Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Roman Petra Rezmana Mesto na vodi ostaja zvest velenjskemu koloritu in premogovniški tematiki, a avtor je v njem prvič segel tudi po nekaterih žanrskih elementih: roman se tako ne dotika le preteklosti in sedanjosti kot v prejšnjih besedilih iz knapovskega opusa, temveč tudi prihodnosti – dogajanje sega tja vse do leta 2060, v čas, ko zrak v mestu Trdovelenje zaradi podzemnega uplinjanja premoga postane prenasičen z nevarnimi plini in mestne oblasti vzpostavijo repliko mestnega jedra na vodi.
V okvirni zgodbi romana se tako srečujemo z razmerami in spremembami načina bivanja na tako imenovanem pontonu, ogromnem splavu, na katerega so mestne oblasti ob uhajanju strupenih plinov preselile prebivalstvo. Njihovo življenje zaznamuje nenavadna oblika samoupravljanja, v katerem imajo vsi prek tako imenovanih apliksov in vgrajenih čipov nadzor nad vsemi drugimi na pontonu; preživljajo pa se z »zbiranjem« trupel umrlih, ki se jih uporablja za gorivo. Pontona načeloma ni dovoljeno zapuščati.
Okvirna zgodba ima tako izrazito poudarjene znanstvenofantastične prvine. Rezman jih je v ciklu tokrat uporabil prvič – in to se tudi nekoliko pozna. Temu delu romana manjka preciznosti in premišljenosti, ki odlikujeta vloženo zgodbo, in marsikaj ostaja precej nezadovoljivo pojasnjeno. Eno večjih vprašanj je, kako se je na pontonu, tako omejenem prostoru z omejenimi finančnimi sredstvi, razvila tako visokotehnološka družba, ali pa, kako je mogoče, da bi prebivalci Trdovelenja v zgolj dvajsetih letih pozabili na svoje prejšnje življenje. Jurij, osrednji protagonist te okvirne linije, otrok ene od likinj vložene pripovedi, npr. ne pozna ničesar iz »prejšnje realnosti«: ne ve, da obstaja (ali »je obstajala«) smrt, da so ljudje v Trdovelenju uživali hrano ipd., čeprav je njegova mama, rojena v devetdesetih, večji del življenja prebila v nam znani stvarnosti in se je na ponton preselila šele leta 2039, ko je imela že nekaj čez štirideset let. Neodgovorjeno deloma ostaja tudi vprašanje, zakaj je mestna oblast odredila selitev na ponton. Nakazuje se odgovor, da zato, da prebivalce mesta po njihovi smrti uporablja kot gorivo za pridobivanje električne energije, a se zaradi relativno majhnega števila ljudi (38.000) to ne zdi najbolj prepričljivo. Okvirna futuristična pripoved se tako bere predvsem kot zanimiva kuriozitetna špekulacija, ki je za branje privlačnejša kot vložena pripoved, ki pa ji je v romanu žal odmerjenega sorazmerno malo prostora in se ne razvije v polnosti, četudi premore številna dobra izhodišča.
Vložena zgodba, ki predstavlja glavnino romana Mesto na vodi, se po drugi strani večinoma odvija v bližji prihodnosti, nekako med letoma 2023 in 2039. Prinaša natančno študijo uničevanja okolja v Velenju in realnih nevarnosti, ki mestu grozijo, pri čemer se ta del špekulativne prihodnosti – od razlitja velenjskega jezera do podzemnega uplinjanja premoga, ki privede do zastrupitve zraka v Trdovelenju – opira na zgodovino mesta Velenje ter zajema tudi precizno literarno predelavo primera Energokemični kombinat Velenje. Skozi to precizno, dobro domišljeno študijo je Rezman izrisal zgodovino mesta ter prikazal, kako so ekonomski interesi in pohlep manjših skupin ljudi desetletja spodjedali okolje v šaleški dolini, prepričljivo in skrbno pa avtor hkrati slika tudi prihodnost mesta, ki se ne odvrne od nekaterih ogrožajočih praks. Vloženi zgodbi lahko kvečjemu očitamo nekolikšno pustost.
Roman Mesto na vodi s tem odpira relevantna vprašanja o človekovem izkoriščanju okoljskih virov, opozarja na omejenost le-teh ter nas sooča z možnimi posledicami našega delovanja, usmerjenega zgolj k ekonomskim interesom. Da je slepoumnost obče prisotna tudi v splošni populaciji – ne, denimo, le v nekaterih elitnih družbenih skupinah – dobro ponazori naslednja poved:
»Poglej, celo dolino smo potopili, pa se nihče več ne buni. Ko dobijo denar, pa stanovanje, pa da jim nekaj ostane za avto … Še veseli so, da se je vse potopilo!«
Mesto na vodi Petra Rezmana je roman, ki ga lahko beremo kot informativno študijo primera, ki pa z nekolikšno distanco in pozornostjo na svetovni kontekst iz lokalne zgodbe prerašča v globalno, še kako aktualno pripoved.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Roman Petra Rezmana Mesto na vodi ostaja zvest velenjskemu koloritu in premogovniški tematiki, a avtor je v njem prvič segel tudi po nekaterih žanrskih elementih: roman se tako ne dotika le preteklosti in sedanjosti kot v prejšnjih besedilih iz knapovskega opusa, temveč tudi prihodnosti – dogajanje sega tja vse do leta 2060, v čas, ko zrak v mestu Trdovelenje zaradi podzemnega uplinjanja premoga postane prenasičen z nevarnimi plini in mestne oblasti vzpostavijo repliko mestnega jedra na vodi.
V okvirni zgodbi romana se tako srečujemo z razmerami in spremembami načina bivanja na tako imenovanem pontonu, ogromnem splavu, na katerega so mestne oblasti ob uhajanju strupenih plinov preselile prebivalstvo. Njihovo življenje zaznamuje nenavadna oblika samoupravljanja, v katerem imajo vsi prek tako imenovanih apliksov in vgrajenih čipov nadzor nad vsemi drugimi na pontonu; preživljajo pa se z »zbiranjem« trupel umrlih, ki se jih uporablja za gorivo. Pontona načeloma ni dovoljeno zapuščati.
Okvirna zgodba ima tako izrazito poudarjene znanstvenofantastične prvine. Rezman jih je v ciklu tokrat uporabil prvič – in to se tudi nekoliko pozna. Temu delu romana manjka preciznosti in premišljenosti, ki odlikujeta vloženo zgodbo, in marsikaj ostaja precej nezadovoljivo pojasnjeno. Eno večjih vprašanj je, kako se je na pontonu, tako omejenem prostoru z omejenimi finančnimi sredstvi, razvila tako visokotehnološka družba, ali pa, kako je mogoče, da bi prebivalci Trdovelenja v zgolj dvajsetih letih pozabili na svoje prejšnje življenje. Jurij, osrednji protagonist te okvirne linije, otrok ene od likinj vložene pripovedi, npr. ne pozna ničesar iz »prejšnje realnosti«: ne ve, da obstaja (ali »je obstajala«) smrt, da so ljudje v Trdovelenju uživali hrano ipd., čeprav je njegova mama, rojena v devetdesetih, večji del življenja prebila v nam znani stvarnosti in se je na ponton preselila šele leta 2039, ko je imela že nekaj čez štirideset let. Neodgovorjeno deloma ostaja tudi vprašanje, zakaj je mestna oblast odredila selitev na ponton. Nakazuje se odgovor, da zato, da prebivalce mesta po njihovi smrti uporablja kot gorivo za pridobivanje električne energije, a se zaradi relativno majhnega števila ljudi (38.000) to ne zdi najbolj prepričljivo. Okvirna futuristična pripoved se tako bere predvsem kot zanimiva kuriozitetna špekulacija, ki je za branje privlačnejša kot vložena pripoved, ki pa ji je v romanu žal odmerjenega sorazmerno malo prostora in se ne razvije v polnosti, četudi premore številna dobra izhodišča.
Vložena zgodba, ki predstavlja glavnino romana Mesto na vodi, se po drugi strani večinoma odvija v bližji prihodnosti, nekako med letoma 2023 in 2039. Prinaša natančno študijo uničevanja okolja v Velenju in realnih nevarnosti, ki mestu grozijo, pri čemer se ta del špekulativne prihodnosti – od razlitja velenjskega jezera do podzemnega uplinjanja premoga, ki privede do zastrupitve zraka v Trdovelenju – opira na zgodovino mesta Velenje ter zajema tudi precizno literarno predelavo primera Energokemični kombinat Velenje. Skozi to precizno, dobro domišljeno študijo je Rezman izrisal zgodovino mesta ter prikazal, kako so ekonomski interesi in pohlep manjših skupin ljudi desetletja spodjedali okolje v šaleški dolini, prepričljivo in skrbno pa avtor hkrati slika tudi prihodnost mesta, ki se ne odvrne od nekaterih ogrožajočih praks. Vloženi zgodbi lahko kvečjemu očitamo nekolikšno pustost.
Roman Mesto na vodi s tem odpira relevantna vprašanja o človekovem izkoriščanju okoljskih virov, opozarja na omejenost le-teh ter nas sooča z možnimi posledicami našega delovanja, usmerjenega zgolj k ekonomskim interesom. Da je slepoumnost obče prisotna tudi v splošni populaciji – ne, denimo, le v nekaterih elitnih družbenih skupinah – dobro ponazori naslednja poved:
»Poglej, celo dolino smo potopili, pa se nihče več ne buni. Ko dobijo denar, pa stanovanje, pa da jim nekaj ostane za avto … Še veseli so, da se je vse potopilo!«
Mesto na vodi Petra Rezmana je roman, ki ga lahko beremo kot informativno študijo primera, ki pa z nekolikšno distanco in pozornostjo na svetovni kontekst iz lokalne zgodbe prerašča v globalno, še kako aktualno pripoved.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov