Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V filmskem svetu praviloma velja, da do osvajanja najpomembnejših nagrad vodi trnova pot, na kateri je potrebnih več neuspešnih prebojev, da bi režiser ali kinematografija osvojila tron sveta. Sliši se neverjetno, ampak Južna Koreja kot ena komercialno in artistično najmočnejših filmskih industrij sveta v vsej svoji zgodovini ni prejela niti ene nominacije za tujejezičnega oskarja. In to kljub temu, da so samo v zadnjih letih nanizali takšne mednarodne uspešnice, kot so Vlak v Busan, Služkinja in Požiganje. Na februarski podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije se bo to skoraj zagotovo spremenilo. Tisti film, ki bo po vseh neuspelih poskusih opravil ta odločilni preboj, je Parazit Joon-ho Bonga, ki je sicer kot prvi korejski film v zgodovini že prejel cansko zlato palmo.
\tOpisan kontekst je pri pogovoru o uspehu filma Parazit še kako pomemben, ker Bongov film pripovedno in slogovno ni tako prelomen ali izviren kot marsikatera izmed preteklih korejskih mojstrovin. Zgodba o revni družini, ki se z vrsto zvijač naseli v domovanje premožnega direktorja računalniškega podjetja, ponuja mešanico prepoznavnih vplivov, ki segajo od Hanekejevih Smešnih iger, van Warmerdamovega Borgmana do novodobne korejske klasike Stari Chan-wook Parka. Osrednjo vlogo ima tudi pogosta alegorična uporaba arhitekture za ponazoritev družbene stratifikacije, ki smo jo videli že v tako popularnih filmih, kot je Cameronov Titanik. Bong, po formalni izobrazbi sociolog, s tem nadaljuje svojo analizo družbene strukture, kakršno je najbolj navdahnjeno prikazal v filmu Ledeni vlak in tudi tokrat je njegovo soočenje s tematiko razredne neenakosti samo shematično, saj z njo ne ponudi odločnejše razrešitve ali dotika subverzivnosti.
\tA če Parazit ni niti izviren niti izzivalen, pa Bong opravi velik korak naprej v vizualni plati filma. 50-letni Korejec je tokrat do popolnosti dodelal svoj humorni, fotografsko izčiščen slog pripovedovanja, ki s svojo uporabo drobnih premikov kamere marsikaj dolguje Davidu Fincherju. Brezhibna je tudi igralska zasedba, ki zgodbo nadgradi z nujno potrebnim razponom od navihane komike pa do popolne čustvene iztrošenosti. Prav v vzpostavitvi tega popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Bong dokončno doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev. Očitno je bil prav ta premik za korak stran od žanrskih vod filmov Ledeni vlak in Okja potreben, da se je korejski režiser vendarle prelevil v privlačno vabo za podeljevalce nagrad. Če bo Parazit svojo uspešno pot nadgradil na prihajajočih oskarjih, bo s tem nadaljeval vznemirljiv zgled Cuaronovega filma Roma, s katerim so začele tujejezične kinematografije povsem enakovredno konkurirati ameriškim filmom. Če kdo, potem je prav Joon-ho Bong tisti južnokorejski režiser, ki si vso kariero prizadeva tudi sam doseči prav to.
V vzpostavitvi popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Joon-ho Bong doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev.
V filmskem svetu praviloma velja, da do osvajanja najpomembnejših nagrad vodi trnova pot, na kateri je potrebnih več neuspešnih prebojev, da bi režiser ali kinematografija osvojila tron sveta. Sliši se neverjetno, ampak Južna Koreja kot ena komercialno in artistično najmočnejših filmskih industrij sveta v vsej svoji zgodovini ni prejela niti ene nominacije za tujejezičnega oskarja. In to kljub temu, da so samo v zadnjih letih nanizali takšne mednarodne uspešnice, kot so Vlak v Busan, Služkinja in Požiganje. Na februarski podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije se bo to skoraj zagotovo spremenilo. Tisti film, ki bo po vseh neuspelih poskusih opravil ta odločilni preboj, je Parazit Joon-ho Bonga, ki je sicer kot prvi korejski film v zgodovini že prejel cansko zlato palmo.
