Avtorica ocene: Martina Potisk Bere Matjaž Romih.

Ljubljana : KD Hiša poezije, 2019

Pesniška zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika vsebuje galantno krojene pesmi, ki so mamljivo posebne zlasti zaradi detajlne kompozicijske perspektive; vsako naslednjo pesem uvajajo neposredni ritmizirani verzi, ki s svojo sugestivnostjo, epigramsko kratkostjo in poetičnimi ponovitvami prehajajo v polnokrven most med izbranima sosednjima pesmima. Ker si omenjene pesmi in njihovi neprisiljeni glasniki sledijo disciplinirano in izmenično, se zdi, kot da zbirko notranje opredeljuje optika spete girlande, katere osrednji gradniki so intrigantno povezljive podobe, polovljene in poantirane sredi drhtavega polsna. Pesnik, ki vede srka zrak, mrak in sekunde, voljno potuje po prepišni meji med budnostjo in sanjami, sedanjostjo in pradavnino, prostorom in vesoljem. Ogrnjen v mnogooblično glineno telo strogo gnete besedo ob besedo, dokler iz rahle iskrice ne vzklije ogenj in se sprva prezebla beseda ne razraste v nezajezljivo mrgolenje magičnih, spominskih in simbolnih konstelacij. Skozi mrzlo steno molka Gombačeva beseda drsi kot trmoglava majska ptica s krhkimi krili, ki nas neomahljivo odpelje onkraj globin gravitacije proti nenavadni sredobežni deželi, v kateri vladajo gostota lahnega besedovanja, poetika obrnjenega pogleda in spretno pregnetene prispodobe. Priča smo ranljivi makroigri mikropozije, generirani v interakciji s polno malho antitez, asociacijskih poant, fantazij in jedrnate introspekcije; pesnik, ki izza nepopustljivo nagnetenih krpic snega in osamljenosti naposled pripotuje v kraje vesoljne odjuge, spotoma ugotavlja, da bi, če se vrnil v preteklost, nazadnje najbrž priromal tja, kjer ni bil še nikoli. Zato vehementno in vdano skače z roba besede, se vedno znova nemočno seseda vase in si z romanjem po poljih tipkopisa prizadeva pričarati padalo, s katerim bi le lahko odrinil v neopisljivo rajski objem dvojine in dotika.

Zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika je poklon megalomanski prehodnosti med soobstajajočimi bitji, predmeti in pojavnostmi. Razlika med izmerljivo zunanjostjo in negotovo notranjostjo, ki kroji idejno glavnino te poezije, zato permutira organsko in neverjetno spontano. Mnoga presunljiva videnja, skozi katera se apokaliptična pomladanska odjuga jadrno pretaka v gladek led ali nasprotno, dostojno namigujejo, da je prava podoba stvari običajno skrajno izmuzljiva in komaj otipljiva, saj jo sproti odbiramo ali okušamo le s konico konice jezika. Celo okus doma, o kakršnem nadejano sanjari pesnik, ni nekaj takoj dotakljivega, ampak spremlja dolgo in gramozno pot. Je posebno dno brez dna, ki se nahaja v globoko intimnem središču središča, kar ni zares nenavadno, če vemo, da središče središča ni neka nedoločena točka, ampak globina, položena visoko nad prevetreno jadrnico, na kateri namesto vihravega jadra poplesava harfa.

Pesnik izkazuje poteze predanega in pedantnega mojstra, okrepljene z daljnosežno kondicijo; njegovo nepotvorjeno poplesavanje po pisalnih tipkah je primerljivo s prabitnimi preroditvenimi obredi, ki intenzivneje klestijo, izkoreninjajo in preurejajo meje spoznavnih krajin. Zato se nezadržno zdi, da zbirka S konico konice jezika dobi zanesljivo sklepno podobo šele v vsakokratnih očeh in mislih bralca, ko abeceda nenadoma umolkne in iskreno samoiskanje postane edina resnica.