Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2019

Tanka knjižica Lucije Stupica Točke izginjanja, ki vsega skupaj vsebuje 36 pesmi, je upovedovana iz posebne perspektive. Čeprav je pesnica in tudi oblikovalka interierjev, znana in uveljavljena doma in v tujini, ne nazadnje je za svoje pesniško ustvarjanje prejela nemško nagrado Hubert Burda in švedsko nagrado Klaas de Vylder za priseljene avtorje, je iz zbirke Točke izginjanja mogoče razbrati shizofreno situacijo. Pesnica namreč piše kot nekdo, ki še nima zapika, ali pa kot nekdo, ki si ga postavlja na novo. To pomeni, da se njena edinstvena oblika in vsebina spreminjata glede na življenjske dogodke, vendar pa se obstoj razpre, ko se lirski subjekt nasloni na zbiralnik spominov in podob.

Nanje se torej opira in jih hkrati presega, pozablja, jih postavlja v odvisnost od drugih stvari. Vsakokratno oddaljevanje od spomina in hkrati naslanjanje nanj, vzpostavlja posebno obliko dialoškosti. Ne glede na to, ali gre za dialog med mrtvimi ali živimi, jasno je, da sta tisti ali tista, ki pripoveduje in tisti oziroma tista, ki posluša, sprejema, združena s telesnimi entitetami, ki oba / obe spreminjajo v prvobitno in nediferencirano. In tudi, ko se komaj zarišejo obrisi nekega življenja, mora subjekt, ki pripada svetu fantomov, vedno znova uhajati iz samega sebe in se prepuščati toku časa in naključij. Šele proizvajanje v naključnosti, prek verige učinkov, ki se nikoli ne uresničijo tako, kot je bilo predvideno, pesnica lahko zapiše: “In edina verjetnost, ki jo poznava, / je nezmožnost izreči prejšnja življenja.” Edino, kar lirski subjekt zmore in lahko naredi, je, da se prepusti pesmim spomina, ki pa kljub vsebovani vednosti ne more pridobiti značaja opojnosti in večnosti.

Ustvarjanje in izumljanje v nepričakovanem in nestanovitnem pripelje do priznanja strahu. Ta pride kot izbruh in ponikne v semantičnem polju nasprotij. Pesnica iz intimnega doživljanja prehaja v komentiranje družbenih neravnovesij. Način, kako poveže doživete razlike, se uprizarja prek trajanja. Doživeto je sprimek heterogenih elementov, ki jih časovna oblika povezuje v enotnost, in to kljub temu, da prisega na vizualno in da posamične pesmi delujejo kot gibljive slike. Življenje je potemtakem niz vzporednih trenutkov in trajanj, nenehno preskakovanje iz obzorja v obzorje. Celotna struktura obstoja pa je taka, da je treba za to, da bi živeli, neprestano uhajati stalnosti. Ta prinaša negotovost in izpostavlja ranljivosti, ki pa je še toliko očitnejša, ko imamo opraviti s tujko, ki prebiva v severnjaškem okolju. Nestabilnost, prekinitev, gibljivost tako ne ponujajo samo možnosti pobega in uhajanja, temveč pesmi polnijo z detajli, zaradi česar delujejo plastično.

Kljub navidezni komunikativnosti in celo pripovedni ali anekdotični strukturi, popisani dogodki nimajo začetka. Gre za princip kolaženja, lepljenja, pri čemer gravitativno središče ali pa drugi “dom”, ki je (z)relativiziran, iščemo v prehajanju. Načeloma je govorka teh pesmi jasna, kar velja predvsem za njen phisis, ne pa tudi za širši kontekst, v katerem se pojavlja. Njena identiteta se vzpostavlja tudi kot družbena funkcija, povezana z družino, predniki in pričakovanji drugih. Vidimo jo v dialogu z drugim, torej z moškim, včasih z otrokom, največkrat pa je v dialogu sama s seboj. Potujitveni postopek, ki ga uvede, je bolj v funkciji reševanja pesmi kot pa tega, da bi se pesnica skušala opolnomočiti in bi prešla na primer iz faze slabljenja v fazo bogatitve življenja in subjekta. Vse torej deluje po načelu nedokončanosti, pri čemer je jasno, da odnos med sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo ne pripada redu kontinuitete, ampak nizanja časovnih fragmentov, povezanih z množico niti.

Če potegnemo le eno izmed njih, nit izseljenstva, ki ponika in se prikazuje iz pesmi v pesem, je jasno, da skuša pesnica prisostvovati novim začetkom,. Pri tem čuti potrebo po kontinuiteti, in se zaveda, da nad sedanjostjo plava senca nekdanjih zgodb. Isti dogodek ima zato lahko tudi več verzij. Pesnica na primer zapiše nekaj, hkrati pa se zaveda, da bi lahko zapisala nekaj drugega. Tisto, kar stoji nasproti stalnemu relativiziranju, je lahko samo pesem, pa še ta se sooča z nemočjo jezika, da bi stvari ubesedil takšne, kot so. Ali kot zapiše v pesmi Stvari, kot so:

“Čutim, ob nekaj udov sem. / Morda tudi ob jezik. Neznosna bolečina. / Nezmožnost ubeseditve. Namesto knjig prebiram prostor. / Poznam ga na pamet. / Tudi s prostora brišem prah. / Brez knjig in slik bi bil prazen. / In napolni se z vama, ko vstopita.”

Najbolj optimalna pesničina drža je drža opazovalke, ki prehaja iz koda v kod, meša vse kode v hitrem drsenju, sledeč vprašanjem, ki si jih zastavlja. Pri tem spreminja svoja pojasnila, nikdar se ne sklicuje na isto genealogijo in enakih dogodkov ne beleži na enak način. V takih okoliščinah, v kakršnih se vse deli, ko fragmenti vstopajo v vedno nova fragmentiranja, in kjer je isto bitje vsepovsod, na vseh straneh in na vseh ravneh, pri čemer pesmi po intenziteti in kvaliteti tudi nihajo, je edini način, kako se ohraniti celega, da živiš v cikcakih.