Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Miha Mazzini: Funny

23.12.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2019

Pisatelj, kolumnist, scenarist, filmski režiser in računalniški strokovnjak Miha Mazzini je v najnovejšem delu Funny večplastno spregovoril o sodobnem potrošništvu in praznoti, ki jima posameznik ne more ubežati, pa četudi se iz tehnološko razčlovečene Evrope odpravi na drugi, pričakovano prvinski konec sveta. Prvi del romana se dogaja v nam domačem okolju, kjer spremljamo enolični vsakdan tričlanske slovenske družine. Odnosi med domačimi so vse prej kot zdravi in vsak od njih si liže rane raznoraznih razočaranj na svoj način. Oče in mož Leon, nekoč uspešen, zdaj brezposeln novinar, živi le še za internetne všečke, mama in žena Karin rešuje splošno otopelost z razprodajanjem osebnih stvari in gledanjem dokumentarnih serij o beguncih, tridesetletni sin, ki ga pomenljivo kličeta kar ‘mali’, pa še vedno živi doma, nenehno modruje in odtujene starše spretno izkorišča. Prazni, poneumljeni in razčlovečeni so tudi ljudje, s katerimi sta se nekoč družila, čeprav Mazzinijevega antijunaka niti to ne moti preveč. Takole razmišlja:

 “Mama Fanika me je svarila pred tistimi, ki imajo odgovor na vse. Rekla je, da jih je prevzel napuh razuma in so kot helijev balon, ki se lahko visoko dvigne, a tovora ne more nositi, zato je njegova pot jalova. Dlje leti, bolj plahni, česar ne opazi niti takrat, ko se že valja po blatu. Pogovori s takimi ljudmi me nezadržno privlačijo; recimo s svojim sinom ali trgovcem s ploščami. Sploh v sedanjem stanju: odkril sem, da obožujem čvek, prazne besede, ki se nikoli ne zgostijo v dejanja. Govorjenje in obljubljanje brez nevarnosti sprememb. Rad imam dolgčas, samo ljudi, ki ga povzročajo, ne prenesem.”

Kot strela z jasnega v mlačnost njihovega bivanja useka novica, da se je žena te igre naveličala in odhaja v Afriko. Tudi sin je nenadoma ne skrbi več, naj že končno odraste in se postavi na svoje noge, pravi. Mož se samovoljno pridruži novemu iskanju smisla njunega življenja, šele v Afriki pa se mu razjasni, da je imela ona čisto svoje potrebe in načrte. Kljub temu tam trmasto vztraja tudi sam, najprej upajoč, da se bo žena spametovala, kasneje iz kljubovanja in še pozneje, ker mu je črna celina prirasla k srcu, ali bolje rečeno – v Afriki mu gre bolje, kot mu je šlo doma. Pravzaprav ni tam nič kaj dosti drugače kot v domovini, le priložnosti so bolj sveže in dosegljive.

Čeprav založnik knjigo oglašuje kot eno najbolj svetlih in duhovitih Mazzinijevih knjig in je celo po avtorjevih besedah zabavna in prežeta z angleškim humorjem, je po mojem mnenju ena njegovih manj posrečenih. Nikakor se, kljub dvakratnemu branju, nisem mogla ogreti zanjo, prav na živce mi je šla. V primerjavi z Mazzinijevimi pronicljivimi kolumnami in slogovno inovativnim, briljantnim Otroštvom je Funny precej moreča pripoved, ki se trudi biti nekakšen sodoben kolaž esejističnih uvidov, eksistencialističnih modrovanj, eksotičnega okolja in satiričnih, za lase privlečenih prigod. Predvsem pa so liki v njej prisiljeni, bolj izrekovalci vlog v naštudirani predstavi kot ljudje iz mesa in krvi, zaradi katerih bi se bralec zamislil ali bi mu bilo mar zanje. Ideji sicer nič ne manjka: iz potrošniško omadeževanega zahodnega sveta pobegniti v nedolžni primitivizem uboge Afrike (ki sploh ni tako nedolžen in ubog) in v njem namesto očiščenja in pozabe odkriti nove, še bolj izprijene možnosti za potrošništvo, na primer ženski spolni turizem in sodobno pridigarstvo.

Čeprav je ta cinična moralka (v njej se spreobrnitev sicer zgodi, le da naredi dvojni salto) tekoče berljiva, je napisana na nadležen način, drugega izraza žal ne najdem. Kot bi si avtor preveč prizadeval, a bi kljub številnim domislicam nekaj manjkalo ali bi bilo česa preveč. Že začne se z nadležno gostobesednim prodajalcem plošč, kateremu nese Leon prodat svojo zbirko, ko se skuša po ženinem zgledu znebiti odvečnih stvari; nadležno je, kako mož rine za ženo v Afriko kot kakšen bebček in kako potem, ko že vidi, za kaj gre, kar ostaja tam; nadležna sta dementna mama Fanika in afriški večni študent; pa razvajeni sin, ki potem, ko sta ga starša zapustila, obogati z aplikacijo, ki pretvarja govor v zvoke prdenja, z doplačilom pa celo v zvoke bruhanja, Leon, ki to novico prebere v časopisu v Afriki, pa je nanj prav nadležno ponosen. Nadležna je celo Funny, ki se pojavi čisto na koncu zgodbe.

Ko sem po res dolgem tuhtanju zapisala tole, pa me je obšlo, da je Mazziniju z romanom Funny vendarle uspelo pošteno razburkati bralca, čeprav bolj kot hahljanje zbuja nelagodje in odpor. Ki se vsekakor vtisneta v spomin.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Miha Mazzini: Funny

23.12.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2019

Pisatelj, kolumnist, scenarist, filmski režiser in računalniški strokovnjak Miha Mazzini je v najnovejšem delu Funny večplastno spregovoril o sodobnem potrošništvu in praznoti, ki jima posameznik ne more ubežati, pa četudi se iz tehnološko razčlovečene Evrope odpravi na drugi, pričakovano prvinski konec sveta. Prvi del romana se dogaja v nam domačem okolju, kjer spremljamo enolični vsakdan tričlanske slovenske družine. Odnosi med domačimi so vse prej kot zdravi in vsak od njih si liže rane raznoraznih razočaranj na svoj način. Oče in mož Leon, nekoč uspešen, zdaj brezposeln novinar, živi le še za internetne všečke, mama in žena Karin rešuje splošno otopelost z razprodajanjem osebnih stvari in gledanjem dokumentarnih serij o beguncih, tridesetletni sin, ki ga pomenljivo kličeta kar ‘mali’, pa še vedno živi doma, nenehno modruje in odtujene starše spretno izkorišča. Prazni, poneumljeni in razčlovečeni so tudi ljudje, s katerimi sta se nekoč družila, čeprav Mazzinijevega antijunaka niti to ne moti preveč. Takole razmišlja:

 “Mama Fanika me je svarila pred tistimi, ki imajo odgovor na vse. Rekla je, da jih je prevzel napuh razuma in so kot helijev balon, ki se lahko visoko dvigne, a tovora ne more nositi, zato je njegova pot jalova. Dlje leti, bolj plahni, česar ne opazi niti takrat, ko se že valja po blatu. Pogovori s takimi ljudmi me nezadržno privlačijo; recimo s svojim sinom ali trgovcem s ploščami. Sploh v sedanjem stanju: odkril sem, da obožujem čvek, prazne besede, ki se nikoli ne zgostijo v dejanja. Govorjenje in obljubljanje brez nevarnosti sprememb. Rad imam dolgčas, samo ljudi, ki ga povzročajo, ne prenesem.”

Kot strela z jasnega v mlačnost njihovega bivanja useka novica, da se je žena te igre naveličala in odhaja v Afriko. Tudi sin je nenadoma ne skrbi več, naj že končno odraste in se postavi na svoje noge, pravi. Mož se samovoljno pridruži novemu iskanju smisla njunega življenja, šele v Afriki pa se mu razjasni, da je imela ona čisto svoje potrebe in načrte. Kljub temu tam trmasto vztraja tudi sam, najprej upajoč, da se bo žena spametovala, kasneje iz kljubovanja in še pozneje, ker mu je črna celina prirasla k srcu, ali bolje rečeno – v Afriki mu gre bolje, kot mu je šlo doma. Pravzaprav ni tam nič kaj dosti drugače kot v domovini, le priložnosti so bolj sveže in dosegljive.

Čeprav založnik knjigo oglašuje kot eno najbolj svetlih in duhovitih Mazzinijevih knjig in je celo po avtorjevih besedah zabavna in prežeta z angleškim humorjem, je po mojem mnenju ena njegovih manj posrečenih. Nikakor se, kljub dvakratnemu branju, nisem mogla ogreti zanjo, prav na živce mi je šla. V primerjavi z Mazzinijevimi pronicljivimi kolumnami in slogovno inovativnim, briljantnim Otroštvom je Funny precej moreča pripoved, ki se trudi biti nekakšen sodoben kolaž esejističnih uvidov, eksistencialističnih modrovanj, eksotičnega okolja in satiričnih, za lase privlečenih prigod. Predvsem pa so liki v njej prisiljeni, bolj izrekovalci vlog v naštudirani predstavi kot ljudje iz mesa in krvi, zaradi katerih bi se bralec zamislil ali bi mu bilo mar zanje. Ideji sicer nič ne manjka: iz potrošniško omadeževanega zahodnega sveta pobegniti v nedolžni primitivizem uboge Afrike (ki sploh ni tako nedolžen in ubog) in v njem namesto očiščenja in pozabe odkriti nove, še bolj izprijene možnosti za potrošništvo, na primer ženski spolni turizem in sodobno pridigarstvo.

Čeprav je ta cinična moralka (v njej se spreobrnitev sicer zgodi, le da naredi dvojni salto) tekoče berljiva, je napisana na nadležen način, drugega izraza žal ne najdem. Kot bi si avtor preveč prizadeval, a bi kljub številnim domislicam nekaj manjkalo ali bi bilo česa preveč. Že začne se z nadležno gostobesednim prodajalcem plošč, kateremu nese Leon prodat svojo zbirko, ko se skuša po ženinem zgledu znebiti odvečnih stvari; nadležno je, kako mož rine za ženo v Afriko kot kakšen bebček in kako potem, ko že vidi, za kaj gre, kar ostaja tam; nadležna sta dementna mama Fanika in afriški večni študent; pa razvajeni sin, ki potem, ko sta ga starša zapustila, obogati z aplikacijo, ki pretvarja govor v zvoke prdenja, z doplačilom pa celo v zvoke bruhanja, Leon, ki to novico prebere v časopisu v Afriki, pa je nanj prav nadležno ponosen. Nadležna je celo Funny, ki se pojavi čisto na koncu zgodbe.

Ko sem po res dolgem tuhtanju zapisala tole, pa me je obšlo, da je Mazziniju z romanom Funny vendarle uspelo pošteno razburkati bralca, čeprav bolj kot hahljanje zbuja nelagodje in odpor. Ki se vsekakor vtisneta v spomin.


14.12.2020

Marko Kravos: Matični vosek

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


14.12.2020

Tomaž Lapajne Dekleva: Zelo kratke zgodbe

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


14.12.2020

Petra Hůlová: Kratka zgodovina Gibanja

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Eva Longyka Marušič.


11.12.2020

V Sedmem pečatu bo na ogled Una

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.12.2020

Odrske luči kot eden od vrhuncev filmske umetnosti

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.12.2020

Arktika

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.11.2020

John Burnside: Izbrane pesmi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


30.11.2020

Florjan Lipuš: Zgodnja dela

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


30.11.2020

Petra Pogorevc: Rac

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja


23.11.2020

Marguerite Yourcenar: Orientalske zgodbe

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Matjaž Romih.


23.11.2020

Iztok Osojnik: Maraton puhlosti in nesmislov

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Ambrož Kvartič.


23.11.2020

Slavko Pregl: Prodajalci megle

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Eva Longyka Marušič.


23.11.2020

Marcel Štefančič: Če umrem, preden se zbudim

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Ambrož Kvartič


22.02.2021

Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


20.12.2021

Branko Marušič: Izza spominov

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


20.11.2020

Kino Balon

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.11.2020

Perspektive 2

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.11.2020

Nažgani

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.11.2020

Švic

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Jamal Ouariachi: Lakota

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


Stran 63 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov