Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Slavo Šerc; Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Lukas Bärfuss (rojen leta 1971) je eden velikih v družbi sodobnikov švicarske književnosti – poleg Markusa Wernerja, Arna Camenischa, Alexa Capusa in še koga. Že njegova biografija dokazuje, kaj naredita talent in nagnjenost: Bärfuss se je praktično brez izobrazbe in prek domala eksotičnih bivanjskih izkušenj sam in sorazmerno zgodaj oblikoval v prepoznavnega in sčasoma bogato nagrajevanega pisca. Tako dramatika kot esejista in romanopisca. Da ni spregledljiv, dokazujejo že prevodi v slovenščino in uprizoritve njegovih dram na slovenskih gledaliških odrih – v Švici in nemško govorečem prostoru nasploh pa ga cenijo tudi kot angažiranega intelektualca, ki pogumno izreka kritične misli, naperjene v boleče točke sodobne družbe.
Mračna zven in pomen naslova kratkega romana Hagard napovedujeta vsebino, ki zareže v samozadovoljno površino nekega nevzdržno urejenega in le na videz predvidljivega okolja. Beseda hagard – kot je pojasnjeno na zadnji platnici, a brez opombe, v katerem jeziku! – namreč pomeni delirij, zmedenost, hiranje, in za lov udomačenega sokola. In res, upravičeno: nepremičninski poslovnež Philip, ki na neki kavarniški terasi zaman čaka na stranko, s katero je dogovorjen, se iz nepojasnljivega nagiba odpravi na zasledovanje neznane ženske. Ne da bi enkrat samkrat videl njen obraz. Zanimanje se hitro razraste v obsedenost, ta pa v razkroj in propad. Potrebnih je zgolj šestintrideset ur, da se povprečnež z natanko organizirano bližnjo prihodnostjo in vpleten v običajno neprepričljive odnose in razmerja spremeni v propadlega marginalca z neuresničljivim, popolnoma nerazumnim motivom. Razkroj je temeljit, sesuje se njegova z moderno tehnologijo in vprašljivo etiko našemljena urbanost, degradirana je tudi njegova zunanjost – toda glede cilja je prepričanje trdno. Gre za ljubezen? Do osebe, označene le z nekaj detajli zunanjosti, načinov gibanja, premikov in ugibanj? Ali pa se glavni junak nenadoma podredi presunljivi potrebi, da bi zapolnil praznino svoje površinske eksistence s smislom, ki razblini utvare sodobnosti kot dim, četudi s tem drvi v pogubo? Pisec se z nenavadno držo očividca in poročevalca ter z neizprosnim slikanjem in detajliranjem žive scene mesta in predmestja zelo potrudi narediti vtis, v kakšnem zverinjaku uspeva Philip in iz kakšnega s svojo primitivizacijo beži – tako da se bralec hočeš nočeš preveša k dvomu in iz dvoma morda celo v prepričanje, da je nepremičninarjev brezupni tek za srečo smiseln, če že ne upravičen. Kajti kaj nam v civilizaciji nadomestkov, ponaredkov in dvomljivih pomagal sploh še ostaja pravega, avtentičnega, elementarnega? Za kaj in za koga sploh živimo?
Bärfussovo dramatiziranje je učinkovito. Stranske scene nemara niso nujne, vendar so nedvomno zanimive in konec koncev smiselne. Jezik pa je suh. Morda presuh, popreproščen; čuti se, kot da je pisec v nezadržnem vleku fabule pozabil na osnovno slogovno razgibanost. Suhoparnosti ne zahteva niti grozljivost banalnega, srhljivo brezosebnega ozračja, ki ga še kako dobro opredmeti digitalna in elektronska navlaka, sploh kadar pusti na cedilu svoje odvisnike. Je pa seveda še kako prav, da človek prek literature, umetnosti ne spregleda fenomenov, ki so mu izrazito sovražni in ne nazadnje tuji.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Slavo Šerc; Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Lukas Bärfuss (rojen leta 1971) je eden velikih v družbi sodobnikov švicarske književnosti – poleg Markusa Wernerja, Arna Camenischa, Alexa Capusa in še koga. Že njegova biografija dokazuje, kaj naredita talent in nagnjenost: Bärfuss se je praktično brez izobrazbe in prek domala eksotičnih bivanjskih izkušenj sam in sorazmerno zgodaj oblikoval v prepoznavnega in sčasoma bogato nagrajevanega pisca. Tako dramatika kot esejista in romanopisca. Da ni spregledljiv, dokazujejo že prevodi v slovenščino in uprizoritve njegovih dram na slovenskih gledaliških odrih – v Švici in nemško govorečem prostoru nasploh pa ga cenijo tudi kot angažiranega intelektualca, ki pogumno izreka kritične misli, naperjene v boleče točke sodobne družbe.
Mračna zven in pomen naslova kratkega romana Hagard napovedujeta vsebino, ki zareže v samozadovoljno površino nekega nevzdržno urejenega in le na videz predvidljivega okolja. Beseda hagard – kot je pojasnjeno na zadnji platnici, a brez opombe, v katerem jeziku! – namreč pomeni delirij, zmedenost, hiranje, in za lov udomačenega sokola. In res, upravičeno: nepremičninski poslovnež Philip, ki na neki kavarniški terasi zaman čaka na stranko, s katero je dogovorjen, se iz nepojasnljivega nagiba odpravi na zasledovanje neznane ženske. Ne da bi enkrat samkrat videl njen obraz. Zanimanje se hitro razraste v obsedenost, ta pa v razkroj in propad. Potrebnih je zgolj šestintrideset ur, da se povprečnež z natanko organizirano bližnjo prihodnostjo in vpleten v običajno neprepričljive odnose in razmerja spremeni v propadlega marginalca z neuresničljivim, popolnoma nerazumnim motivom. Razkroj je temeljit, sesuje se njegova z moderno tehnologijo in vprašljivo etiko našemljena urbanost, degradirana je tudi njegova zunanjost – toda glede cilja je prepričanje trdno. Gre za ljubezen? Do osebe, označene le z nekaj detajli zunanjosti, načinov gibanja, premikov in ugibanj? Ali pa se glavni junak nenadoma podredi presunljivi potrebi, da bi zapolnil praznino svoje površinske eksistence s smislom, ki razblini utvare sodobnosti kot dim, četudi s tem drvi v pogubo? Pisec se z nenavadno držo očividca in poročevalca ter z neizprosnim slikanjem in detajliranjem žive scene mesta in predmestja zelo potrudi narediti vtis, v kakšnem zverinjaku uspeva Philip in iz kakšnega s svojo primitivizacijo beži – tako da se bralec hočeš nočeš preveša k dvomu in iz dvoma morda celo v prepričanje, da je nepremičninarjev brezupni tek za srečo smiseln, če že ne upravičen. Kajti kaj nam v civilizaciji nadomestkov, ponaredkov in dvomljivih pomagal sploh še ostaja pravega, avtentičnega, elementarnega? Za kaj in za koga sploh živimo?
Bärfussovo dramatiziranje je učinkovito. Stranske scene nemara niso nujne, vendar so nedvomno zanimive in konec koncev smiselne. Jezik pa je suh. Morda presuh, popreproščen; čuti se, kot da je pisec v nezadržnem vleku fabule pozabil na osnovno slogovno razgibanost. Suhoparnosti ne zahteva niti grozljivost banalnega, srhljivo brezosebnega ozračja, ki ga še kako dobro opredmeti digitalna in elektronska navlaka, sploh kadar pusti na cedilu svoje odvisnike. Je pa seveda še kako prav, da človek prek literature, umetnosti ne spregleda fenomenov, ki so mu izrazito sovražni in ne nazadnje tuji.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov