Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Roman Petra Rezmana Mesto na vodi ostaja zvest velenjskemu koloritu in premogovniški tematiki, a avtor je v njem prvič segel tudi po nekaterih žanrskih elementih: roman se tako ne dotika le preteklosti in sedanjosti kot v prejšnjih besedilih iz knapovskega opusa, temveč tudi prihodnosti – dogajanje sega tja vse do leta 2060, v čas, ko zrak v mestu Trdovelenje zaradi podzemnega uplinjanja premoga postane prenasičen z nevarnimi plini in mestne oblasti vzpostavijo repliko mestnega jedra na vodi.
V okvirni zgodbi romana se tako srečujemo z razmerami in spremembami načina bivanja na tako imenovanem pontonu, ogromnem splavu, na katerega so mestne oblasti ob uhajanju strupenih plinov preselile prebivalstvo. Njihovo življenje zaznamuje nenavadna oblika samoupravljanja, v katerem imajo vsi prek tako imenovanih apliksov in vgrajenih čipov nadzor nad vsemi drugimi na pontonu; preživljajo pa se z »zbiranjem« trupel umrlih, ki se jih uporablja za gorivo. Pontona načeloma ni dovoljeno zapuščati.
Okvirna zgodba ima tako izrazito poudarjene znanstvenofantastične prvine. Rezman jih je v ciklu tokrat uporabil prvič – in to se tudi nekoliko pozna. Temu delu romana manjka preciznosti in premišljenosti, ki odlikujeta vloženo zgodbo, in marsikaj ostaja precej nezadovoljivo pojasnjeno. Eno večjih vprašanj je, kako se je na pontonu, tako omejenem prostoru z omejenimi finančnimi sredstvi, razvila tako visokotehnološka družba, ali pa, kako je mogoče, da bi prebivalci Trdovelenja v zgolj dvajsetih letih pozabili na svoje prejšnje življenje. Jurij, osrednji protagonist te okvirne linije, otrok ene od likinj vložene pripovedi, npr. ne pozna ničesar iz »prejšnje realnosti«: ne ve, da obstaja (ali »je obstajala«) smrt, da so ljudje v Trdovelenju uživali hrano ipd., čeprav je njegova mama, rojena v devetdesetih, večji del življenja prebila v nam znani stvarnosti in se je na ponton preselila šele leta 2039, ko je imela že nekaj čez štirideset let. Neodgovorjeno deloma ostaja tudi vprašanje, zakaj je mestna oblast odredila selitev na ponton. Nakazuje se odgovor, da zato, da prebivalce mesta po njihovi smrti uporablja kot gorivo za pridobivanje električne energije, a se zaradi relativno majhnega števila ljudi (38.000) to ne zdi najbolj prepričljivo. Okvirna futuristična pripoved se tako bere predvsem kot zanimiva kuriozitetna špekulacija, ki je za branje privlačnejša kot vložena pripoved, ki pa ji je v romanu žal odmerjenega sorazmerno malo prostora in se ne razvije v polnosti, četudi premore številna dobra izhodišča.
Vložena zgodba, ki predstavlja glavnino romana Mesto na vodi, se po drugi strani večinoma odvija v bližji prihodnosti, nekako med letoma 2023 in 2039. Prinaša natančno študijo uničevanja okolja v Velenju in realnih nevarnosti, ki mestu grozijo, pri čemer se ta del špekulativne prihodnosti – od razlitja velenjskega jezera do podzemnega uplinjanja premoga, ki privede do zastrupitve zraka v Trdovelenju – opira na zgodovino mesta Velenje ter zajema tudi precizno literarno predelavo primera Energokemični kombinat Velenje. Skozi to precizno, dobro domišljeno študijo je Rezman izrisal zgodovino mesta ter prikazal, kako so ekonomski interesi in pohlep manjših skupin ljudi desetletja spodjedali okolje v šaleški dolini, prepričljivo in skrbno pa avtor hkrati slika tudi prihodnost mesta, ki se ne odvrne od nekaterih ogrožajočih praks. Vloženi zgodbi lahko kvečjemu očitamo nekolikšno pustost.
Roman Mesto na vodi s tem odpira relevantna vprašanja o človekovem izkoriščanju okoljskih virov, opozarja na omejenost le-teh ter nas sooča z možnimi posledicami našega delovanja, usmerjenega zgolj k ekonomskim interesom. Da je slepoumnost obče prisotna tudi v splošni populaciji – ne, denimo, le v nekaterih elitnih družbenih skupinah – dobro ponazori naslednja poved:
»Poglej, celo dolino smo potopili, pa se nihče več ne buni. Ko dobijo denar, pa stanovanje, pa da jim nekaj ostane za avto … Še veseli so, da se je vse potopilo!«
Mesto na vodi Petra Rezmana je roman, ki ga lahko beremo kot informativno študijo primera, ki pa z nekolikšno distanco in pozornostjo na svetovni kontekst iz lokalne zgodbe prerašča v globalno, še kako aktualno pripoved.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Roman Petra Rezmana Mesto na vodi ostaja zvest velenjskemu koloritu in premogovniški tematiki, a avtor je v njem prvič segel tudi po nekaterih žanrskih elementih: roman se tako ne dotika le preteklosti in sedanjosti kot v prejšnjih besedilih iz knapovskega opusa, temveč tudi prihodnosti – dogajanje sega tja vse do leta 2060, v čas, ko zrak v mestu Trdovelenje zaradi podzemnega uplinjanja premoga postane prenasičen z nevarnimi plini in mestne oblasti vzpostavijo repliko mestnega jedra na vodi.
V okvirni zgodbi romana se tako srečujemo z razmerami in spremembami načina bivanja na tako imenovanem pontonu, ogromnem splavu, na katerega so mestne oblasti ob uhajanju strupenih plinov preselile prebivalstvo. Njihovo življenje zaznamuje nenavadna oblika samoupravljanja, v katerem imajo vsi prek tako imenovanih apliksov in vgrajenih čipov nadzor nad vsemi drugimi na pontonu; preživljajo pa se z »zbiranjem« trupel umrlih, ki se jih uporablja za gorivo. Pontona načeloma ni dovoljeno zapuščati.
Okvirna zgodba ima tako izrazito poudarjene znanstvenofantastične prvine. Rezman jih je v ciklu tokrat uporabil prvič – in to se tudi nekoliko pozna. Temu delu romana manjka preciznosti in premišljenosti, ki odlikujeta vloženo zgodbo, in marsikaj ostaja precej nezadovoljivo pojasnjeno. Eno večjih vprašanj je, kako se je na pontonu, tako omejenem prostoru z omejenimi finančnimi sredstvi, razvila tako visokotehnološka družba, ali pa, kako je mogoče, da bi prebivalci Trdovelenja v zgolj dvajsetih letih pozabili na svoje prejšnje življenje. Jurij, osrednji protagonist te okvirne linije, otrok ene od likinj vložene pripovedi, npr. ne pozna ničesar iz »prejšnje realnosti«: ne ve, da obstaja (ali »je obstajala«) smrt, da so ljudje v Trdovelenju uživali hrano ipd., čeprav je njegova mama, rojena v devetdesetih, večji del življenja prebila v nam znani stvarnosti in se je na ponton preselila šele leta 2039, ko je imela že nekaj čez štirideset let. Neodgovorjeno deloma ostaja tudi vprašanje, zakaj je mestna oblast odredila selitev na ponton. Nakazuje se odgovor, da zato, da prebivalce mesta po njihovi smrti uporablja kot gorivo za pridobivanje električne energije, a se zaradi relativno majhnega števila ljudi (38.000) to ne zdi najbolj prepričljivo. Okvirna futuristična pripoved se tako bere predvsem kot zanimiva kuriozitetna špekulacija, ki je za branje privlačnejša kot vložena pripoved, ki pa ji je v romanu žal odmerjenega sorazmerno malo prostora in se ne razvije v polnosti, četudi premore številna dobra izhodišča.
Vložena zgodba, ki predstavlja glavnino romana Mesto na vodi, se po drugi strani večinoma odvija v bližji prihodnosti, nekako med letoma 2023 in 2039. Prinaša natančno študijo uničevanja okolja v Velenju in realnih nevarnosti, ki mestu grozijo, pri čemer se ta del špekulativne prihodnosti – od razlitja velenjskega jezera do podzemnega uplinjanja premoga, ki privede do zastrupitve zraka v Trdovelenju – opira na zgodovino mesta Velenje ter zajema tudi precizno literarno predelavo primera Energokemični kombinat Velenje. Skozi to precizno, dobro domišljeno študijo je Rezman izrisal zgodovino mesta ter prikazal, kako so ekonomski interesi in pohlep manjših skupin ljudi desetletja spodjedali okolje v šaleški dolini, prepričljivo in skrbno pa avtor hkrati slika tudi prihodnost mesta, ki se ne odvrne od nekaterih ogrožajočih praks. Vloženi zgodbi lahko kvečjemu očitamo nekolikšno pustost.
Roman Mesto na vodi s tem odpira relevantna vprašanja o človekovem izkoriščanju okoljskih virov, opozarja na omejenost le-teh ter nas sooča z možnimi posledicami našega delovanja, usmerjenega zgolj k ekonomskim interesom. Da je slepoumnost obče prisotna tudi v splošni populaciji – ne, denimo, le v nekaterih elitnih družbenih skupinah – dobro ponazori naslednja poved:
»Poglej, celo dolino smo potopili, pa se nihče več ne buni. Ko dobijo denar, pa stanovanje, pa da jim nekaj ostane za avto … Še veseli so, da se je vse potopilo!«
Mesto na vodi Petra Rezmana je roman, ki ga lahko beremo kot informativno študijo primera, ki pa z nekolikšno distanco in pozornostjo na svetovni kontekst iz lokalne zgodbe prerašča v globalno, še kako aktualno pripoved.
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov