Avtorica ocene: Miša Gams Bereta: Jasna Rodošek in Jure Franko.

Maribor : Obzorja, 2019

Mariborska novinarka, moderatorka in vsestranska umetnica Petra Bauman je že prvencu Januar postavila zametke pesniškega ustvarjanja, ki v enaki meri črpa vplive iz svojih lastnih doživetij oz. subjektivnih refleksij kot tudi iz družbe. Njena druga zbirka Paradiž, ki je izšla s pomočjo spletne kampanje pod okriljem platforme za financiranje kreativnih idej Adrifund, prinaša 74 pesmi, v katerih se avtorica duhovito prebija skozi lepote in izzive, ki jih prinašajo vsakdanje življenje in medosebni odnosi, ob tem pa razvija udarno filozofsko nit, s katero bralcu predstavlja svoje videnje sveta. S številnimi metaforami in metonimijami ustvarja vizualizacije in asociacije, ki bralca popeljejo v svet izostrenih čutil in dinamične imaginacije. V pesmi Val piše: “Dišiš kot mlado sonce. / A mi… / Mi smo le gorljivi popotniki na tvojih žarkih … / Tvoj od zla nedotaknjeni smeh / je naš jok … / Tvoja krhka silhueta / je zibelka naših velikih zlomljenih sanj.”

Če nekatere pesmi bralca odpeljejo stran od realnosti, ga druge že v samem začetku prizemljijo. V pesmi Merci s ponavljanjem verza “Ne nosite mi več Merci čokoladic” doseže bralčevo maksimalno pozornost, v drugem delu pesmi pa se ta izkristalizira v pragmatičen življenjski nauk: “Prinesite mi mrzlo vodo, / kamenje in luč. / Vodo, / da se zbudim. / Kamenje, / da vidim, kaj sem vam storila. / In luč, / da v miru zaspim.”

V zbirki Paradiž prevladujejo pesmi z ljubezensko tematiko – v ospredju je odnos med moškim in žensko, ki vključuje cel spekter občutij, od poistovetenja s sorodno dušo do iskanja razlik, drugačnosti, manka in smrti. V pesmi Ljubezen / smrt pesnica zapiše: “Če veš za kaj boljšega, / kot je ljubezenska rana, / ki išče drugo rano, / da se ugledata, se zakrijeta s cvetovi / in naposled spojita ter / se nikoli ne zapolnita v topli globeli, / mi ne povej.

V pesmih Petre Bauman zaslutimo moč sodobne ženske, ki postavlja stereotipe patriarhalne družbe na glavo in ki ne pristaja na vlogo žrtve, hkrati pa od moškega zahteva, da ostane moški, na primer v pesmi Čipka: “Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire, / noža, samo zato, ker sem ženska … / Ravno zato jih ne vrzi. / Naredi mi copate iz trnja in osata. / Ne polagaj me le na mah. / Zapri me od časa do časa v ledenico, / da bo moralo srce / močneje utripniti …” Lirski subjekt se tako podaja v različne življenjske skrajnosti, da začuti lepoto in robustnost življenja, kakršnega v varnem zavetju ne more okusiti.

Čeprav se Baumanova izogiba rabi rim in ostaja privrženka proste pesniške oblike, se tu in tam ne more izogniti skušnjavam poigravanja z zveni besed in ritmiko besedila. Pozoren bralec ne spregleda niti njene očaranosti nad gledališkim svetom in likovno umetnostjo. Pesem Kožuhi beremo kot niz barvno usklajenih tihožitij na zidu pesničinih podob: “Veliko smrti smo skupaj preživeli. / Belo-črnih mačk, / ptic in malih ježkov. /… Jablan, vrtnic / in rumenih dni. /… Kruha. Mleka. / Starih las in sveže krvi. / … Pogledov. Dotikov. / Črnih dni. / Belih noči.”

Ne glede na to, ali gre za kratke in odsekane verze ali za metaforično bogate verzne sestavljanke, nas občutek, da ima Petra Bauman izostren čut za kompozicijo in dramaturško gradnjo pesmi, ne vara. Pesem začne povsem nedolžno s kakšnim banalnim stavkom, ga dograjuje z nizom baročno izklesanih verzov, ti se stopnjujejo v harmoničen preplet barv, okusov in čutnih refleksij, nato pa sledi prizemljen zaključek. Velikokrat s ponovitvami in nadgradnjo besednih zvez ali verzov stopnjuje subtilno občutje v nove razsežnosti bralskega užitka. V pesmi z naslovom 16 se domiselno sprehaja po variacijah same sebe v različnih starostnih obdobjih, pri tem pa ji odsotni ljubimec služi kot ogledalo za samorefleksijo, ki jo tu in tam povzame v stavku: “Ampak šestnajstletnica nikoli ne izgine iz ženske …”

Petra Bauman je ustvarila pesniško zbirko, ki jo bralec vsakič znova prebira z drugačnimi očmi in iz drugega zornega kota. Upamo, da bo svojo željo po ustvarjanju še naprej “tešila” skozi pisanje pesmi, saj se njen naboj še zdaleč ni razelektril.