Opisan kontekst je pri pogovoru o uspehu filma Parazit še kako pomemben, ker Bongov film pripovedno in slogovno ni tako prelomen ali izviren kot marsikatera izmed preteklih korejskih mojstrovin. Zgodba o revni družini, ki se z vrsto zvijač naseli v domovanje premožnega direktorja računalniškega podjetja, ponuja mešanico prepoznavnih vplivov, ki segajo od Hanekejevih Smešnih iger, van Warmerdamovega Borgmana do novodobne korejske klasike Stari Chan-wook Parka. Osrednjo vlogo ima tudi pogosta alegorična uporaba arhitekture za ponazoritev družbene stratifikacije, ki smo jo videli že v tako popularnih filmih, kot je Cameronov Titanik. Bong, po formalni izobrazbi sociolog, s tem nadaljuje svojo analizo družbene strukture, kakršno je najbolj navdahnjeno prikazal v filmu Ledeni vlak in tudi tokrat je njegovo soočenje s tematiko razredne neenakosti samo shematično, saj z njo ne ponudi odločnejše razrešitve ali dotika subverzivnosti.
A če Parazit ni niti izviren niti izzivalen, pa Bong opravi velik korak naprej v vizualni plati filma. 50-letni Korejec je tokrat do popolnosti dodelal svoj humorni, fotografsko izčiščen slog pripovedovanja, ki s svojo uporabo drobnih premikov kamere marsikaj dolguje Davidu Fincherju. Brezhibna je tudi igralska zasedba, ki zgodbo nadgradi z nujno potrebnim razponom od navihane komike pa do popolne čustvene iztrošenosti. Prav v vzpostavitvi tega popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Bong dokončno doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev. Očitno je bil prav ta premik za korak stran od žanrskih vod filmov Ledeni vlak in Okja potreben, da se je korejski režiser vendarle prelevil v privlačno vabo za podeljevalce nagrad. Če bo Parazit svojo uspešno pot nadgradil na prihajajočih oskarjih, bo s tem nadaljeval vznemirljiv zgled Cuaronovega filma Roma, s katerim so začele tujejezične kinematografije povsem enakovredno konkurirati ameriškim filmom. Če kdo, potem je prav Joon-ho Bong tisti južnokorejski režiser, ki si vso kariero prizadeva tudi sam doseči prav to.
V filmskem svetu praviloma velja, da do osvajanja najpomembnejših nagrad vodi trnova pot, na kateri je potrebnih več neuspešnih prebojev, da bi režiser ali kinematografija osvojila tron sveta. Sliši se neverjetno, ampak Južna Koreja kot ena komercialno in artistično najmočnejših filmskih industrij sveta v vsej svoji zgodovini ni prejela niti ene nominacije za tujejezičnega oskarja. In to kljub temu, da so samo v zadnjih letih nanizali takšne mednarodne uspešnice, kot so Vlak v Busan, Služkinja in Požiganje. Na februarski podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije se bo to skoraj zagotovo spremenilo. Tisti film, ki bo po vseh neuspelih poskusih opravil ta odločilni preboj, je Parazit Joon-ho Bonga, ki je sicer kot prvi korejski film v zgodovini že prejel cansko zlato palmo.
\tOpisan kontekst je pri pogovoru o uspehu filma Parazit še kako pomemben, ker Bongov film pripovedno in slogovno ni tako prelomen ali izviren kot marsikatera izmed preteklih korejskih mojstrovin. Zgodba o revni družini, ki se z vrsto zvijač naseli v domovanje premožnega direktorja računalniškega podjetja, ponuja mešanico prepoznavnih vplivov, ki segajo od Hanekejevih Smešnih iger, van Warmerdamovega Borgmana do novodobne korejske klasike Stari Chan-wook Parka. Osrednjo vlogo ima tudi pogosta alegorična uporaba arhitekture za ponazoritev družbene stratifikacije, ki smo jo videli že v tako popularnih filmih, kot je Cameronov Titanik. Bong, po formalni izobrazbi sociolog, s tem nadaljuje svojo analizo družbene strukture, kakršno je najbolj navdahnjeno prikazal v filmu Ledeni vlak in tudi tokrat je njegovo soočenje s tematiko razredne neenakosti samo shematično, saj z njo ne ponudi odločnejše razrešitve ali dotika subverzivnosti.
\tA če Parazit ni niti izviren niti izzivalen, pa Bong opravi velik korak naprej v vizualni plati filma. 50-letni Korejec je tokrat do popolnosti dodelal svoj humorni, fotografsko izčiščen slog pripovedovanja, ki s svojo uporabo drobnih premikov kamere marsikaj dolguje Davidu Fincherju. Brezhibna je tudi igralska zasedba, ki zgodbo nadgradi z nujno potrebnim razponom od navihane komike pa do popolne čustvene iztrošenosti. Prav v vzpostavitvi tega popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Bong dokončno doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev. Očitno je bil prav ta premik za korak stran od žanrskih vod filmov Ledeni vlak in Okja potreben, da se je korejski režiser vendarle prelevil v privlačno vabo za podeljevalce nagrad. Če bo Parazit svojo uspešno pot nadgradil na prihajajočih oskarjih, bo s tem nadaljeval vznemirljiv zgled Cuaronovega filma Roma, s katerim so začele tujejezične kinematografije povsem enakovredno konkurirati ameriškim filmom. Če kdo, potem je prav Joon-ho Bong tisti južnokorejski režiser, ki si vso kariero prizadeva tudi sam doseči prav to.
V vzpostavitvi popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Joon-ho Bong doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev.
V filmskem svetu praviloma velja, da do osvajanja najpomembnejših nagrad vodi trnova pot, na kateri je potrebnih več neuspešnih prebojev, da bi režiser ali kinematografija osvojila tron sveta. Sliši se neverjetno, ampak Južna Koreja kot ena komercialno in artistično najmočnejših filmskih industrij sveta v vsej svoji zgodovini ni prejela niti ene nominacije za tujejezičnega oskarja. In to kljub temu, da so samo v zadnjih letih nanizali takšne mednarodne uspešnice, kot so Vlak v Busan, Služkinja in Požiganje. Na februarski podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije se bo to skoraj zagotovo spremenilo. Tisti film, ki bo po vseh neuspelih poskusih opravil ta odločilni preboj, je Parazit Joon-ho Bonga, ki je sicer kot prvi korejski film v zgodovini že prejel cansko zlato palmo.
Opisan kontekst je pri pogovoru o uspehu filma Parazit še kako pomemben, ker Bongov film pripovedno in slogovno ni tako prelomen ali izviren kot marsikatera izmed preteklih korejskih mojstrovin. Zgodba o revni družini, ki se z vrsto zvijač naseli v domovanje premožnega direktorja računalniškega podjetja, ponuja mešanico prepoznavnih vplivov, ki segajo od Hanekejevih Smešnih iger, van Warmerdamovega Borgmana do novodobne korejske klasike Stari Chan-wook Parka. Osrednjo vlogo ima tudi pogosta alegorična uporaba arhitekture za ponazoritev družbene stratifikacije, ki smo jo videli že v tako popularnih filmih, kot je Cameronov Titanik. Bong, po formalni izobrazbi sociolog, s tem nadaljuje svojo analizo družbene strukture, kakršno je najbolj navdahnjeno prikazal v filmu Ledeni vlak in tudi tokrat je njegovo soočenje s tematiko razredne neenakosti samo shematično, saj z njo ne ponudi odločnejše razrešitve ali dotika subverzivnosti.
A če Parazit ni niti izviren niti izzivalen, pa Bong opravi velik korak naprej v vizualni plati filma. 50-letni Korejec je tokrat do popolnosti dodelal svoj humorni, fotografsko izčiščen slog pripovedovanja, ki s svojo uporabo drobnih premikov kamere marsikaj dolguje Davidu Fincherju. Brezhibna je tudi igralska zasedba, ki zgodbo nadgradi z nujno potrebnim razponom od navihane komike pa do popolne čustvene iztrošenosti. Prav v vzpostavitvi tega popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Bong dokončno doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev. Očitno je bil prav ta premik za korak stran od žanrskih vod filmov Ledeni vlak in Okja potreben, da se je korejski režiser vendarle prelevil v privlačno vabo za podeljevalce nagrad. Če bo Parazit svojo uspešno pot nadgradil na prihajajočih oskarjih, bo s tem nadaljeval vznemirljiv zgled Cuaronovega filma Roma, s katerim so začele tujejezične kinematografije povsem enakovredno konkurirati ameriškim filmom. Če kdo, potem je prav Joon-ho Bong tisti južnokorejski režiser, ki si vso kariero prizadeva tudi sam doseči prav to.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov