Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Renée Zellweger kot Judy Garland favoritinja za oskarja za najboljšo žensko vlogo
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem.
Pevka in igralka Judy Garland, ki je bila kljub svojemu zvezdniškemu statusu in uspešni karieri od drugega leta naprej ves čas na robu finančnega in živčnega zloma, se je leta 1968 odpravila v London, da bi imela serijo vnaprej razprodanih klubskih nastopov. Vendar so jo leta življenja v negotovosti in na čustvenih toboganih spravila v kot in na rob izčrpanosti, tako da je vse viselo na nitki.
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem. Pravzaprav je bila Judy nekakšen prototip Trumanovega šova, saj je bila od rojstva pod žarometi javnosti – tudi takrat, ko ni stala pred kamerami ali na odru. Zato se zdi smiselna odločitev, da bodo filmsko pripoved uokvirjala tudi njena mladostniška leta v Hollywoodu, v katerih je dosegla svetovni uspeh z ikoničnim likom Doroteje v Čarovniku iz Oza. Ta uspeh je drago plačala s številnimi zlorabami in tlakovano potjo v različne odvisnosti.
V tem pogledu je film precej didaktičen in ne pretirano subtilen, saj kot gledalci dobimo vse postreženo na pladnju. Vseeno je treba omeniti ustrezen čustveni ton – Judy po večini vzdržuje lahkotno atmosfero musicalov. Samo v ozadju najdemo tiste temnejše in usodne poteze njenega značaja ter širšo zgodbo, kot so breme slave in staranja, otroških travm in izrazito vampirske narave zabavne industrije, pa tudi tektonske premike popularne kulture v šestdesetih letih, s katerimi je bila soočena.
Enako kot film o Judy Garland je to tudi film igralske preobrazbe Renée Zellweger, ki se dobesedno stopi z naslovno junakinjo. Hkrati pa je to tisti tip nastopa, ki skoraj preočitno kliče po nominacijah, in se lepo prilega valu biografskih portretov. Lani smo tako dobili filmsko reinkarnacijo Freddija Mercuryja v Boemski rapsodiji, letos je bil v Cannesu prikazan Rocketman, posvečen Eltonu Johnu; biografija Judy podobno ustvarja mučenico iz popkulturne ikone. Čeprav se sliši paradoksalno, pa je to bolj kot z obsodbo izkoriščevalske industrije skladno s samohvalno naravo Hollywooda, češ: samo poglejte, kako se vsi žrtvujemo za vas …
Renée Zellweger kot Judy Garland favoritinja za oskarja za najboljšo žensko vlogo
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem.
Pevka in igralka Judy Garland, ki je bila kljub svojemu zvezdniškemu statusu in uspešni karieri od drugega leta naprej ves čas na robu finančnega in živčnega zloma, se je leta 1968 odpravila v London, da bi imela serijo vnaprej razprodanih klubskih nastopov. Vendar so jo leta življenja v negotovosti in na čustvenih toboganih spravila v kot in na rob izčrpanosti, tako da je vse viselo na nitki.
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem. Pravzaprav je bila Judy nekakšen prototip Trumanovega šova, saj je bila od rojstva pod žarometi javnosti – tudi takrat, ko ni stala pred kamerami ali na odru. Zato se zdi smiselna odločitev, da bodo filmsko pripoved uokvirjala tudi njena mladostniška leta v Hollywoodu, v katerih je dosegla svetovni uspeh z ikoničnim likom Doroteje v Čarovniku iz Oza. Ta uspeh je drago plačala s številnimi zlorabami in tlakovano potjo v različne odvisnosti.
V tem pogledu je film precej didaktičen in ne pretirano subtilen, saj kot gledalci dobimo vse postreženo na pladnju. Vseeno je treba omeniti ustrezen čustveni ton – Judy po večini vzdržuje lahkotno atmosfero musicalov. Samo v ozadju najdemo tiste temnejše in usodne poteze njenega značaja ter širšo zgodbo, kot so breme slave in staranja, otroških travm in izrazito vampirske narave zabavne industrije, pa tudi tektonske premike popularne kulture v šestdesetih letih, s katerimi je bila soočena.
Enako kot film o Judy Garland je to tudi film igralske preobrazbe Renée Zellweger, ki se dobesedno stopi z naslovno junakinjo. Hkrati pa je to tisti tip nastopa, ki skoraj preočitno kliče po nominacijah, in se lepo prilega valu biografskih portretov. Lani smo tako dobili filmsko reinkarnacijo Freddija Mercuryja v Boemski rapsodiji, letos je bil v Cannesu prikazan Rocketman, posvečen Eltonu Johnu; biografija Judy podobno ustvarja mučenico iz popkulturne ikone. Čeprav se sliši paradoksalno, pa je to bolj kot z obsodbo izkoriščevalske industrije skladno s samohvalno naravo Hollywooda, češ: samo poglejte, kako se vsi žrtvujemo za vas …
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov