V Novem papežu boste videli Juda Lawa in legendarnega Johna Malkovicha. Filmsko javnost pa je očaral tudi novi biografski film o Dveh papežih: Benedikta XVI. in Frančiška v njem igrata Anthony Hopkins in Jonathan Pryce.

Filmi o papežih so obsojeni na odmevnost, še zlasti če sta papeža dva – in to velja za obe novi uspešnici zadnjih dni. Prvo pri Svetem sedežu odobravajo, če gre soditi po plakatu za film, ki romarje pozdravlja tik ob Trgu svetega Petra. Gre za Netflixovo uspešnico Dva papeža, katere junaka sta realna: Benedikt Šestnajsti in Frančišek. Brazilski režiser Fernando Meirelles in novozelandski scenarist Anthony McCarten sta film razpela na obdobje med konklave leta ‘5 in konklave leta ’13: iz prvega je izšlo ime Josepha Ratzingerja, iz drugega pa ime Jorgeja Bergoglia.

McCarten je bogato izpopolnil filmske dialoge tako z resničnimi konservativnimi stališči prvega kot s progresivnimi pogledi drugega papeža, toda Meirellesov  dramaturški vrhunec je vendarle izmišljen. Osrednji del filma je namreč poletno srečanje med Ratzingerjem in Bergogliom leta ’12, ki se v resnici ni nikoli zgodilo. Scenarist ga uporabi kot metaforo spopada dveh različnih pogledov na bistvo katoliške cerkve. V tem je pronicljiv, napet, mestoma duhovit in celo sentimentalen.

Dodana vrednost Dveh papežev je povratek v Bergoglieva mlada leta znanstvenika, ko je zdajšnji papež še nihal med žensko in kolarjem. Film se spusti tudi na tanek led obdobja vojaške hunte v Argentini , ko je bila Bergoglieva naloga ubraniti jezuitske duhovnike pred pogromi vojske. Film ne obsoja njegovih domnevnih kompromisov s takratnimi oblastniki, toda ne pozabi povedati, da jih je Bergoglio plačal z desetletnim zastojem kariere.

Čvrsta filmska naracija, ki jo mestoma sekajo hitri fleši senzacionalističnih novinarskih poročanj, je ponotranjena v dvoje igralskih prvakov. Izjemna širina razumevanja, kaj vse človek lahko je, ki jo na platna vedno znova prinaša Anthony Hopkins, bogato učlovečuje tudi v resničnosti preveč mistificirano osebnost Josepha Ratzingerja. Drugi od Dveh papežev Jonathan Pryce je mestoma pokroviteljski in načelni Jorge Bergoglio: dosleden protipol prvemu, a hkrati prepojen z razumevanjem in sočutjem do njega..  – Oskarjevske nominacije za Hopkinsa, Pricea in McCartna so zaslužene.

Meirellesova Dva papeža stojita na realnih osnovah, zato pa štiri leta stari Mladi papež in njegov letošnji naslednik, Novi papež, niti ne. Gre za novo serijo režiserja in soscenarista Paola Sorrentina. Prvo epizodo so na SKYju, HBOju in Canalu + zavrteli v minulem tednu, sledilo jih bo še osem. Seveda gre za povsem izmišljeno zgodbo, kam jo bo Sorrentino odpeljal, pa je še stroga skrivnost naslednjih tednov.

Pa vendar: dogajanje se v seriji Novi papež začne devet mesecev po koncu serije Mladi papež. Jude Law je kot Pij Trinajsti po vrsti neuspelih operacij v komi. Trenutek je pravi za naslednjo dvorno prevaro: zato konklave, na katerem izvolijo Frančiška Drugega, ki pa se za vatikanske razmere preveč dobesedno navdihuje pri Frančišku Asiškem. Že konec prvega dela zato – srčni napad in smrt. In medtem ko Jude Law končno premakne prst, je teren že pripravljen za naslednjega papeža – Janeza Pavla Tretjega z obrazom Johna Malkovicha.

Vera, upanje in razkošne kopeli odpirajo Sorrentinovo blago satiro o spletkah na papeškem dvoru, ki bo očitno postajala iz tedna v teden bolj temna. Toda avtor filma Neskončna lepota se tudi pri televizijski seriji ne izneveri iskanju elegantne, zapeljive, in seveda provokativne slikovne naracije.

Dva različna pristopa torej. Sorrentino utrjuje gledalčevo prepričanje, da je papeški dvor mesto intrig, prevar in razkošnega razsipništva. Meirelles ga portretira kot eksistencialno kletko, v kateri se vladarji prerivajo med turisti, prepotrebnimi za polnjenje praznih državnih vreč. Resnica je mnogo bližje slednjemu, toda za užitkov poln filmski večer sta odlična oba.