Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Miha Mazzini: Funny

23.12.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2019

Pisatelj, kolumnist, scenarist, filmski režiser in računalniški strokovnjak Miha Mazzini je v najnovejšem delu Funny večplastno spregovoril o sodobnem potrošništvu in praznoti, ki jima posameznik ne more ubežati, pa četudi se iz tehnološko razčlovečene Evrope odpravi na drugi, pričakovano prvinski konec sveta. Prvi del romana se dogaja v nam domačem okolju, kjer spremljamo enolični vsakdan tričlanske slovenske družine. Odnosi med domačimi so vse prej kot zdravi in vsak od njih si liže rane raznoraznih razočaranj na svoj način. Oče in mož Leon, nekoč uspešen, zdaj brezposeln novinar, živi le še za internetne všečke, mama in žena Karin rešuje splošno otopelost z razprodajanjem osebnih stvari in gledanjem dokumentarnih serij o beguncih, tridesetletni sin, ki ga pomenljivo kličeta kar ‘mali’, pa še vedno živi doma, nenehno modruje in odtujene starše spretno izkorišča. Prazni, poneumljeni in razčlovečeni so tudi ljudje, s katerimi sta se nekoč družila, čeprav Mazzinijevega antijunaka niti to ne moti preveč. Takole razmišlja:

 “Mama Fanika me je svarila pred tistimi, ki imajo odgovor na vse. Rekla je, da jih je prevzel napuh razuma in so kot helijev balon, ki se lahko visoko dvigne, a tovora ne more nositi, zato je njegova pot jalova. Dlje leti, bolj plahni, česar ne opazi niti takrat, ko se že valja po blatu. Pogovori s takimi ljudmi me nezadržno privlačijo; recimo s svojim sinom ali trgovcem s ploščami. Sploh v sedanjem stanju: odkril sem, da obožujem čvek, prazne besede, ki se nikoli ne zgostijo v dejanja. Govorjenje in obljubljanje brez nevarnosti sprememb. Rad imam dolgčas, samo ljudi, ki ga povzročajo, ne prenesem.”

Kot strela z jasnega v mlačnost njihovega bivanja useka novica, da se je žena te igre naveličala in odhaja v Afriko. Tudi sin je nenadoma ne skrbi več, naj že končno odraste in se postavi na svoje noge, pravi. Mož se samovoljno pridruži novemu iskanju smisla njunega življenja, šele v Afriki pa se mu razjasni, da je imela ona čisto svoje potrebe in načrte. Kljub temu tam trmasto vztraja tudi sam, najprej upajoč, da se bo žena spametovala, kasneje iz kljubovanja in še pozneje, ker mu je črna celina prirasla k srcu, ali bolje rečeno – v Afriki mu gre bolje, kot mu je šlo doma. Pravzaprav ni tam nič kaj dosti drugače kot v domovini, le priložnosti so bolj sveže in dosegljive.

Čeprav založnik knjigo oglašuje kot eno najbolj svetlih in duhovitih Mazzinijevih knjig in je celo po avtorjevih besedah zabavna in prežeta z angleškim humorjem, je po mojem mnenju ena njegovih manj posrečenih. Nikakor se, kljub dvakratnemu branju, nisem mogla ogreti zanjo, prav na živce mi je šla. V primerjavi z Mazzinijevimi pronicljivimi kolumnami in slogovno inovativnim, briljantnim Otroštvom je Funny precej moreča pripoved, ki se trudi biti nekakšen sodoben kolaž esejističnih uvidov, eksistencialističnih modrovanj, eksotičnega okolja in satiričnih, za lase privlečenih prigod. Predvsem pa so liki v njej prisiljeni, bolj izrekovalci vlog v naštudirani predstavi kot ljudje iz mesa in krvi, zaradi katerih bi se bralec zamislil ali bi mu bilo mar zanje. Ideji sicer nič ne manjka: iz potrošniško omadeževanega zahodnega sveta pobegniti v nedolžni primitivizem uboge Afrike (ki sploh ni tako nedolžen in ubog) in v njem namesto očiščenja in pozabe odkriti nove, še bolj izprijene možnosti za potrošništvo, na primer ženski spolni turizem in sodobno pridigarstvo.

Čeprav je ta cinična moralka (v njej se spreobrnitev sicer zgodi, le da naredi dvojni salto) tekoče berljiva, je napisana na nadležen način, drugega izraza žal ne najdem. Kot bi si avtor preveč prizadeval, a bi kljub številnim domislicam nekaj manjkalo ali bi bilo česa preveč. Že začne se z nadležno gostobesednim prodajalcem plošč, kateremu nese Leon prodat svojo zbirko, ko se skuša po ženinem zgledu znebiti odvečnih stvari; nadležno je, kako mož rine za ženo v Afriko kot kakšen bebček in kako potem, ko že vidi, za kaj gre, kar ostaja tam; nadležna sta dementna mama Fanika in afriški večni študent; pa razvajeni sin, ki potem, ko sta ga starša zapustila, obogati z aplikacijo, ki pretvarja govor v zvoke prdenja, z doplačilom pa celo v zvoke bruhanja, Leon, ki to novico prebere v časopisu v Afriki, pa je nanj prav nadležno ponosen. Nadležna je celo Funny, ki se pojavi čisto na koncu zgodbe.

Ko sem po res dolgem tuhtanju zapisala tole, pa me je obšlo, da je Mazziniju z romanom Funny vendarle uspelo pošteno razburkati bralca, čeprav bolj kot hahljanje zbuja nelagodje in odpor. Ki se vsekakor vtisneta v spomin.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Miha Mazzini: Funny

23.12.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2019

Pisatelj, kolumnist, scenarist, filmski režiser in računalniški strokovnjak Miha Mazzini je v najnovejšem delu Funny večplastno spregovoril o sodobnem potrošništvu in praznoti, ki jima posameznik ne more ubežati, pa četudi se iz tehnološko razčlovečene Evrope odpravi na drugi, pričakovano prvinski konec sveta. Prvi del romana se dogaja v nam domačem okolju, kjer spremljamo enolični vsakdan tričlanske slovenske družine. Odnosi med domačimi so vse prej kot zdravi in vsak od njih si liže rane raznoraznih razočaranj na svoj način. Oče in mož Leon, nekoč uspešen, zdaj brezposeln novinar, živi le še za internetne všečke, mama in žena Karin rešuje splošno otopelost z razprodajanjem osebnih stvari in gledanjem dokumentarnih serij o beguncih, tridesetletni sin, ki ga pomenljivo kličeta kar ‘mali’, pa še vedno živi doma, nenehno modruje in odtujene starše spretno izkorišča. Prazni, poneumljeni in razčlovečeni so tudi ljudje, s katerimi sta se nekoč družila, čeprav Mazzinijevega antijunaka niti to ne moti preveč. Takole razmišlja:

 “Mama Fanika me je svarila pred tistimi, ki imajo odgovor na vse. Rekla je, da jih je prevzel napuh razuma in so kot helijev balon, ki se lahko visoko dvigne, a tovora ne more nositi, zato je njegova pot jalova. Dlje leti, bolj plahni, česar ne opazi niti takrat, ko se že valja po blatu. Pogovori s takimi ljudmi me nezadržno privlačijo; recimo s svojim sinom ali trgovcem s ploščami. Sploh v sedanjem stanju: odkril sem, da obožujem čvek, prazne besede, ki se nikoli ne zgostijo v dejanja. Govorjenje in obljubljanje brez nevarnosti sprememb. Rad imam dolgčas, samo ljudi, ki ga povzročajo, ne prenesem.”

Kot strela z jasnega v mlačnost njihovega bivanja useka novica, da se je žena te igre naveličala in odhaja v Afriko. Tudi sin je nenadoma ne skrbi več, naj že končno odraste in se postavi na svoje noge, pravi. Mož se samovoljno pridruži novemu iskanju smisla njunega življenja, šele v Afriki pa se mu razjasni, da je imela ona čisto svoje potrebe in načrte. Kljub temu tam trmasto vztraja tudi sam, najprej upajoč, da se bo žena spametovala, kasneje iz kljubovanja in še pozneje, ker mu je črna celina prirasla k srcu, ali bolje rečeno – v Afriki mu gre bolje, kot mu je šlo doma. Pravzaprav ni tam nič kaj dosti drugače kot v domovini, le priložnosti so bolj sveže in dosegljive.

Čeprav založnik knjigo oglašuje kot eno najbolj svetlih in duhovitih Mazzinijevih knjig in je celo po avtorjevih besedah zabavna in prežeta z angleškim humorjem, je po mojem mnenju ena njegovih manj posrečenih. Nikakor se, kljub dvakratnemu branju, nisem mogla ogreti zanjo, prav na živce mi je šla. V primerjavi z Mazzinijevimi pronicljivimi kolumnami in slogovno inovativnim, briljantnim Otroštvom je Funny precej moreča pripoved, ki se trudi biti nekakšen sodoben kolaž esejističnih uvidov, eksistencialističnih modrovanj, eksotičnega okolja in satiričnih, za lase privlečenih prigod. Predvsem pa so liki v njej prisiljeni, bolj izrekovalci vlog v naštudirani predstavi kot ljudje iz mesa in krvi, zaradi katerih bi se bralec zamislil ali bi mu bilo mar zanje. Ideji sicer nič ne manjka: iz potrošniško omadeževanega zahodnega sveta pobegniti v nedolžni primitivizem uboge Afrike (ki sploh ni tako nedolžen in ubog) in v njem namesto očiščenja in pozabe odkriti nove, še bolj izprijene možnosti za potrošništvo, na primer ženski spolni turizem in sodobno pridigarstvo.

Čeprav je ta cinična moralka (v njej se spreobrnitev sicer zgodi, le da naredi dvojni salto) tekoče berljiva, je napisana na nadležen način, drugega izraza žal ne najdem. Kot bi si avtor preveč prizadeval, a bi kljub številnim domislicam nekaj manjkalo ali bi bilo česa preveč. Že začne se z nadležno gostobesednim prodajalcem plošč, kateremu nese Leon prodat svojo zbirko, ko se skuša po ženinem zgledu znebiti odvečnih stvari; nadležno je, kako mož rine za ženo v Afriko kot kakšen bebček in kako potem, ko že vidi, za kaj gre, kar ostaja tam; nadležna sta dementna mama Fanika in afriški večni študent; pa razvajeni sin, ki potem, ko sta ga starša zapustila, obogati z aplikacijo, ki pretvarja govor v zvoke prdenja, z doplačilom pa celo v zvoke bruhanja, Leon, ki to novico prebere v časopisu v Afriki, pa je nanj prav nadležno ponosen. Nadležna je celo Funny, ki se pojavi čisto na koncu zgodbe.

Ko sem po res dolgem tuhtanju zapisala tole, pa me je obšlo, da je Mazziniju z romanom Funny vendarle uspelo pošteno razburkati bralca, čeprav bolj kot hahljanje zbuja nelagodje in odpor. Ki se vsekakor vtisneta v spomin.


20.09.2021

Rok Viličnik: Šrapneli

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Saša Stanišić: Čigav si

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Robert Simonišek: Pejsaži

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


20.09.2021

Jernej Dirnbek: Tramp

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


19.09.2021

LGL: Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.09.2021

LGL: Moj dedek je bil češnjevo drevo

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.


13.09.2021

Urša Zabukovec: Levo oko, desno oko

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Peter Kolšek: Neslišna navodila

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mirt Komel: Detektiv Dante

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mateja Gomboc: Balada o drevesu

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan


10.09.2021

MGL - Hanoh Levin: Zimska poroka

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)


06.09.2021

Ana Pepelnik: Treš

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Aleksander Golja


06.09.2021

Franjo Frančič: V kraljestvu nove države

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


06.09.2021

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


06.09.2021

Marcel Štefančič: Slovenski sen

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.


04.09.2021

In podgana se je smejala

3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc


05.09.2021

Samuel Beckett: Konec igre

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.


05.09.2021

Lucy Prebble: Učinek

Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:


30.08.2021

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.


30.08.2021

Slavenka Drakulič: Dora in Minotaver

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Ivan Lotrič


Stran 51 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov