Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Korporacija

06.12.2019

Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.

Film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj, manjka mu tistega začetniškega navdušenja, želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega.

Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka.

Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista.

Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno.

Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Korporacija

06.12.2019

Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.

Film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj, manjka mu tistega začetniškega navdušenja, želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega.

Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka.

Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista.

Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno.

Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.


18.01.2021

Elif Shafak: 10minut 38 sekund na tem čudnem svetu

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Lidija Hartman


18.01.2021

Miha Maurič: Mašinerija mogotcev

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


18.01.2021

Jožef Muhovič in Vid Snoj: Diafanije

Avtor recenzije: Marko Trobevšek Bere: Jure Franko


15.01.2021

Dan gneva

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.01.2021

Agata Tomažič: Nož v ustih

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.01.2021

ur. Luka Vidmar: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.01.2021

David Terčon: Vračanje v gnojnico sanj

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


11.01.2021

Iztok Osojnik: Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Sanja Rejc.


11.01.2021

Zgodba o treh sestrah

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.01.2021

Forman proti Formanu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.01.2021

Marija Švajncer: Veselje do življenja ali filozofija radoživosti

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta: Ambrož Kvartič in Eva Longyka Marušič


04.01.2021

Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Matjaž Romih.


04.01.2021

Ivo Svetina: Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko.


04.01.2021

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.


31.12.2020

Leto življenja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.12.2020

Ciril Kosmač: Lovim pomladni veter

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Sanja Rejc.


21.12.2020

Boštjan Videmšek: Plan B

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Boštjan Romih.


21.12.2020

Matea Gorjup: Pišem

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič


21.12.2020

Alojz Rebula: Apokrif

Avtor recenzije: Andrej Arko Bereta Matjaž Romih in Sanja Rejc.


14.12.2020

Aleš Berger: Breze

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Barbara Zupan.


Stran 62 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov