Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Jasna Rodošek.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Lud Šerpa, 2019
V prozni zbirki Rumena puščica uveljavljenega ruskega pisatelja Viktorja Pelevina se glavni junaki in v vsakem pogledu središčne osebe znajdejo v nerealnih, tako rekoč metaforičnih, fantastičnih okoliščinah. Z merilnikom verjetnosti bi lahko iz te vrste potegnili dve pripovedi. Prva je po duhoviti konceptualni bizarnosti naslovljena Nastanek vrst, kajti opazujemo lahko Charlesa Darwina, ki se v podkrovju legendarne jadrnice Beagle bojuje za svojo prelomno znanstveno teorijo – in sicer dobesedno, saj se na življenje in smrt pretepa z velikimi opicami, ki mu jih drugo za drugo iz kletk spuščajo navdušeni člani posadke. Torej: brez borca ni misleca! Druga izjema je pripoved Ontologija otroštva, proza, ki je pravzaprav res to, kar nakazuje naslov: v drugoosebnem nagovoru izraženo neizprosno vrednotenje otroštva, vendar vse prej kot idealistično, v surovi obsodbi družbe, nezadovoljne same s sabo. Sicer pa, kot rečeno, obstaja skoraj vzorec: zdravi, moralno nelabilni, prejkone tudi všečni, inteligentni, močni posamezniki se soočajo z okoliščinami in razmerji, ki so v nasprotju z njihovimi dotedanjimi izkušnjami in ki zahtevajo od njih preživetveno prilagoditev: Saša zaide na zborovanje volkodlakov in se tudi sam spremeni v volka, Pjotr Petrovič se kot mesečnik nagiba k padcu z višine in to dejstvo uspešno spremeni v utvaro, naslednji Saša se po rezu med računalniško simulacijo in realnostjo preskakovaje prebija na najvišjo raven nevarne igre, kjer naj bi ga čakala Princesa, Andrej pa potuje z neskončno dolgim vlakom, ki brez postankov že leta, že od nekdaj drvi proti podrtemu mostu.
Viktor Pelevin je v prepletanju fantazijskih dogajalnih prizorišč in fabul velemojster, kar je slovenskemu bralstvu pokazal že z romanom Čapajev in praznota. Ni nujno razmišljati o izvirnosti, kajti z razcepljeno osebnostjo, ki jo premetava po prostoru in času, se je v večen literarni spomin nemara najbolje poigral Kurt Vonnegut v Klavnici 5. Pelevinove alegorije ali namigi nanje so bolj zapleteni, nekako tudi bolj pravljični, smeleje večplastni ter intelektualno bolj igrivi. Ob tem se pisatelj ne spušča v utemeljevanje, kaj v njegovem pisanju zrcali stanje družbe, sploh ruske, in kaj je čisti pisateljski zanos nevkalupljenega fabuliranja. Pač, vlak Rumena puščica v naslovni pripovedi je skoraj neizpodbitna prispodoba kataklizmične krhkosti sedanjega stanja sveta – a kaj, ko se kompozicija na koncu mirno ustavi, potnik Andrej pa lahko neovirano izstopi in med hojo v tiho noč zasliši pomirjujoče zvoke vetra, žuželk v travi in lastnih korakov. In računalnikar Saša se po domala neskončnem pohodu skozi nevarnosti v le napol virtualni igri zave, katerih tipk na tipkovnici se je treba dotakniti, da se dokazi virtualnosti razblinijo. Zdi se torej, da si moramo vedno znova ponavljati, da je dobra literatura, tudi če vsebuje didaktičnost, aktualne metafore in koncepte, izposojene iz dobrih ali tudi sumljivih virov, predvsem literatura in ne prozorna publicistika.
In šele branje brez pričakovanja površnih in lahkih sklepov lahko postane pravi užitek.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Jasna Rodošek.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Lud Šerpa, 2019
V prozni zbirki Rumena puščica uveljavljenega ruskega pisatelja Viktorja Pelevina se glavni junaki in v vsakem pogledu središčne osebe znajdejo v nerealnih, tako rekoč metaforičnih, fantastičnih okoliščinah. Z merilnikom verjetnosti bi lahko iz te vrste potegnili dve pripovedi. Prva je po duhoviti konceptualni bizarnosti naslovljena Nastanek vrst, kajti opazujemo lahko Charlesa Darwina, ki se v podkrovju legendarne jadrnice Beagle bojuje za svojo prelomno znanstveno teorijo – in sicer dobesedno, saj se na življenje in smrt pretepa z velikimi opicami, ki mu jih drugo za drugo iz kletk spuščajo navdušeni člani posadke. Torej: brez borca ni misleca! Druga izjema je pripoved Ontologija otroštva, proza, ki je pravzaprav res to, kar nakazuje naslov: v drugoosebnem nagovoru izraženo neizprosno vrednotenje otroštva, vendar vse prej kot idealistično, v surovi obsodbi družbe, nezadovoljne same s sabo. Sicer pa, kot rečeno, obstaja skoraj vzorec: zdravi, moralno nelabilni, prejkone tudi všečni, inteligentni, močni posamezniki se soočajo z okoliščinami in razmerji, ki so v nasprotju z njihovimi dotedanjimi izkušnjami in ki zahtevajo od njih preživetveno prilagoditev: Saša zaide na zborovanje volkodlakov in se tudi sam spremeni v volka, Pjotr Petrovič se kot mesečnik nagiba k padcu z višine in to dejstvo uspešno spremeni v utvaro, naslednji Saša se po rezu med računalniško simulacijo in realnostjo preskakovaje prebija na najvišjo raven nevarne igre, kjer naj bi ga čakala Princesa, Andrej pa potuje z neskončno dolgim vlakom, ki brez postankov že leta, že od nekdaj drvi proti podrtemu mostu.
Viktor Pelevin je v prepletanju fantazijskih dogajalnih prizorišč in fabul velemojster, kar je slovenskemu bralstvu pokazal že z romanom Čapajev in praznota. Ni nujno razmišljati o izvirnosti, kajti z razcepljeno osebnostjo, ki jo premetava po prostoru in času, se je v večen literarni spomin nemara najbolje poigral Kurt Vonnegut v Klavnici 5. Pelevinove alegorije ali namigi nanje so bolj zapleteni, nekako tudi bolj pravljični, smeleje večplastni ter intelektualno bolj igrivi. Ob tem se pisatelj ne spušča v utemeljevanje, kaj v njegovem pisanju zrcali stanje družbe, sploh ruske, in kaj je čisti pisateljski zanos nevkalupljenega fabuliranja. Pač, vlak Rumena puščica v naslovni pripovedi je skoraj neizpodbitna prispodoba kataklizmične krhkosti sedanjega stanja sveta – a kaj, ko se kompozicija na koncu mirno ustavi, potnik Andrej pa lahko neovirano izstopi in med hojo v tiho noč zasliši pomirjujoče zvoke vetra, žuželk v travi in lastnih korakov. In računalnikar Saša se po domala neskončnem pohodu skozi nevarnosti v le napol virtualni igri zave, katerih tipk na tipkovnici se je treba dotakniti, da se dokazi virtualnosti razblinijo. Zdi se torej, da si moramo vedno znova ponavljati, da je dobra literatura, tudi če vsebuje didaktičnost, aktualne metafore in koncepte, izposojene iz dobrih ali tudi sumljivih virov, predvsem literatura in ne prozorna publicistika.
In šele branje brez pričakovanja površnih in lahkih sklepov lahko postane pravi užitek.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Neveljaven email naslov