Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gospodje so razredno ozaveščeni, brez olepšav slikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, vendar se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«.
Čeprav smo v prvi polovici 90. let vsi bolj ali manj navdušeno sprejeli nastop Quentina Tarantina, čudežnega fanta ameriškega filma, pa nas je prav tako večina že konec 90. let imela več kot dovolj t.i. tarantinomanije. Namreč, poskusov številnih pobov s skoraj vseh koncev sveta, da bi se proslavili kot novi Tarantini. Najsibo z lastnimi zgodbami iz surovega podzemlja in organiziranega kriminala, meta-filmskim pristopom in citati klasik, še najpogosteje pa s skrajnim in nazorno prikazanim nasiljem ali pa montažno ekscentričnostjo. Skratka, vsi so bili prepričani, da se magija Tarantina skriva v enem izmed teh elementov in da je dovolj, če tega ali onega poskusijo vključiti v svoja dela. A magičnosti tistega filmskega mashupa, spoja različnih žanrov, tem in postopkov, ki ga je znal tako domiselno in prepričljivo udejanjiti Tarantino, večini teh posnemovalcev še zdaleč ni uspelo doseči. No, nekaj pa se jih je takrat vendarle pojavilo. In med zanimivejšimi ter najizvirnejšimi je bil nedvomno eden izmed britanskih odgovorov na tarantinomanijo – tisti, ki nam ga je s svojima prvima celovečernima filmoma ponudil Guy Ritchie. Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pljuni in jo stisni sta bili sveži, inovativni, razredno zavedni gangsteriadi, polni gostobesednega cockneyja, s katerima se je Ritchie uveljavil kot eden najobetavnejših mladih cineastov. No, žal pa Ritchie kasneje svojega, vsaj takrat se je to zdelo, izjemnega potenciala, ni najbolje izkoristil in tako je njegova kariera, razpeta med britansko neodvisno in hollywoodsko sceno nihala tako divje kot kak geigerjev števec. Namreč, sledili so si filmi kot na primer še kar znosni Revolver, nato obupni poskus obujanja lastnih začetkov z Rokenrolerjem, pa znova gledljivi Sherlock Holmes, a tudi skoraj negledljivi Aladin …
Zdi se, da se je Ritchie po do sedaj prehojeni poti nekako zavedel, da je svoje ustvarjalno najmočnejše in tudi najbolj zvezdniške trenutke doživel na začetku svoje poti, s tistimi gostobesednimi, nabritimi in formalno domiselnimi gangsterjadami. In tako se je s svojim enajstim celovečernim filmom, delom Gospodje, skoraj dobesedno vrnil k svojim začetkom. V Gospodih, ki si ga lahko od srede naprej ogledamo tudi v domačih kinodvoranah, se namreč vrača v londosko podzemlje, h kralju gandže Mickeyju Pearsonu (ki ga upodobi Matthew McConaughey) in njegovi desni roki, Raymondu (vedno isti Charlie Hunnam), znova se posluži nekakšne metafilmske pripovedi, z zaustavljenimi in upočasnjenimi posnetki, ki nam jo kot nekakšen demiurg – vsaj na začetku se tako zdi – pripoveduje zasebni preiskovalec Fletcher (izvrstni Hugh Grant), pa filmskim citatom (čeprav po večini predvsem svojih del, na primer Možje iz agencije UNCLE) … Skratka, zazdi se nam, kot da se hoče vrniti v času. A pri tem spregleda, da sta vmes vendarle minili že skoraj dve polni desetletji in da se je svet temeljito spremenil. Gospodje so po eni strani sicer še vedno razredno ozaveščeni, saj brez olepšav naslikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, toda po drugi strani se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel med drugim oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«. No, do Gospodov vendarle ne gre biti prestrog: že zaradi tega, ker nedvomno predstavljajo najzabavnejši in najbolj prebavljivi Ritchijev izdelek zadnjih desetletij.
Gospodje so razredno ozaveščeni, brez olepšav slikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, vendar se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«.
Čeprav smo v prvi polovici 90. let vsi bolj ali manj navdušeno sprejeli nastop Quentina Tarantina, čudežnega fanta ameriškega filma, pa nas je prav tako večina že konec 90. let imela več kot dovolj t.i. tarantinomanije. Namreč, poskusov številnih pobov s skoraj vseh koncev sveta, da bi se proslavili kot novi Tarantini. Najsibo z lastnimi zgodbami iz surovega podzemlja in organiziranega kriminala, meta-filmskim pristopom in citati klasik, še najpogosteje pa s skrajnim in nazorno prikazanim nasiljem ali pa montažno ekscentričnostjo. Skratka, vsi so bili prepričani, da se magija Tarantina skriva v enem izmed teh elementov in da je dovolj, če tega ali onega poskusijo vključiti v svoja dela. A magičnosti tistega filmskega mashupa, spoja različnih žanrov, tem in postopkov, ki ga je znal tako domiselno in prepričljivo udejanjiti Tarantino, večini teh posnemovalcev še zdaleč ni uspelo doseči. No, nekaj pa se jih je takrat vendarle pojavilo. In med zanimivejšimi ter najizvirnejšimi je bil nedvomno eden izmed britanskih odgovorov na tarantinomanijo – tisti, ki nam ga je s svojima prvima celovečernima filmoma ponudil Guy Ritchie. Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pljuni in jo stisni sta bili sveži, inovativni, razredno zavedni gangsteriadi, polni gostobesednega cockneyja, s katerima se je Ritchie uveljavil kot eden najobetavnejših mladih cineastov. No, žal pa Ritchie kasneje svojega, vsaj takrat se je to zdelo, izjemnega potenciala, ni najbolje izkoristil in tako je njegova kariera, razpeta med britansko neodvisno in hollywoodsko sceno nihala tako divje kot kak geigerjev števec. Namreč, sledili so si filmi kot na primer še kar znosni Revolver, nato obupni poskus obujanja lastnih začetkov z Rokenrolerjem, pa znova gledljivi Sherlock Holmes, a tudi skoraj negledljivi Aladin …
Zdi se, da se je Ritchie po do sedaj prehojeni poti nekako zavedel, da je svoje ustvarjalno najmočnejše in tudi najbolj zvezdniške trenutke doživel na začetku svoje poti, s tistimi gostobesednimi, nabritimi in formalno domiselnimi gangsterjadami. In tako se je s svojim enajstim celovečernim filmom, delom Gospodje, skoraj dobesedno vrnil k svojim začetkom. V Gospodih, ki si ga lahko od srede naprej ogledamo tudi v domačih kinodvoranah, se namreč vrača v londosko podzemlje, h kralju gandže Mickeyju Pearsonu (ki ga upodobi Matthew McConaughey) in njegovi desni roki, Raymondu (vedno isti Charlie Hunnam), znova se posluži nekakšne metafilmske pripovedi, z zaustavljenimi in upočasnjenimi posnetki, ki nam jo kot nekakšen demiurg – vsaj na začetku se tako zdi – pripoveduje zasebni preiskovalec Fletcher (izvrstni Hugh Grant), pa filmskim citatom (čeprav po večini predvsem svojih del, na primer Možje iz agencije UNCLE) … Skratka, zazdi se nam, kot da se hoče vrniti v času. A pri tem spregleda, da sta vmes vendarle minili že skoraj dve polni desetletji in da se je svet temeljito spremenil. Gospodje so po eni strani sicer še vedno razredno ozaveščeni, saj brez olepšav naslikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, toda po drugi strani se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel med drugim oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«. No, do Gospodov vendarle ne gre biti prestrog: že zaradi tega, ker nedvomno predstavljajo najzabavnejši in najbolj prebavljivi Ritchijev izdelek zadnjih desetletij.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov