Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andraž Polič: Ob robu ceste

13.01.2020

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

Andraž Polič, pesnik in avtor besedil glasbene skupine Hamlet Express, v kateri deluje že skoraj dve desetletji, je tanko knjižico pretresljivih pesmi Ob robu ceste posvetil vsem ženskam, ki se nahajajo na robu. Najsi gre za tiste s socialnega roba ali za čustveno neposredne boemke, ki iščejo načine za preživetje v okolju, ki ne odobrava njihove drugačnosti, so to ženske, ki bogatijo naša življenja in ki v vseh pogledih veliko prispevajo k razumevanju aktualne družbe in njenih problemov. Knjiga je izšla v okviru razpisa Sončnice 2019, ki ga revija Poetikon organizira za neobjavljeno pesniško zbirko v slovenščini. Andraž Polič je tako eden od petih avtorjev, ki jih je izbrala žirija v sestavi Ivan Dobnik, Cvetka Bevc, Marcello Potocco, Dejan Koban in Zoran Pevec. Slednji je napisal tudi spremno besedo.

Polič pove veliko že z naslovi pesmi – vsaka je poimenovana z ženskim imenom – včasih iz mitologije, včasih iz erotične filmografije, večinoma pa gre za preprosta slovenska imena iz vsakdanjega življenja. Vse pesmi so napisane v prvi osebi ženskega spola in izpričujejo ves spekter ženskih občutij, od najbolj platonskega hrepenenja do neutolažljive žalosti, jeze in samodestruktivnih čustev. V pesmi Penelopa, ki nas spomni na Odisejevo potovanje, piše:

“Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.”

To so zgodbe o ženskah, ki pišejo dolga pisma neznancem, a jih nikoli ne odpošljejo, in ki se sprašujejo, komu naj zaupajo “svojo skritost v bolečini”. To so izpovedi žensk, ki iščejo srečno ljubezen, a najdejo pribežališče v nesrečni zvezi, ki jim vendarle omogoča izražanje čustev, ustvarjalni zagon in razmah svoje blaznosti. Vsako ime je ključ, šifra, ki nas popelje v nek kotiček ženske enigme. Gabriela sporoča, da je “v molk zapredena kot Sfinga”: “Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.” Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki “odpira liste kot prvi poljub”: “Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.”

Tanja je pretepena, posiljena in osramočena, Beate diši po kostanjih iz otroštva, Elisabeti je počilo srce. Maja je “zlizana in shojena kot beneški kamen”, Samanta se ima za hladno boginjo z nasmehom usode, Emanuelo na koncu niti čakajo pohotni minotavri, Klementino vsakič znova zadene železo žalosti, Lara je premražena in odvržena, Jana pa ima neznano bolezen. Za nekatere ženske lahko dokaj kmalu ugotovimo njihov poklic, saj nam ga avtor med vrsticami zaupa že na začetku, npr. v pesmi Natalija: “Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.”

 Vsem ženskam sta skupna osamljenost in neskončna želja, ki ji ni videti konca. O tem se je sicer Freud že pred stoletjem spraševal “kaj neki ženska hoče”, Polič pa ženskim hrepenenjem in željam dodaja nove, bolj elegantne poetične razsežnosti. Njegov pesniški jezik je preprost, igriv in v precejšnji meri metaforičen. Čudi nas njegova pretanjenost za ženske težave in za izzive, s katerimi se soočajo na obrobju družbe. Z barvnimi kontrasti prikaže eksistencialni kontrast, npr. v pesmi Ceca: “Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.”

 S ponavljanjem besed ustvarja svojevrsten suspenz in občutje, npr. v pesmi Sofija: “Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.” Poličeve pesmi so kot filmski utrinki, fotografije trenutka, v katerih zagledamo specifično žensko v vsej njeni blaznosti in blaženosti obenem. So camera lucida objektiva, usmerjenega v avtorjevo animo, iz katere se porajajo presenetljive vizije ženskega ozvezdja.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andraž Polič: Ob robu ceste

13.01.2020

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

Andraž Polič, pesnik in avtor besedil glasbene skupine Hamlet Express, v kateri deluje že skoraj dve desetletji, je tanko knjižico pretresljivih pesmi Ob robu ceste posvetil vsem ženskam, ki se nahajajo na robu. Najsi gre za tiste s socialnega roba ali za čustveno neposredne boemke, ki iščejo načine za preživetje v okolju, ki ne odobrava njihove drugačnosti, so to ženske, ki bogatijo naša življenja in ki v vseh pogledih veliko prispevajo k razumevanju aktualne družbe in njenih problemov. Knjiga je izšla v okviru razpisa Sončnice 2019, ki ga revija Poetikon organizira za neobjavljeno pesniško zbirko v slovenščini. Andraž Polič je tako eden od petih avtorjev, ki jih je izbrala žirija v sestavi Ivan Dobnik, Cvetka Bevc, Marcello Potocco, Dejan Koban in Zoran Pevec. Slednji je napisal tudi spremno besedo.

Polič pove veliko že z naslovi pesmi – vsaka je poimenovana z ženskim imenom – včasih iz mitologije, včasih iz erotične filmografije, večinoma pa gre za preprosta slovenska imena iz vsakdanjega življenja. Vse pesmi so napisane v prvi osebi ženskega spola in izpričujejo ves spekter ženskih občutij, od najbolj platonskega hrepenenja do neutolažljive žalosti, jeze in samodestruktivnih čustev. V pesmi Penelopa, ki nas spomni na Odisejevo potovanje, piše:

“Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.”

To so zgodbe o ženskah, ki pišejo dolga pisma neznancem, a jih nikoli ne odpošljejo, in ki se sprašujejo, komu naj zaupajo “svojo skritost v bolečini”. To so izpovedi žensk, ki iščejo srečno ljubezen, a najdejo pribežališče v nesrečni zvezi, ki jim vendarle omogoča izražanje čustev, ustvarjalni zagon in razmah svoje blaznosti. Vsako ime je ključ, šifra, ki nas popelje v nek kotiček ženske enigme. Gabriela sporoča, da je “v molk zapredena kot Sfinga”: “Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.” Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki “odpira liste kot prvi poljub”: “Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.”

Tanja je pretepena, posiljena in osramočena, Beate diši po kostanjih iz otroštva, Elisabeti je počilo srce. Maja je “zlizana in shojena kot beneški kamen”, Samanta se ima za hladno boginjo z nasmehom usode, Emanuelo na koncu niti čakajo pohotni minotavri, Klementino vsakič znova zadene železo žalosti, Lara je premražena in odvržena, Jana pa ima neznano bolezen. Za nekatere ženske lahko dokaj kmalu ugotovimo njihov poklic, saj nam ga avtor med vrsticami zaupa že na začetku, npr. v pesmi Natalija: “Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.”

 Vsem ženskam sta skupna osamljenost in neskončna želja, ki ji ni videti konca. O tem se je sicer Freud že pred stoletjem spraševal “kaj neki ženska hoče”, Polič pa ženskim hrepenenjem in željam dodaja nove, bolj elegantne poetične razsežnosti. Njegov pesniški jezik je preprost, igriv in v precejšnji meri metaforičen. Čudi nas njegova pretanjenost za ženske težave in za izzive, s katerimi se soočajo na obrobju družbe. Z barvnimi kontrasti prikaže eksistencialni kontrast, npr. v pesmi Ceca: “Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.”

 S ponavljanjem besed ustvarja svojevrsten suspenz in občutje, npr. v pesmi Sofija: “Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.” Poličeve pesmi so kot filmski utrinki, fotografije trenutka, v katerih zagledamo specifično žensko v vsej njeni blaznosti in blaženosti obenem. So camera lucida objektiva, usmerjenega v avtorjevo animo, iz katere se porajajo presenetljive vizije ženskega ozvezdja.


07.08.2020

Skrito življenje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.08.2020

Blaž Lukan: Turški lok

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Aleksander Golja.


03.08.2020

Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Lidija Hartman.


03.08.2020

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


31.07.2020

Sci-fi in ženske

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.07.2020

Proxima

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.07.2020

Dušan Mitana: Pasji dnevi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


27.07.2020

Denise Levertov: Novi in izbrani eseji

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ivan Lotrič


27.07.2020

Ana Schnabl: Mojstrovina

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Jasna Rodošek


27.07.2020

Ervin Fritz: Savinjčanke

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere:Bernard Stramič.


20.07.2020

Martina Kafol in Ace Mermolja: Narodni dom - Trst 1904-1920

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


20.07.2020

Aleš Šteger: Pričevanje

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


20.07.2020

Margaret Atwood: Testamenti

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.


17.07.2020

Film pod zvezdami

Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.


17.07.2020

TEKMOVALNI FILMI NA 16. GROSSMANNOVEM FESTIVALU FANTASTIČNEGA FILMA IN VINA

Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.


17.07.2020

Mali princ Fahim

V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.


17.07.2020

ŠIVI

Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.


13.07.2020

Andrei Makine: Otočje drugačnega življenja

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


13.07.2020

Adeline Dieudonné: Resnično življenje

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Višnja Fičor.


13.07.2020

Marko Radmilovič: Kolesar

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Jure Franko.


Stran 69 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov