Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Slavo Šerc; Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Lukas Bärfuss (rojen leta 1971) je eden velikih v družbi sodobnikov švicarske književnosti – poleg Markusa Wernerja, Arna Camenischa, Alexa Capusa in še koga. Že njegova biografija dokazuje, kaj naredita talent in nagnjenost: Bärfuss se je praktično brez izobrazbe in prek domala eksotičnih bivanjskih izkušenj sam in sorazmerno zgodaj oblikoval v prepoznavnega in sčasoma bogato nagrajevanega pisca. Tako dramatika kot esejista in romanopisca. Da ni spregledljiv, dokazujejo že prevodi v slovenščino in uprizoritve njegovih dram na slovenskih gledaliških odrih – v Švici in nemško govorečem prostoru nasploh pa ga cenijo tudi kot angažiranega intelektualca, ki pogumno izreka kritične misli, naperjene v boleče točke sodobne družbe.
Mračna zven in pomen naslova kratkega romana Hagard napovedujeta vsebino, ki zareže v samozadovoljno površino nekega nevzdržno urejenega in le na videz predvidljivega okolja. Beseda hagard – kot je pojasnjeno na zadnji platnici, a brez opombe, v katerem jeziku! – namreč pomeni delirij, zmedenost, hiranje, in za lov udomačenega sokola. In res, upravičeno: nepremičninski poslovnež Philip, ki na neki kavarniški terasi zaman čaka na stranko, s katero je dogovorjen, se iz nepojasnljivega nagiba odpravi na zasledovanje neznane ženske. Ne da bi enkrat samkrat videl njen obraz. Zanimanje se hitro razraste v obsedenost, ta pa v razkroj in propad. Potrebnih je zgolj šestintrideset ur, da se povprečnež z natanko organizirano bližnjo prihodnostjo in vpleten v običajno neprepričljive odnose in razmerja spremeni v propadlega marginalca z neuresničljivim, popolnoma nerazumnim motivom. Razkroj je temeljit, sesuje se njegova z moderno tehnologijo in vprašljivo etiko našemljena urbanost, degradirana je tudi njegova zunanjost – toda glede cilja je prepričanje trdno. Gre za ljubezen? Do osebe, označene le z nekaj detajli zunanjosti, načinov gibanja, premikov in ugibanj? Ali pa se glavni junak nenadoma podredi presunljivi potrebi, da bi zapolnil praznino svoje površinske eksistence s smislom, ki razblini utvare sodobnosti kot dim, četudi s tem drvi v pogubo? Pisec se z nenavadno držo očividca in poročevalca ter z neizprosnim slikanjem in detajliranjem žive scene mesta in predmestja zelo potrudi narediti vtis, v kakšnem zverinjaku uspeva Philip in iz kakšnega s svojo primitivizacijo beži – tako da se bralec hočeš nočeš preveša k dvomu in iz dvoma morda celo v prepričanje, da je nepremičninarjev brezupni tek za srečo smiseln, če že ne upravičen. Kajti kaj nam v civilizaciji nadomestkov, ponaredkov in dvomljivih pomagal sploh še ostaja pravega, avtentičnega, elementarnega? Za kaj in za koga sploh živimo?
Bärfussovo dramatiziranje je učinkovito. Stranske scene nemara niso nujne, vendar so nedvomno zanimive in konec koncev smiselne. Jezik pa je suh. Morda presuh, popreproščen; čuti se, kot da je pisec v nezadržnem vleku fabule pozabil na osnovno slogovno razgibanost. Suhoparnosti ne zahteva niti grozljivost banalnega, srhljivo brezosebnega ozračja, ki ga še kako dobro opredmeti digitalna in elektronska navlaka, sploh kadar pusti na cedilu svoje odvisnike. Je pa seveda še kako prav, da človek prek literature, umetnosti ne spregleda fenomenov, ki so mu izrazito sovražni in ne nazadnje tuji.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Slavo Šerc; Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Lukas Bärfuss (rojen leta 1971) je eden velikih v družbi sodobnikov švicarske književnosti – poleg Markusa Wernerja, Arna Camenischa, Alexa Capusa in še koga. Že njegova biografija dokazuje, kaj naredita talent in nagnjenost: Bärfuss se je praktično brez izobrazbe in prek domala eksotičnih bivanjskih izkušenj sam in sorazmerno zgodaj oblikoval v prepoznavnega in sčasoma bogato nagrajevanega pisca. Tako dramatika kot esejista in romanopisca. Da ni spregledljiv, dokazujejo že prevodi v slovenščino in uprizoritve njegovih dram na slovenskih gledaliških odrih – v Švici in nemško govorečem prostoru nasploh pa ga cenijo tudi kot angažiranega intelektualca, ki pogumno izreka kritične misli, naperjene v boleče točke sodobne družbe.
Mračna zven in pomen naslova kratkega romana Hagard napovedujeta vsebino, ki zareže v samozadovoljno površino nekega nevzdržno urejenega in le na videz predvidljivega okolja. Beseda hagard – kot je pojasnjeno na zadnji platnici, a brez opombe, v katerem jeziku! – namreč pomeni delirij, zmedenost, hiranje, in za lov udomačenega sokola. In res, upravičeno: nepremičninski poslovnež Philip, ki na neki kavarniški terasi zaman čaka na stranko, s katero je dogovorjen, se iz nepojasnljivega nagiba odpravi na zasledovanje neznane ženske. Ne da bi enkrat samkrat videl njen obraz. Zanimanje se hitro razraste v obsedenost, ta pa v razkroj in propad. Potrebnih je zgolj šestintrideset ur, da se povprečnež z natanko organizirano bližnjo prihodnostjo in vpleten v običajno neprepričljive odnose in razmerja spremeni v propadlega marginalca z neuresničljivim, popolnoma nerazumnim motivom. Razkroj je temeljit, sesuje se njegova z moderno tehnologijo in vprašljivo etiko našemljena urbanost, degradirana je tudi njegova zunanjost – toda glede cilja je prepričanje trdno. Gre za ljubezen? Do osebe, označene le z nekaj detajli zunanjosti, načinov gibanja, premikov in ugibanj? Ali pa se glavni junak nenadoma podredi presunljivi potrebi, da bi zapolnil praznino svoje površinske eksistence s smislom, ki razblini utvare sodobnosti kot dim, četudi s tem drvi v pogubo? Pisec se z nenavadno držo očividca in poročevalca ter z neizprosnim slikanjem in detajliranjem žive scene mesta in predmestja zelo potrudi narediti vtis, v kakšnem zverinjaku uspeva Philip in iz kakšnega s svojo primitivizacijo beži – tako da se bralec hočeš nočeš preveša k dvomu in iz dvoma morda celo v prepričanje, da je nepremičninarjev brezupni tek za srečo smiseln, če že ne upravičen. Kajti kaj nam v civilizaciji nadomestkov, ponaredkov in dvomljivih pomagal sploh še ostaja pravega, avtentičnega, elementarnega? Za kaj in za koga sploh živimo?
Bärfussovo dramatiziranje je učinkovito. Stranske scene nemara niso nujne, vendar so nedvomno zanimive in konec koncev smiselne. Jezik pa je suh. Morda presuh, popreproščen; čuti se, kot da je pisec v nezadržnem vleku fabule pozabil na osnovno slogovno razgibanost. Suhoparnosti ne zahteva niti grozljivost banalnega, srhljivo brezosebnega ozračja, ki ga še kako dobro opredmeti digitalna in elektronska navlaka, sploh kadar pusti na cedilu svoje odvisnike. Je pa seveda še kako prav, da človek prek literature, umetnosti ne spregleda fenomenov, ki so mu izrazito sovražni in ne nazadnje tuji.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov