Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gospodje so razredno ozaveščeni, brez olepšav slikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, vendar se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«.
Čeprav smo v prvi polovici 90. let vsi bolj ali manj navdušeno sprejeli nastop Quentina Tarantina, čudežnega fanta ameriškega filma, pa nas je prav tako večina že konec 90. let imela več kot dovolj t.i. tarantinomanije. Namreč, poskusov številnih pobov s skoraj vseh koncev sveta, da bi se proslavili kot novi Tarantini. Najsibo z lastnimi zgodbami iz surovega podzemlja in organiziranega kriminala, meta-filmskim pristopom in citati klasik, še najpogosteje pa s skrajnim in nazorno prikazanim nasiljem ali pa montažno ekscentričnostjo. Skratka, vsi so bili prepričani, da se magija Tarantina skriva v enem izmed teh elementov in da je dovolj, če tega ali onega poskusijo vključiti v svoja dela. A magičnosti tistega filmskega mashupa, spoja različnih žanrov, tem in postopkov, ki ga je znal tako domiselno in prepričljivo udejanjiti Tarantino, večini teh posnemovalcev še zdaleč ni uspelo doseči. No, nekaj pa se jih je takrat vendarle pojavilo. In med zanimivejšimi ter najizvirnejšimi je bil nedvomno eden izmed britanskih odgovorov na tarantinomanijo – tisti, ki nam ga je s svojima prvima celovečernima filmoma ponudil Guy Ritchie. Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pljuni in jo stisni sta bili sveži, inovativni, razredno zavedni gangsteriadi, polni gostobesednega cockneyja, s katerima se je Ritchie uveljavil kot eden najobetavnejših mladih cineastov. No, žal pa Ritchie kasneje svojega, vsaj takrat se je to zdelo, izjemnega potenciala, ni najbolje izkoristil in tako je njegova kariera, razpeta med britansko neodvisno in hollywoodsko sceno nihala tako divje kot kak geigerjev števec. Namreč, sledili so si filmi kot na primer še kar znosni Revolver, nato obupni poskus obujanja lastnih začetkov z Rokenrolerjem, pa znova gledljivi Sherlock Holmes, a tudi skoraj negledljivi Aladin …
Zdi se, da se je Ritchie po do sedaj prehojeni poti nekako zavedel, da je svoje ustvarjalno najmočnejše in tudi najbolj zvezdniške trenutke doživel na začetku svoje poti, s tistimi gostobesednimi, nabritimi in formalno domiselnimi gangsterjadami. In tako se je s svojim enajstim celovečernim filmom, delom Gospodje, skoraj dobesedno vrnil k svojim začetkom. V Gospodih, ki si ga lahko od srede naprej ogledamo tudi v domačih kinodvoranah, se namreč vrača v londosko podzemlje, h kralju gandže Mickeyju Pearsonu (ki ga upodobi Matthew McConaughey) in njegovi desni roki, Raymondu (vedno isti Charlie Hunnam), znova se posluži nekakšne metafilmske pripovedi, z zaustavljenimi in upočasnjenimi posnetki, ki nam jo kot nekakšen demiurg – vsaj na začetku se tako zdi – pripoveduje zasebni preiskovalec Fletcher (izvrstni Hugh Grant), pa filmskim citatom (čeprav po večini predvsem svojih del, na primer Možje iz agencije UNCLE) … Skratka, zazdi se nam, kot da se hoče vrniti v času. A pri tem spregleda, da sta vmes vendarle minili že skoraj dve polni desetletji in da se je svet temeljito spremenil. Gospodje so po eni strani sicer še vedno razredno ozaveščeni, saj brez olepšav naslikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, toda po drugi strani se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel med drugim oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«. No, do Gospodov vendarle ne gre biti prestrog: že zaradi tega, ker nedvomno predstavljajo najzabavnejši in najbolj prebavljivi Ritchijev izdelek zadnjih desetletij.
Gospodje so razredno ozaveščeni, brez olepšav slikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, vendar se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«.
Čeprav smo v prvi polovici 90. let vsi bolj ali manj navdušeno sprejeli nastop Quentina Tarantina, čudežnega fanta ameriškega filma, pa nas je prav tako večina že konec 90. let imela več kot dovolj t.i. tarantinomanije. Namreč, poskusov številnih pobov s skoraj vseh koncev sveta, da bi se proslavili kot novi Tarantini. Najsibo z lastnimi zgodbami iz surovega podzemlja in organiziranega kriminala, meta-filmskim pristopom in citati klasik, še najpogosteje pa s skrajnim in nazorno prikazanim nasiljem ali pa montažno ekscentričnostjo. Skratka, vsi so bili prepričani, da se magija Tarantina skriva v enem izmed teh elementov in da je dovolj, če tega ali onega poskusijo vključiti v svoja dela. A magičnosti tistega filmskega mashupa, spoja različnih žanrov, tem in postopkov, ki ga je znal tako domiselno in prepričljivo udejanjiti Tarantino, večini teh posnemovalcev še zdaleč ni uspelo doseči. No, nekaj pa se jih je takrat vendarle pojavilo. In med zanimivejšimi ter najizvirnejšimi je bil nedvomno eden izmed britanskih odgovorov na tarantinomanijo – tisti, ki nam ga je s svojima prvima celovečernima filmoma ponudil Guy Ritchie. Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pljuni in jo stisni sta bili sveži, inovativni, razredno zavedni gangsteriadi, polni gostobesednega cockneyja, s katerima se je Ritchie uveljavil kot eden najobetavnejših mladih cineastov. No, žal pa Ritchie kasneje svojega, vsaj takrat se je to zdelo, izjemnega potenciala, ni najbolje izkoristil in tako je njegova kariera, razpeta med britansko neodvisno in hollywoodsko sceno nihala tako divje kot kak geigerjev števec. Namreč, sledili so si filmi kot na primer še kar znosni Revolver, nato obupni poskus obujanja lastnih začetkov z Rokenrolerjem, pa znova gledljivi Sherlock Holmes, a tudi skoraj negledljivi Aladin …
Zdi se, da se je Ritchie po do sedaj prehojeni poti nekako zavedel, da je svoje ustvarjalno najmočnejše in tudi najbolj zvezdniške trenutke doživel na začetku svoje poti, s tistimi gostobesednimi, nabritimi in formalno domiselnimi gangsterjadami. In tako se je s svojim enajstim celovečernim filmom, delom Gospodje, skoraj dobesedno vrnil k svojim začetkom. V Gospodih, ki si ga lahko od srede naprej ogledamo tudi v domačih kinodvoranah, se namreč vrača v londosko podzemlje, h kralju gandže Mickeyju Pearsonu (ki ga upodobi Matthew McConaughey) in njegovi desni roki, Raymondu (vedno isti Charlie Hunnam), znova se posluži nekakšne metafilmske pripovedi, z zaustavljenimi in upočasnjenimi posnetki, ki nam jo kot nekakšen demiurg – vsaj na začetku se tako zdi – pripoveduje zasebni preiskovalec Fletcher (izvrstni Hugh Grant), pa filmskim citatom (čeprav po večini predvsem svojih del, na primer Možje iz agencije UNCLE) … Skratka, zazdi se nam, kot da se hoče vrniti v času. A pri tem spregleda, da sta vmes vendarle minili že skoraj dve polni desetletji in da se je svet temeljito spremenil. Gospodje so po eni strani sicer še vedno razredno ozaveščeni, saj brez olepšav naslikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, toda po drugi strani se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel med drugim oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«. No, do Gospodov vendarle ne gre biti prestrog: že zaradi tega, ker nedvomno predstavljajo najzabavnejši in najbolj prebavljivi Ritchijev izdelek zadnjih desetletij.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Neveljaven email naslov