerimi želi premikati gledalčeva čustva. Največ kolažnih izrezov prihaja iz srednjeveških iluminiranih rokopisov, sveta mirabilij, svetnikov in legend.
Z novimi mediji prihajajo nove oblike izražanja, ki današnji urbani generaciji njunih let nudijo prostor za dejansko reformacijo pesniške besede in oblike. Avtoricama je skupno odkrivanje novega izraza, podobnih učinkov odtujenosti, nepredvidljivosti in naključnosti tako na področju pisane besede kot podobe. Incialke, prozni zapisi in pesmi v verzih so skupaj s kolažiranimi ilustracijami večinoma organizirani v enoten likovni prostor: na dveh straneh z vpisanim črkami, besedami, pisanimi in potiskanimi površinami.
V bistvu je njuno očarljivo groteskno in duhovito občuteno delo obšlo minimalizem in vse -izme ter druge smeri in pojave sodobnih umetniških praks, saj avtorici ne pristajata na slogovne opredelitve, ki bi usmerjale kreativna dejanja in ga omejevale pri svobodi umetniškega ustvarjanja. Skupna očaranost nad temačnejšimi obdobji zgodovine umetnosti in določenimi zgodovinskimi osebnostmi ju je v prepletu prozno-verznih zapisov in kolažiranih podob odvedla – od male sirene (tiste Odisejeve), ki v prostem času buta z glavo ob skalo, da bi prelisičila bolezni srca in ožilja, skozi morje asociacij v svet vrbjega in mnogih drugih samosvojih angelov in množice demonov, k zgodbi skoraj mrtvega čuka, ki ga na koncu knjige ne moreš najti, kužnega hermelina, ki včasih riše, in sove, ki je bila pekova hči …
Vinjete straholjubca Eve Mahkovic in Eve Mlinar so inovativna, sveža, duhovita knjiga, namenjena postopnemu in večkratnemu branju, gledanju in potapljanju v širna morja ter pokrajine besed in podob brez strahu, da bi se izgubil. Pri tem je v pomoč kazalo, ki s kratkimi poudarki deluje kot duhovit napotek k, recimo, poslušanju tega, kar so govorili v polovični tišini, ali, kot pravi zapis ob zadnji vinjeti straholjubca, v kateri sveta sulpicija pontrjagin iz turina nariše odprto roko z nožem in jo postavi na kamin. Odličen napotek k branju besedila Eve Mahkovec je tudi knjigi dodani zemljevid, Mappae mundi, ki je v osnovi nastal že v okviru diplomskega dela ilustratorke Eve Mlinar kot mapiranje imaginarnih svetov.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov