Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Beti Burger
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Avtobiografsko delo novinarja, voditelja in dopisnika Toneta Hočevarja se začne v zlatih šestdesetih letih v Parizu. Kot študent je v mestu ljubezni, tedaj še prestolnici lepote in umetnosti, razmišljal, kaj bi počel v življenju. ‘Romantične’ ideje o tem, da bi bil kot Sartre ali Balzac je opustil, zapeljale pa so ga skušnjave novinarskega dela, in kmalu jim je ‘podlegel’ – za vse življenje. Skušnjave: novinarjeva zgodba, kot je avtobiografijo naslovil njen avtor, je delo, ki presega meje žanra, v katerem je napisano. Je kot zgodovinski roman, ki razkriva pomembne dogodke v obdobju petdesetih let in razgalja ljudi, ki so bili njihovi ključni akterji. Je kot napeta kriminalka, katere glavni protagonist je avtor sam. Je kot učbenik žurnalizma, novinarskega dopisništva, ki bi ga moral prebrati vsak mlad oziroma bodoči novinar, rojen v obdobju pametnih telefonov in instant novic. Hočevar pripoveduje novinarske zgodbe, ki – v primerjavi z današnjo digitalno dobo, ki ponuja neskončno množico podob in zgodb, a večinoma ne ponuja pristnega izkustva – večkrat mejijo na fikcijo. To priznava tudi avtor:
»Če dandanes pobrskam po spominih, se mi zdi ilegalni pohod v Salvador skoraj pogrošna zgodba iz kakšnega ameriškega filma, malo vohunskega, malo avanturističnega.«
Tone Hočevar govori o časih, ko je bilo v četrti veji oblasti še veliko profesionalcev. Ko je bilo od novinarstva še mogoče živeti in ko ni bilo nikogar, ki bi, kot piše v knjigi, brezplačno metal informacije za teboj in podtikal izmišljene novice in plehke vice.
Zajetna avtobiografija, ki je odsev bogate kariere, je razdeljena na uvod in dvanajst poglavij, ki sledijo kronologiji Hočevarjevega življenja in dela. Od začetkov sodelovanja s Televizijo Slovenije, prek dopisništva v Mehiki in na Kubi, vrnitve na televizijo in pokrivanja Vzhodne Evrope, ‘klatenja’ po črni celini, sodelovanja pri časniku Republika, urednikovanja na Delu in dopisništva v Rimu. Še bolj nam zgodbe približajo fotografije iz avtorjevega arhiva, četudi zmoti, da z besedilom ne tečejo povsem usklajeno.
Večji del avtobiografije zajema dopisništvo onstran Atlantika, med drugim tudi zato, ker je bila Latinska Amerika tedaj pomembno politično prizorišče, in tudi zato, ker je Hočevar danes o Kubi in Ameriki lahko zapisal stvari, ki jih takrat ni smel. Ker bi s tem ne le ogrozil svoje dopisniško mesto, temveč tudi življenja in svobodo drugih.
Na dopisniških poteh so ga spremljali žena Bojana, hči Barbara in sin Miha, danes oba Delova novinarja; ves čas pa so jim tempo življenja dajali štirinožni prijatelji. Ti so bili večkrat vstopnica do virov informacij in povezovanja z ljudmi, pripoveduje avtor, ki se je s svojo družino najbolje počutil med Kubanci, čeprav je bilo prav na Kubi težko izbrskati kakršno koli informacijo.
Tone Hočevar je sinonim za delo na terenu, je eden tistih, ki je do udobnega ždenja v pisarni čutil odpor. Zgodbe je odkrival zunaj, spoznaval in mrežil se je z ljudmi, tistimi, ki so krojili in zaznamovali usodo mnogih, kot tudi tistimi, tako rekoč bajeslovnimi bitji. Mednje zagotovo sodi Gregorio Fuentes, Hemingwayev čolnar in starec iz romana Starec in morje. V romanu piše o političnih in verskih akterjih časa (od Che Guevare prek Fidela Castra in Tita pa do Karla Wojtyłe) ter med njimi primerja, da »so prelati za vatikanskim obzidjem tako zelo podobni mogočnikom iz Fidelovih partijskih palač v Havani«.
Tone Hočevar pripoveduje tudi o sodelavcih in povsem običajnih ljudeh – njegove zgodbe so kot portreti, a ne piše le o tem, kakšni so bili nekoč, temveč tudi kaj počnejo danes. Hočevarjevo pisanje je tako preplet zgodovine s sedanjostjo, v katerem ves čas izstopa njegova razgledanost – poznavanje političnih razmer, obvladanje tujih jezikov in mojstrstvo upovedovanja.
Tone Hočevar je svojo odločitev, da bo postal novinar, vzel resno in se temu ne le poklicu, temveč načinu življenja, posvetil z vsem entuziazmom in profesionalnostjo, najsi gre za upoštevanje novinarskih idealov in etike ali za upiranje cenzuri in politiki ter drugim skušnjavam.
Avtorica recenzije: Beti Burger
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Avtobiografsko delo novinarja, voditelja in dopisnika Toneta Hočevarja se začne v zlatih šestdesetih letih v Parizu. Kot študent je v mestu ljubezni, tedaj še prestolnici lepote in umetnosti, razmišljal, kaj bi počel v življenju. ‘Romantične’ ideje o tem, da bi bil kot Sartre ali Balzac je opustil, zapeljale pa so ga skušnjave novinarskega dela, in kmalu jim je ‘podlegel’ – za vse življenje. Skušnjave: novinarjeva zgodba, kot je avtobiografijo naslovil njen avtor, je delo, ki presega meje žanra, v katerem je napisano. Je kot zgodovinski roman, ki razkriva pomembne dogodke v obdobju petdesetih let in razgalja ljudi, ki so bili njihovi ključni akterji. Je kot napeta kriminalka, katere glavni protagonist je avtor sam. Je kot učbenik žurnalizma, novinarskega dopisništva, ki bi ga moral prebrati vsak mlad oziroma bodoči novinar, rojen v obdobju pametnih telefonov in instant novic. Hočevar pripoveduje novinarske zgodbe, ki – v primerjavi z današnjo digitalno dobo, ki ponuja neskončno množico podob in zgodb, a večinoma ne ponuja pristnega izkustva – večkrat mejijo na fikcijo. To priznava tudi avtor:
»Če dandanes pobrskam po spominih, se mi zdi ilegalni pohod v Salvador skoraj pogrošna zgodba iz kakšnega ameriškega filma, malo vohunskega, malo avanturističnega.«
Tone Hočevar govori o časih, ko je bilo v četrti veji oblasti še veliko profesionalcev. Ko je bilo od novinarstva še mogoče živeti in ko ni bilo nikogar, ki bi, kot piše v knjigi, brezplačno metal informacije za teboj in podtikal izmišljene novice in plehke vice.
Zajetna avtobiografija, ki je odsev bogate kariere, je razdeljena na uvod in dvanajst poglavij, ki sledijo kronologiji Hočevarjevega življenja in dela. Od začetkov sodelovanja s Televizijo Slovenije, prek dopisništva v Mehiki in na Kubi, vrnitve na televizijo in pokrivanja Vzhodne Evrope, ‘klatenja’ po črni celini, sodelovanja pri časniku Republika, urednikovanja na Delu in dopisništva v Rimu. Še bolj nam zgodbe približajo fotografije iz avtorjevega arhiva, četudi zmoti, da z besedilom ne tečejo povsem usklajeno.
Večji del avtobiografije zajema dopisništvo onstran Atlantika, med drugim tudi zato, ker je bila Latinska Amerika tedaj pomembno politično prizorišče, in tudi zato, ker je Hočevar danes o Kubi in Ameriki lahko zapisal stvari, ki jih takrat ni smel. Ker bi s tem ne le ogrozil svoje dopisniško mesto, temveč tudi življenja in svobodo drugih.
Na dopisniških poteh so ga spremljali žena Bojana, hči Barbara in sin Miha, danes oba Delova novinarja; ves čas pa so jim tempo življenja dajali štirinožni prijatelji. Ti so bili večkrat vstopnica do virov informacij in povezovanja z ljudmi, pripoveduje avtor, ki se je s svojo družino najbolje počutil med Kubanci, čeprav je bilo prav na Kubi težko izbrskati kakršno koli informacijo.
Tone Hočevar je sinonim za delo na terenu, je eden tistih, ki je do udobnega ždenja v pisarni čutil odpor. Zgodbe je odkrival zunaj, spoznaval in mrežil se je z ljudmi, tistimi, ki so krojili in zaznamovali usodo mnogih, kot tudi tistimi, tako rekoč bajeslovnimi bitji. Mednje zagotovo sodi Gregorio Fuentes, Hemingwayev čolnar in starec iz romana Starec in morje. V romanu piše o političnih in verskih akterjih časa (od Che Guevare prek Fidela Castra in Tita pa do Karla Wojtyłe) ter med njimi primerja, da »so prelati za vatikanskim obzidjem tako zelo podobni mogočnikom iz Fidelovih partijskih palač v Havani«.
Tone Hočevar pripoveduje tudi o sodelavcih in povsem običajnih ljudeh – njegove zgodbe so kot portreti, a ne piše le o tem, kakšni so bili nekoč, temveč tudi kaj počnejo danes. Hočevarjevo pisanje je tako preplet zgodovine s sedanjostjo, v katerem ves čas izstopa njegova razgledanost – poznavanje političnih razmer, obvladanje tujih jezikov in mojstrstvo upovedovanja.
Tone Hočevar je svojo odločitev, da bo postal novinar, vzel resno in se temu ne le poklicu, temveč načinu življenja, posvetil z vsem entuziazmom in profesionalnostjo, najsi gre za upoštevanje novinarskih idealov in etike ali za upiranje cenzuri in politiki ter drugim skušnjavam.
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Neveljaven email naslov