Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Novem papežu boste videli Juda Lawa in legendarnega Johna Malkovicha. Filmsko javnost pa je očaral tudi novi biografski film o Dveh papežih: Benedikta XVI. in Frančiška v njem igrata Anthony Hopkins in Jonathan Pryce.
Filmi o papežih so obsojeni na odmevnost, še zlasti če sta papeža dva – in to velja za obe novi uspešnici zadnjih dni. Prvo pri Svetem sedežu odobravajo, če gre soditi po plakatu za film, ki romarje pozdravlja tik ob Trgu svetega Petra. Gre za Netflixovo uspešnico Dva papeža, katere junaka sta realna: Benedikt Šestnajsti in Frančišek. Brazilski režiser Fernando Meirelles in novozelandski scenarist Anthony McCarten sta film razpela na obdobje med konklave leta ‘5 in konklave leta ’13: iz prvega je izšlo ime Josepha Ratzingerja, iz drugega pa ime Jorgeja Bergoglia.
McCarten je bogato izpopolnil filmske dialoge tako z resničnimi konservativnimi stališči prvega kot s progresivnimi pogledi drugega papeža, toda Meirellesov dramaturški vrhunec je vendarle izmišljen. Osrednji del filma je namreč poletno srečanje med Ratzingerjem in Bergogliom leta ’12, ki se v resnici ni nikoli zgodilo. Scenarist ga uporabi kot metaforo spopada dveh različnih pogledov na bistvo katoliške cerkve. V tem je pronicljiv, napet, mestoma duhovit in celo sentimentalen.
Dodana vrednost Dveh papežev je povratek v Bergoglieva mlada leta znanstvenika, ko je zdajšnji papež še nihal med žensko in kolarjem. Film se spusti tudi na tanek led obdobja vojaške hunte v Argentini , ko je bila Bergoglieva naloga ubraniti jezuitske duhovnike pred pogromi vojske. Film ne obsoja njegovih domnevnih kompromisov s takratnimi oblastniki, toda ne pozabi povedati, da jih je Bergoglio plačal z desetletnim zastojem kariere.
Čvrsta filmska naracija, ki jo mestoma sekajo hitri fleši senzacionalističnih novinarskih poročanj, je ponotranjena v dvoje igralskih prvakov. Izjemna širina razumevanja, kaj vse človek lahko je, ki jo na platna vedno znova prinaša Anthony Hopkins, bogato učlovečuje tudi v resničnosti preveč mistificirano osebnost Josepha Ratzingerja. Drugi od Dveh papežev Jonathan Pryce je mestoma pokroviteljski in načelni Jorge Bergoglio: dosleden protipol prvemu, a hkrati prepojen z razumevanjem in sočutjem do njega.. – Oskarjevske nominacije za Hopkinsa, Pricea in McCartna so zaslužene.
Meirellesova Dva papeža stojita na realnih osnovah, zato pa štiri leta stari Mladi papež in njegov letošnji naslednik, Novi papež, niti ne. Gre za novo serijo režiserja in soscenarista Paola Sorrentina. Prvo epizodo so na SKYju, HBOju in Canalu + zavrteli v minulem tednu, sledilo jih bo še osem. Seveda gre za povsem izmišljeno zgodbo, kam jo bo Sorrentino odpeljal, pa je še stroga skrivnost naslednjih tednov.
Pa vendar: dogajanje se v seriji Novi papež začne devet mesecev po koncu serije Mladi papež. Jude Law je kot Pij Trinajsti po vrsti neuspelih operacij v komi. Trenutek je pravi za naslednjo dvorno prevaro: zato konklave, na katerem izvolijo Frančiška Drugega, ki pa se za vatikanske razmere preveč dobesedno navdihuje pri Frančišku Asiškem. Že konec prvega dela zato – srčni napad in smrt. In medtem ko Jude Law končno premakne prst, je teren že pripravljen za naslednjega papeža – Janeza Pavla Tretjega z obrazom Johna Malkovicha.
Vera, upanje in razkošne kopeli odpirajo Sorrentinovo blago satiro o spletkah na papeškem dvoru, ki bo očitno postajala iz tedna v teden bolj temna. Toda avtor filma Neskončna lepota se tudi pri televizijski seriji ne izneveri iskanju elegantne, zapeljive, in seveda provokativne slikovne naracije.
Dva različna pristopa torej. Sorrentino utrjuje gledalčevo prepričanje, da je papeški dvor mesto intrig, prevar in razkošnega razsipništva. Meirelles ga portretira kot eksistencialno kletko, v kateri se vladarji prerivajo med turisti, prepotrebnimi za polnjenje praznih državnih vreč. Resnica je mnogo bližje slednjemu, toda za užitkov poln filmski večer sta odlična oba.
V Novem papežu boste videli Juda Lawa in legendarnega Johna Malkovicha. Filmsko javnost pa je očaral tudi novi biografski film o Dveh papežih: Benedikta XVI. in Frančiška v njem igrata Anthony Hopkins in Jonathan Pryce.
Filmi o papežih so obsojeni na odmevnost, še zlasti če sta papeža dva – in to velja za obe novi uspešnici zadnjih dni. Prvo pri Svetem sedežu odobravajo, če gre soditi po plakatu za film, ki romarje pozdravlja tik ob Trgu svetega Petra. Gre za Netflixovo uspešnico Dva papeža, katere junaka sta realna: Benedikt Šestnajsti in Frančišek. Brazilski režiser Fernando Meirelles in novozelandski scenarist Anthony McCarten sta film razpela na obdobje med konklave leta ‘5 in konklave leta ’13: iz prvega je izšlo ime Josepha Ratzingerja, iz drugega pa ime Jorgeja Bergoglia.
McCarten je bogato izpopolnil filmske dialoge tako z resničnimi konservativnimi stališči prvega kot s progresivnimi pogledi drugega papeža, toda Meirellesov dramaturški vrhunec je vendarle izmišljen. Osrednji del filma je namreč poletno srečanje med Ratzingerjem in Bergogliom leta ’12, ki se v resnici ni nikoli zgodilo. Scenarist ga uporabi kot metaforo spopada dveh različnih pogledov na bistvo katoliške cerkve. V tem je pronicljiv, napet, mestoma duhovit in celo sentimentalen.
Dodana vrednost Dveh papežev je povratek v Bergoglieva mlada leta znanstvenika, ko je zdajšnji papež še nihal med žensko in kolarjem. Film se spusti tudi na tanek led obdobja vojaške hunte v Argentini , ko je bila Bergoglieva naloga ubraniti jezuitske duhovnike pred pogromi vojske. Film ne obsoja njegovih domnevnih kompromisov s takratnimi oblastniki, toda ne pozabi povedati, da jih je Bergoglio plačal z desetletnim zastojem kariere.
Čvrsta filmska naracija, ki jo mestoma sekajo hitri fleši senzacionalističnih novinarskih poročanj, je ponotranjena v dvoje igralskih prvakov. Izjemna širina razumevanja, kaj vse človek lahko je, ki jo na platna vedno znova prinaša Anthony Hopkins, bogato učlovečuje tudi v resničnosti preveč mistificirano osebnost Josepha Ratzingerja. Drugi od Dveh papežev Jonathan Pryce je mestoma pokroviteljski in načelni Jorge Bergoglio: dosleden protipol prvemu, a hkrati prepojen z razumevanjem in sočutjem do njega.. – Oskarjevske nominacije za Hopkinsa, Pricea in McCartna so zaslužene.
Meirellesova Dva papeža stojita na realnih osnovah, zato pa štiri leta stari Mladi papež in njegov letošnji naslednik, Novi papež, niti ne. Gre za novo serijo režiserja in soscenarista Paola Sorrentina. Prvo epizodo so na SKYju, HBOju in Canalu + zavrteli v minulem tednu, sledilo jih bo še osem. Seveda gre za povsem izmišljeno zgodbo, kam jo bo Sorrentino odpeljal, pa je še stroga skrivnost naslednjih tednov.
Pa vendar: dogajanje se v seriji Novi papež začne devet mesecev po koncu serije Mladi papež. Jude Law je kot Pij Trinajsti po vrsti neuspelih operacij v komi. Trenutek je pravi za naslednjo dvorno prevaro: zato konklave, na katerem izvolijo Frančiška Drugega, ki pa se za vatikanske razmere preveč dobesedno navdihuje pri Frančišku Asiškem. Že konec prvega dela zato – srčni napad in smrt. In medtem ko Jude Law končno premakne prst, je teren že pripravljen za naslednjega papeža – Janeza Pavla Tretjega z obrazom Johna Malkovicha.
Vera, upanje in razkošne kopeli odpirajo Sorrentinovo blago satiro o spletkah na papeškem dvoru, ki bo očitno postajala iz tedna v teden bolj temna. Toda avtor filma Neskončna lepota se tudi pri televizijski seriji ne izneveri iskanju elegantne, zapeljive, in seveda provokativne slikovne naracije.
Dva različna pristopa torej. Sorrentino utrjuje gledalčevo prepričanje, da je papeški dvor mesto intrig, prevar in razkošnega razsipništva. Meirelles ga portretira kot eksistencialno kletko, v kateri se vladarji prerivajo med turisti, prepotrebnimi za polnjenje praznih državnih vreč. Resnica je mnogo bližje slednjemu, toda za užitkov poln filmski večer sta odlična oba.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov