Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Renée Zellweger kot Judy Garland favoritinja za oskarja za najboljšo žensko vlogo
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem.
Pevka in igralka Judy Garland, ki je bila kljub svojemu zvezdniškemu statusu in uspešni karieri od drugega leta naprej ves čas na robu finančnega in živčnega zloma, se je leta 1968 odpravila v London, da bi imela serijo vnaprej razprodanih klubskih nastopov. Vendar so jo leta življenja v negotovosti in na čustvenih toboganih spravila v kot in na rob izčrpanosti, tako da je vse viselo na nitki.
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem. Pravzaprav je bila Judy nekakšen prototip Trumanovega šova, saj je bila od rojstva pod žarometi javnosti – tudi takrat, ko ni stala pred kamerami ali na odru. Zato se zdi smiselna odločitev, da bodo filmsko pripoved uokvirjala tudi njena mladostniška leta v Hollywoodu, v katerih je dosegla svetovni uspeh z ikoničnim likom Doroteje v Čarovniku iz Oza. Ta uspeh je drago plačala s številnimi zlorabami in tlakovano potjo v različne odvisnosti.
V tem pogledu je film precej didaktičen in ne pretirano subtilen, saj kot gledalci dobimo vse postreženo na pladnju. Vseeno je treba omeniti ustrezen čustveni ton – Judy po večini vzdržuje lahkotno atmosfero musicalov. Samo v ozadju najdemo tiste temnejše in usodne poteze njenega značaja ter širšo zgodbo, kot so breme slave in staranja, otroških travm in izrazito vampirske narave zabavne industrije, pa tudi tektonske premike popularne kulture v šestdesetih letih, s katerimi je bila soočena.
Enako kot film o Judy Garland je to tudi film igralske preobrazbe Renée Zellweger, ki se dobesedno stopi z naslovno junakinjo. Hkrati pa je to tisti tip nastopa, ki skoraj preočitno kliče po nominacijah, in se lepo prilega valu biografskih portretov. Lani smo tako dobili filmsko reinkarnacijo Freddija Mercuryja v Boemski rapsodiji, letos je bil v Cannesu prikazan Rocketman, posvečen Eltonu Johnu; biografija Judy podobno ustvarja mučenico iz popkulturne ikone. Čeprav se sliši paradoksalno, pa je to bolj kot z obsodbo izkoriščevalske industrije skladno s samohvalno naravo Hollywooda, češ: samo poglejte, kako se vsi žrtvujemo za vas …
Renée Zellweger kot Judy Garland favoritinja za oskarja za najboljšo žensko vlogo
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem.
Pevka in igralka Judy Garland, ki je bila kljub svojemu zvezdniškemu statusu in uspešni karieri od drugega leta naprej ves čas na robu finančnega in živčnega zloma, se je leta 1968 odpravila v London, da bi imela serijo vnaprej razprodanih klubskih nastopov. Vendar so jo leta življenja v negotovosti in na čustvenih toboganih spravila v kot in na rob izčrpanosti, tako da je vse viselo na nitki.
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem. Pravzaprav je bila Judy nekakšen prototip Trumanovega šova, saj je bila od rojstva pod žarometi javnosti – tudi takrat, ko ni stala pred kamerami ali na odru. Zato se zdi smiselna odločitev, da bodo filmsko pripoved uokvirjala tudi njena mladostniška leta v Hollywoodu, v katerih je dosegla svetovni uspeh z ikoničnim likom Doroteje v Čarovniku iz Oza. Ta uspeh je drago plačala s številnimi zlorabami in tlakovano potjo v različne odvisnosti.
V tem pogledu je film precej didaktičen in ne pretirano subtilen, saj kot gledalci dobimo vse postreženo na pladnju. Vseeno je treba omeniti ustrezen čustveni ton – Judy po večini vzdržuje lahkotno atmosfero musicalov. Samo v ozadju najdemo tiste temnejše in usodne poteze njenega značaja ter širšo zgodbo, kot so breme slave in staranja, otroških travm in izrazito vampirske narave zabavne industrije, pa tudi tektonske premike popularne kulture v šestdesetih letih, s katerimi je bila soočena.
Enako kot film o Judy Garland je to tudi film igralske preobrazbe Renée Zellweger, ki se dobesedno stopi z naslovno junakinjo. Hkrati pa je to tisti tip nastopa, ki skoraj preočitno kliče po nominacijah, in se lepo prilega valu biografskih portretov. Lani smo tako dobili filmsko reinkarnacijo Freddija Mercuryja v Boemski rapsodiji, letos je bil v Cannesu prikazan Rocketman, posvečen Eltonu Johnu; biografija Judy podobno ustvarja mučenico iz popkulturne ikone. Čeprav se sliši paradoksalno, pa je to bolj kot z obsodbo izkoriščevalske industrije skladno s samohvalno naravo Hollywooda, češ: samo poglejte, kako se vsi žrtvujemo za vas …
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov