Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene: Martina Potisk
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : KD Hiša poezije, 2019
Pesniška zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika vsebuje galantno krojene pesmi, ki so mamljivo posebne zlasti zaradi detajlne kompozicijske perspektive; vsako naslednjo pesem uvajajo neposredni ritmizirani verzi, ki s svojo sugestivnostjo, epigramsko kratkostjo in poetičnimi ponovitvami prehajajo v polnokrven most med izbranima sosednjima pesmima. Ker si omenjene pesmi in njihovi neprisiljeni glasniki sledijo disciplinirano in izmenično, se zdi, kot da zbirko notranje opredeljuje optika spete girlande, katere osrednji gradniki so intrigantno povezljive podobe, polovljene in poantirane sredi drhtavega polsna. Pesnik, ki vede srka zrak, mrak in sekunde, voljno potuje po prepišni meji med budnostjo in sanjami, sedanjostjo in pradavnino, prostorom in vesoljem. Ogrnjen v mnogooblično glineno telo strogo gnete besedo ob besedo, dokler iz rahle iskrice ne vzklije ogenj in se sprva prezebla beseda ne razraste v nezajezljivo mrgolenje magičnih, spominskih in simbolnih konstelacij. Skozi mrzlo steno molka Gombačeva beseda drsi kot trmoglava majska ptica s krhkimi krili, ki nas neomahljivo odpelje onkraj globin gravitacije proti nenavadni sredobežni deželi, v kateri vladajo gostota lahnega besedovanja, poetika obrnjenega pogleda in spretno pregnetene prispodobe. Priča smo ranljivi makroigri mikropozije, generirani v interakciji s polno malho antitez, asociacijskih poant, fantazij in jedrnate introspekcije; pesnik, ki izza nepopustljivo nagnetenih krpic snega in osamljenosti naposled pripotuje v kraje vesoljne odjuge, spotoma ugotavlja, da bi, če se vrnil v preteklost, nazadnje najbrž priromal tja, kjer ni bil še nikoli. Zato vehementno in vdano skače z roba besede, se vedno znova nemočno seseda vase in si z romanjem po poljih tipkopisa prizadeva pričarati padalo, s katerim bi le lahko odrinil v neopisljivo rajski objem dvojine in dotika.
Zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika je poklon megalomanski prehodnosti med soobstajajočimi bitji, predmeti in pojavnostmi. Razlika med izmerljivo zunanjostjo in negotovo notranjostjo, ki kroji idejno glavnino te poezije, zato permutira organsko in neverjetno spontano. Mnoga presunljiva videnja, skozi katera se apokaliptična pomladanska odjuga jadrno pretaka v gladek led ali nasprotno, dostojno namigujejo, da je prava podoba stvari običajno skrajno izmuzljiva in komaj otipljiva, saj jo sproti odbiramo ali okušamo le s konico konice jezika. Celo okus doma, o kakršnem nadejano sanjari pesnik, ni nekaj takoj dotakljivega, ampak spremlja dolgo in gramozno pot. Je posebno dno brez dna, ki se nahaja v globoko intimnem središču središča, kar ni zares nenavadno, če vemo, da središče središča ni neka nedoločena točka, ampak globina, položena visoko nad prevetreno jadrnico, na kateri namesto vihravega jadra poplesava harfa.
Pesnik izkazuje poteze predanega in pedantnega mojstra, okrepljene z daljnosežno kondicijo; njegovo nepotvorjeno poplesavanje po pisalnih tipkah je primerljivo s prabitnimi preroditvenimi obredi, ki intenzivneje klestijo, izkoreninjajo in preurejajo meje spoznavnih krajin. Zato se nezadržno zdi, da zbirka S konico konice jezika dobi zanesljivo sklepno podobo šele v vsakokratnih očeh in mislih bralca, ko abeceda nenadoma umolkne in iskreno samoiskanje postane edina resnica.
Avtorica ocene: Martina Potisk
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : KD Hiša poezije, 2019
Pesniška zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika vsebuje galantno krojene pesmi, ki so mamljivo posebne zlasti zaradi detajlne kompozicijske perspektive; vsako naslednjo pesem uvajajo neposredni ritmizirani verzi, ki s svojo sugestivnostjo, epigramsko kratkostjo in poetičnimi ponovitvami prehajajo v polnokrven most med izbranima sosednjima pesmima. Ker si omenjene pesmi in njihovi neprisiljeni glasniki sledijo disciplinirano in izmenično, se zdi, kot da zbirko notranje opredeljuje optika spete girlande, katere osrednji gradniki so intrigantno povezljive podobe, polovljene in poantirane sredi drhtavega polsna. Pesnik, ki vede srka zrak, mrak in sekunde, voljno potuje po prepišni meji med budnostjo in sanjami, sedanjostjo in pradavnino, prostorom in vesoljem. Ogrnjen v mnogooblično glineno telo strogo gnete besedo ob besedo, dokler iz rahle iskrice ne vzklije ogenj in se sprva prezebla beseda ne razraste v nezajezljivo mrgolenje magičnih, spominskih in simbolnih konstelacij. Skozi mrzlo steno molka Gombačeva beseda drsi kot trmoglava majska ptica s krhkimi krili, ki nas neomahljivo odpelje onkraj globin gravitacije proti nenavadni sredobežni deželi, v kateri vladajo gostota lahnega besedovanja, poetika obrnjenega pogleda in spretno pregnetene prispodobe. Priča smo ranljivi makroigri mikropozije, generirani v interakciji s polno malho antitez, asociacijskih poant, fantazij in jedrnate introspekcije; pesnik, ki izza nepopustljivo nagnetenih krpic snega in osamljenosti naposled pripotuje v kraje vesoljne odjuge, spotoma ugotavlja, da bi, če se vrnil v preteklost, nazadnje najbrž priromal tja, kjer ni bil še nikoli. Zato vehementno in vdano skače z roba besede, se vedno znova nemočno seseda vase in si z romanjem po poljih tipkopisa prizadeva pričarati padalo, s katerim bi le lahko odrinil v neopisljivo rajski objem dvojine in dotika.
Zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika je poklon megalomanski prehodnosti med soobstajajočimi bitji, predmeti in pojavnostmi. Razlika med izmerljivo zunanjostjo in negotovo notranjostjo, ki kroji idejno glavnino te poezije, zato permutira organsko in neverjetno spontano. Mnoga presunljiva videnja, skozi katera se apokaliptična pomladanska odjuga jadrno pretaka v gladek led ali nasprotno, dostojno namigujejo, da je prava podoba stvari običajno skrajno izmuzljiva in komaj otipljiva, saj jo sproti odbiramo ali okušamo le s konico konice jezika. Celo okus doma, o kakršnem nadejano sanjari pesnik, ni nekaj takoj dotakljivega, ampak spremlja dolgo in gramozno pot. Je posebno dno brez dna, ki se nahaja v globoko intimnem središču središča, kar ni zares nenavadno, če vemo, da središče središča ni neka nedoločena točka, ampak globina, položena visoko nad prevetreno jadrnico, na kateri namesto vihravega jadra poplesava harfa.
Pesnik izkazuje poteze predanega in pedantnega mojstra, okrepljene z daljnosežno kondicijo; njegovo nepotvorjeno poplesavanje po pisalnih tipkah je primerljivo s prabitnimi preroditvenimi obredi, ki intenzivneje klestijo, izkoreninjajo in preurejajo meje spoznavnih krajin. Zato se nezadržno zdi, da zbirka S konico konice jezika dobi zanesljivo sklepno podobo šele v vsakokratnih očeh in mislih bralca, ko abeceda nenadoma umolkne in iskreno samoiskanje postane edina resnica.
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov