Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
»Pot do trona je nerodna – gaziti mora človek do kolen v krvi in v solzah. … Kdor hoče naprej, mora naprej, mora brcniti v stran vsak kamen, ki mu je napoti, mora, če je treba, preko trupel, mora preko gorkih človeških trupel.« Besede, ki jih je pred skoraj sto dvajsetimi leti Ivan Cankar položil v usta svojemu kralju na Betajnovi, Kantorju, odlično povzamejo delovanje dolgoletnega župana izmišljenega slovenskega kraja Rovte v novem celovečernem filmu Andreja Košaka. Pravzaprav so kar nekakšen »modus vivendi« župana Frante, vajenega, da že dvajset let vsi, celo njegova lastna žena, plešejo, kakor on žvižga, in da se vsi morebitni škandali kar se da hitro pometejo pod preprogo. Zveni dovolj domače, kajne? A kakor je zapisal drugi slovenski književniki, tudi on ga »stakne nazadnje, ki bil mu je kos«, in tedaj se šele zares pokaže, kako daleč je pripravljen iti Franta, da bi obdržal svojo vaško oblast. Bo zmogel iti čisto do konca, do trona?
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem. No, vsi, razen odrasle županove hčerke, ki za današnji čas osupljivo dolgo verjame v očetovo popolno neomadeževanost in nedolžnost; ob pestri izbiri generacijsko in slogovno dosti ustreznejših slovenskih igralk je bila zasedba Aleksandre Balmazović, sicer tudi koproducentke filma, milo rečeno, zgrešena režiserjeva poteza. Zelo posrečena pa je bila izbira vedno odličnega Vlada Novaka kot župana, preračunljive zapeljivke Ive Kranjc Bagola ter Valterja Dragana kot hladnokrvnega kriminalca. Škoda, da je v zgodbi le malo časa namenjenega županovemu protikandidatu Jerovšku (igra ga Rok Vihar), saj je za pretkanega politika skorajda nelogično, da bi se tako hitro uklonil pritisku insceniranega škandala. Tudi sicer zgodba, ki želi biti nekakšno ogledalo skorumpirane vseslovenske politične scene, zavite v vato demokracije, prevečkrat deluje kaotično in poenostavljeno, dialogi, sploh tisti v nežnejših prizorih, pa pretirano papirnato, da bi jim lahko zares verjeli.
Uspeha, kakršnega je Košak doživel s kultnim Outsiderjem, ki še vedno velja za enega najbolj gledanih in citiranih slovenskih filmov, Vsi proti vsem ne bo dočakal. Za kaj takega je kljub dobri zasnovi, zelo obetavnemu začetku in nekaterim odličnim igralcem pretirano statičen, okorel in – glede na temo filma skorajda ironično – čisto preveč kompromisen.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
»Pot do trona je nerodna – gaziti mora človek do kolen v krvi in v solzah. … Kdor hoče naprej, mora naprej, mora brcniti v stran vsak kamen, ki mu je napoti, mora, če je treba, preko trupel, mora preko gorkih človeških trupel.« Besede, ki jih je pred skoraj sto dvajsetimi leti Ivan Cankar položil v usta svojemu kralju na Betajnovi, Kantorju, odlično povzamejo delovanje dolgoletnega župana izmišljenega slovenskega kraja Rovte v novem celovečernem filmu Andreja Košaka. Pravzaprav so kar nekakšen »modus vivendi« župana Frante, vajenega, da že dvajset let vsi, celo njegova lastna žena, plešejo, kakor on žvižga, in da se vsi morebitni škandali kar se da hitro pometejo pod preprogo. Zveni dovolj domače, kajne? A kakor je zapisal drugi slovenski književniki, tudi on ga »stakne nazadnje, ki bil mu je kos«, in tedaj se šele zares pokaže, kako daleč je pripravljen iti Franta, da bi obdržal svojo vaško oblast. Bo zmogel iti čisto do konca, do trona?
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem. No, vsi, razen odrasle županove hčerke, ki za današnji čas osupljivo dolgo verjame v očetovo popolno neomadeževanost in nedolžnost; ob pestri izbiri generacijsko in slogovno dosti ustreznejših slovenskih igralk je bila zasedba Aleksandre Balmazović, sicer tudi koproducentke filma, milo rečeno, zgrešena režiserjeva poteza. Zelo posrečena pa je bila izbira vedno odličnega Vlada Novaka kot župana, preračunljive zapeljivke Ive Kranjc Bagola ter Valterja Dragana kot hladnokrvnega kriminalca. Škoda, da je v zgodbi le malo časa namenjenega županovemu protikandidatu Jerovšku (igra ga Rok Vihar), saj je za pretkanega politika skorajda nelogično, da bi se tako hitro uklonil pritisku insceniranega škandala. Tudi sicer zgodba, ki želi biti nekakšno ogledalo skorumpirane vseslovenske politične scene, zavite v vato demokracije, prevečkrat deluje kaotično in poenostavljeno, dialogi, sploh tisti v nežnejših prizorih, pa pretirano papirnato, da bi jim lahko zares verjeli.
Uspeha, kakršnega je Košak doživel s kultnim Outsiderjem, ki še vedno velja za enega najbolj gledanih in citiranih slovenskih filmov, Vsi proti vsem ne bo dočakal. Za kaj takega je kljub dobri zasnovi, zelo obetavnemu začetku in nekaterim odličnim igralcem pretirano statičen, okorel in – glede na temo filma skorajda ironično – čisto preveč kompromisen.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov