Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro.
Pri video in računalniških igrah je nadaljevanje, seveda tudi zaradi hitrega tehničnega napredka, menda pogosto boljše ali vsaj enako dobro kot original, pri filmih, sploh tistih lahkotnejših žanrov, pa je to precej bolj redko. Običajno nam ustvarjalci novega nadaljevanja humorne superuspešnice ponudijo samo nekakšno reciklažo že videne zgodbe in rahlo predelanih najbolj posrečenih domislic izvirnika, z v oči vpijočim motom »če se je prodalo v prvo, se bo pa še v drugo«.
A pri novem nadaljevanju Jumanjija je kljub enaki osnovni ideji – skupina ljudi se znajde znotraj video igre v telesih svojih igralnih avatarjev – vendarle drugače. Ne le, da se režiser in soscenarist Jake Kasdan ni zadovoljil le s predelavo lastnega dela, ampak je akcijsko komično pustolovščino tudi resnično popeljal na naslednjo raven. V skladu s premiso videoiger je v zgodbo vpeljal nove like, razširil igralno polje, čisto rahlo spremenil pravila igre in dodal nove, še zahtevnejše naloge, ki jih je treba rešiti, da prideš živ do konca. Vse to seveda skozi besedne dovtipe in humor, ki sicer še vedno niso na kakem zelo visokem nivoju, a jih dokaj uspešno rešuje samoironija, ki jo vnašata predvsem Jack Black in Dwayne Johnson, in pa poglavitno dejstvo, da je v videoigri pač vse mogoče, tudi pogovarjanje s kamelami na primer. Da se film ne jemlje preveč resno, sta poskrbela tudi dva stara komedijantska mačka Danny DeVito in Danny Glover oziroma njuni zelo posrečeni inkarnaciji v svetu videoigre, s čimer so se ustvarjalci – enako rahlo kot prejšnjič družbenih stereotipov – tokrat dotaknili medgeneracijskega prepada. Za končen uspeh je tudi tokrat seveda ključno prav sodelovanje vseh vpletenih, ne glede na njihove telesne značilnosti v resničnem življenju.
Kakor Jumanji: Dobrodošli v džungli tako tudi Jumanji: Naslednja stopnja niti ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro, celo boljše od predhodnega filma. Z nekaj pretirano patetičnimi scenami in absolutno predvidljivim koncem, seveda, a kaj več bi od vživetja v povprečno pustolovsko videoigro tudi težko pričakovali.
Film ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro.
Pri video in računalniških igrah je nadaljevanje, seveda tudi zaradi hitrega tehničnega napredka, menda pogosto boljše ali vsaj enako dobro kot original, pri filmih, sploh tistih lahkotnejših žanrov, pa je to precej bolj redko. Običajno nam ustvarjalci novega nadaljevanja humorne superuspešnice ponudijo samo nekakšno reciklažo že videne zgodbe in rahlo predelanih najbolj posrečenih domislic izvirnika, z v oči vpijočim motom »če se je prodalo v prvo, se bo pa še v drugo«.
A pri novem nadaljevanju Jumanjija je kljub enaki osnovni ideji – skupina ljudi se znajde znotraj video igre v telesih svojih igralnih avatarjev – vendarle drugače. Ne le, da se režiser in soscenarist Jake Kasdan ni zadovoljil le s predelavo lastnega dela, ampak je akcijsko komično pustolovščino tudi resnično popeljal na naslednjo raven. V skladu s premiso videoiger je v zgodbo vpeljal nove like, razširil igralno polje, čisto rahlo spremenil pravila igre in dodal nove, še zahtevnejše naloge, ki jih je treba rešiti, da prideš živ do konca. Vse to seveda skozi besedne dovtipe in humor, ki sicer še vedno niso na kakem zelo visokem nivoju, a jih dokaj uspešno rešuje samoironija, ki jo vnašata predvsem Jack Black in Dwayne Johnson, in pa poglavitno dejstvo, da je v videoigri pač vse mogoče, tudi pogovarjanje s kamelami na primer. Da se film ne jemlje preveč resno, sta poskrbela tudi dva stara komedijantska mačka Danny DeVito in Danny Glover oziroma njuni zelo posrečeni inkarnaciji v svetu videoigre, s čimer so se ustvarjalci – enako rahlo kot prejšnjič družbenih stereotipov – tokrat dotaknili medgeneracijskega prepada. Za končen uspeh je tudi tokrat seveda ključno prav sodelovanje vseh vpletenih, ne glede na njihove telesne značilnosti v resničnem življenju.
Kakor Jumanji: Dobrodošli v džungli tako tudi Jumanji: Naslednja stopnja niti ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro, celo boljše od predhodnega filma. Z nekaj pretirano patetičnimi scenami in absolutno predvidljivim koncem, seveda, a kaj več bi od vživetja v povprečno pustolovsko videoigro tudi težko pričakovali.
Avtorica ocene Diana Pungeršič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL
Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus
Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-
SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/
Neveljaven email naslov