Napeta proceduralna, sodna drama, a hkrati tudi klic h kritični presoji krivic in nepopustljivemu zasledovanju ideje pravičnosti.

V kinodvoranah že dolgo časa nismo videli dela, ki bi povzročilo toliko razburjenja in sprožalo tako ostre polemike, še preden bi si ga ljudje tudi zares ogledali, kot je to uspelo filmu Obtožujem!. Vihar ogorčenja se je namreč dvignil že pred samo festivalsko premiero na beneškem Lidu in pri tem sprožil tako čustvene odzive najprej na eni, nato pa še na drugi strani, da se je tudi pri najbolj nevtralnih opazovalcih dogajanja pojavil neprijeten občutek, da je bila zadnja Mostra nekako kompromitirana.

A čeprav je res, da filmsko delo Obtožujem! obravnava enega prelomnih dogodkov iz zgodovine francoske oziroma širše evropske družbe s konca 19. stoletja, in sicer razvpito afero Dreyfus, ob kateri se je takratna kritična javnost prvič glasno uprla vse bolj razraščajočemu se protisemitizmu, s čimer je dogodek prevzel tudi širši simbolni pomen rojstva civilne družbe in njenega upora proti zlorabam oblasti, pa razloga za razburjenje vendarle ne gre iskati v vsebini. Film nam namreč ne ponudi prav nič kaj posebno kontroverzne interpretacije tistih dogodkov. Ne, razlog za razburjenje, ki ga je še danes zaslediti v marsikaterem zapisu »o filmu«, se namreč »skriva« v imenu avtorja tega dela: to je namreč poljski cineast Roman Polanski, nad katerim že vrsto desetletij vztraja temen oblak obtožbe o spolni zlorabi mladoletne ženske. In čeprav je avtor po dogodkih iz poznih sedemdesetih let, ki še zdaleč niso nedvoumno pojasnjeni, dolgo časa nemoteno ustvarjal ter pri tem za svoja dela po večini požel skoraj soglasno odobravanje, pa se je v zadnjem desetletju nanj znova usul plaz ostrih kritik. Le da tokrat ne konservativnih družbenih krogov, ki mu nikakor niso zmogli odpustiti spolnega odnosa z mladoletno žensko, pač pa tistih, ki se opredeljujejo za privržence ali aktiviste novega feminizma, ki je vzniknil z gibanjem #metoo. Ost njihove kritike bi lahko povzeli z mislijo, da umetniškega dela nikakor ne moremo ločiti od človeka ustvarjalca. Zato naj bi bilo delo Obtožujem! že v naprej sporno, saj ga je ustvaril »znan spolni prestopnik«. Seveda je težko zagovarjati delo »zločinca«, pa vendar se zdi, da je pri Polanskem ta oznaka malce pretirana. Zgodovina nam ponuja številne primere ustvarjalcev ali mislecev, ki so v svojem življenju naredili napako v presoji, od dokumentaristke Leni Riefenstall pa vse do filozofa Heideggerja, a zaradi tega nismo enoznačno zavrgli vsega, kar so ustvarili. In prav bi bilo, da tako priložnost ponudimo tudi Romanu Polanskemu. Še posebej zaradi tega, ker njegov film Obtožujem!, čeprav nam je pri njem z izbiro teme pustil malce slabega priokusa, še zdaleč ni slabo filmsko delo. Namreč, bolj kot s samo »zaroto vladajočih elit proti nebogljenemu posamezniku« se Polanski v njem posveti premisleku o odzivu posameznikov, tistih, ki spletejo živo tkivo civilne družbe, ki se ne ustrašijo mogočnega aparata, ki ga ima na voljo oblast, pač pa kljub temu sledijo ideji pravičnosti.

Obtožujem! je po svoje napeta proceduralna, sodna drama, a hkrati tudi klic h kritični presoji krivic in nepopustljivemu zasledovanju ideje pravičnosti. Polanskemu se pri tem k sreči uspe povsem izogniti pomilovanju tistih, ki so krivico utrpeli, in ustvarjanju novih mučenikov. Še posebno tistih po svoji lastni podobi.