Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Eva Longyka Marušič.

Prevedel Slavo Šerc; Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019

Lukas Bärfuss (rojen leta 1971) je eden velikih v družbi sodobnikov švicarske književnosti – poleg Markusa Wernerja, Arna Camenischa, Alexa Capusa in še koga. Že njegova biografija dokazuje, kaj naredita talent in nagnjenost: Bärfuss se je praktično brez izobrazbe in prek domala eksotičnih bivanjskih izkušenj sam in sorazmerno zgodaj oblikoval v prepoznavnega in sčasoma bogato nagrajevanega pisca. Tako dramatika kot esejista in romanopisca. Da ni spregledljiv, dokazujejo že prevodi v slovenščino in uprizoritve njegovih dram na slovenskih gledaliških odrih – v Švici in nemško govorečem prostoru nasploh pa ga cenijo tudi kot angažiranega intelektualca, ki pogumno izreka kritične misli, naperjene v boleče točke sodobne družbe.

Mračna zven in pomen naslova kratkega romana Hagard napovedujeta vsebino, ki zareže v samozadovoljno površino nekega nevzdržno urejenega in le na videz predvidljivega okolja. Beseda hagard – kot je pojasnjeno na zadnji platnici, a brez opombe, v katerem jeziku! – namreč pomeni delirij, zmedenost, hiranje, in za lov udomačenega sokola. In res, upravičeno: nepremičninski poslovnež Philip, ki na neki kavarniški terasi zaman čaka na stranko, s katero je dogovorjen, se iz nepojasnljivega nagiba odpravi na zasledovanje neznane ženske. Ne da bi enkrat samkrat videl njen obraz. Zanimanje se hitro razraste v obsedenost, ta pa v razkroj in propad. Potrebnih je zgolj šestintrideset ur, da se povprečnež z natanko organizirano bližnjo prihodnostjo in vpleten v običajno neprepričljive odnose in razmerja spremeni v propadlega marginalca z neuresničljivim, popolnoma nerazumnim motivom. Razkroj je temeljit, sesuje se njegova z moderno tehnologijo in vprašljivo etiko našemljena urbanost, degradirana je tudi njegova zunanjost – toda glede cilja je prepričanje trdno. Gre za ljubezen? Do osebe, označene le z nekaj detajli zunanjosti, načinov gibanja, premikov in ugibanj? Ali pa se glavni junak nenadoma podredi presunljivi potrebi, da bi zapolnil praznino svoje površinske eksistence s smislom, ki razblini utvare sodobnosti kot dim, četudi s tem drvi v pogubo? Pisec se z nenavadno držo očividca in poročevalca ter z neizprosnim slikanjem in detajliranjem žive scene mesta in predmestja zelo potrudi narediti vtis, v kakšnem zverinjaku uspeva Philip in iz kakšnega s svojo primitivizacijo beži – tako da se bralec hočeš nočeš preveša k dvomu in iz dvoma morda celo v prepričanje, da je nepremičninarjev brezupni tek za srečo smiseln, če že ne upravičen. Kajti kaj nam v civilizaciji nadomestkov, ponaredkov in dvomljivih pomagal sploh še ostaja pravega, avtentičnega, elementarnega? Za kaj in za koga sploh živimo?

Bärfussovo dramatiziranje je učinkovito. Stranske scene nemara niso nujne, vendar so nedvomno zanimive in konec koncev smiselne. Jezik pa je suh. Morda presuh, popreproščen; čuti se, kot da je pisec v nezadržnem vleku fabule pozabil na osnovno slogovno razgibanost. Suhoparnosti ne zahteva niti grozljivost banalnega, srhljivo brezosebnega ozračja, ki ga še kako dobro opredmeti digitalna in elektronska navlaka, sploh kadar pusti na cedilu svoje odvisnike. Je pa seveda še kako prav, da človek prek literature, umetnosti ne spregleda fenomenov, ki so mu izrazito sovražni in ne nazadnje tuji.