Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Mediteranski bazen je imel že od nekdaj konstitutivno vlogo v snovanju mitopoetike evropskih narodov, kultur in identitet, neredko tudi s pomenljivimi zamolki o problematičnih mestih v zgodovini tega koščka sveta. Cona, roman francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, v duhu Butorjeve Modifikacije in Homerjeve Iliade nagovarja »temno stran« mediteranske zgodovine, ki kljub osredotočenosti na zamejen geopolitični prostor prerašča v groteskno alternativo človeške komedije.
Cona se, tako kot Butorjev roman Modifikacije, v celoti odvija v tranziciji, na Augéjevem ne-kraju, na vlaku od Milana do Rima. Enakomerno drdranje koles narekuje ritem notranjega monologa pripovedovalca Francisa Servaina Mirkovića na natančno 517 straneh, ki ustrezajo razdalji v kilometrih med mestoma. Šteje 24 poglavij, kar ustreza številu Iliadinih spevov, preplet grške mitologije, citatov, zgodovinskih namigov in anekdot, vezanih predvsem na krvavo 20. stoletje, pa utrjuje epski moment romana. Uvodna fraza »v moških letih je vse težje« postane eden osrednjih refrenov besedila in kmalu je jasno, da gre za labodji spev, za poslavljanje od nekega obdobja, morda celo od življenja. Mirković, tajni agent, po materini strani Hrvat, ki se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja na hrvaški strani celo boril, prevaža kovček z dokumenti, da bi ga prodal v Vatikan in si s tem odkupil svobodo. Vsebina kovčka zaposluje glavnino pripovedovalčevih misli in se kot en sam stavek vije skozi celotnih 517 strani. Pripoveduje o »coni«, širšem območje mediteranskega bazena, ki je v pripovedovalčevi zavesti prizorišče nenehnih izbruhov nasilja in prostor, kjer se fragmentarno prepletata njegov spomin in razdrobljena identiteta. Skozi pripoved pa se cona oblikuje tudi v sivo območje boja za preživetje, kjer posamezniki trgujejo z informacijami, ki bi jim lahko zagotovile boljše življenje ali jih celo rešile pred smrtjo. Cona tako iz geopolitičnega prostora vse bolj prerašča v stanje duha.
Enard se v zaključku zahvali posameznikom, ki so mu zaupali svoje zgodbe, pa tudi »novinarjem, zgodovinarjem, filmarjem in dokumentaristom«. V romanu mrgoli od podatkov, njihov preplet pa ni vedno organsko izpeljan. Zdi se, da je bilo avtorju v interesu združiti čim več raznolikih zgodb v enoten zgodbeni okvir, za kar poskrbi lik pripovedovalca, ki pa je zaradi ojačane povezovalne funkcije nekoliko izpraznjen. V eno sapo želi zajeti potovanje po prostoru, času, zgodovini, biografijah, literarnih asociacijah in anekdotah ter lastni intimi. Repeticije in digresije redčijo zgodbeno jedro do te mere, da se njeni fragmenti izgubijo v poplavi podatkov. Našteto je vsaj delno tudi posledica specifičnih okoliščin, v katerih se je znašel zmačkani pripovedovalec, in ki poskrbijo, da se vse, od spominov do zgodovine, zlije v eno samo neprepoznavno bežečo pokrajino. To pomeni, da se v neprekinjenem valovanju misli vse doživeto izravna, razširi po površini, ne pa tudi v globino. Avtorjev verizem je dvorezen meč. Ritem vlaka meri težo tako vojnim žrtvam kot pripovedovalčevim ljubezenskim eskapadam, narekuje tudi pripovedovalčevo apatijo, ki je po eni strani povsem v skladu z njegovim poklicem in načitanostjo, po drugi pa iz njega samega dela moža brez posebnosti. Je odsev brezbrižnega človeštva nasproti krvavi zgodovini, le da se ta drža hitro iztroši.
Roman Mathiasa Énarda Cona je morda zanimivejši s konceptualnega kot z vsebinskega vidika. Je portret pokrajine v nenehnem gibanju nasilja, pripovedovalec pa ni nič več kot medij, prevajalec te neznosne širine v zgodbo, ki je sicer pomembna, a v takšnem formatu tudi utrujajoča. Morda pa je bil to vendarle avtorjev namen.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Mediteranski bazen je imel že od nekdaj konstitutivno vlogo v snovanju mitopoetike evropskih narodov, kultur in identitet, neredko tudi s pomenljivimi zamolki o problematičnih mestih v zgodovini tega koščka sveta. Cona, roman francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, v duhu Butorjeve Modifikacije in Homerjeve Iliade nagovarja »temno stran« mediteranske zgodovine, ki kljub osredotočenosti na zamejen geopolitični prostor prerašča v groteskno alternativo človeške komedije.
Cona se, tako kot Butorjev roman Modifikacije, v celoti odvija v tranziciji, na Augéjevem ne-kraju, na vlaku od Milana do Rima. Enakomerno drdranje koles narekuje ritem notranjega monologa pripovedovalca Francisa Servaina Mirkovića na natančno 517 straneh, ki ustrezajo razdalji v kilometrih med mestoma. Šteje 24 poglavij, kar ustreza številu Iliadinih spevov, preplet grške mitologije, citatov, zgodovinskih namigov in anekdot, vezanih predvsem na krvavo 20. stoletje, pa utrjuje epski moment romana. Uvodna fraza »v moških letih je vse težje« postane eden osrednjih refrenov besedila in kmalu je jasno, da gre za labodji spev, za poslavljanje od nekega obdobja, morda celo od življenja. Mirković, tajni agent, po materini strani Hrvat, ki se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja na hrvaški strani celo boril, prevaža kovček z dokumenti, da bi ga prodal v Vatikan in si s tem odkupil svobodo. Vsebina kovčka zaposluje glavnino pripovedovalčevih misli in se kot en sam stavek vije skozi celotnih 517 strani. Pripoveduje o »coni«, širšem območje mediteranskega bazena, ki je v pripovedovalčevi zavesti prizorišče nenehnih izbruhov nasilja in prostor, kjer se fragmentarno prepletata njegov spomin in razdrobljena identiteta. Skozi pripoved pa se cona oblikuje tudi v sivo območje boja za preživetje, kjer posamezniki trgujejo z informacijami, ki bi jim lahko zagotovile boljše življenje ali jih celo rešile pred smrtjo. Cona tako iz geopolitičnega prostora vse bolj prerašča v stanje duha.
Enard se v zaključku zahvali posameznikom, ki so mu zaupali svoje zgodbe, pa tudi »novinarjem, zgodovinarjem, filmarjem in dokumentaristom«. V romanu mrgoli od podatkov, njihov preplet pa ni vedno organsko izpeljan. Zdi se, da je bilo avtorju v interesu združiti čim več raznolikih zgodb v enoten zgodbeni okvir, za kar poskrbi lik pripovedovalca, ki pa je zaradi ojačane povezovalne funkcije nekoliko izpraznjen. V eno sapo želi zajeti potovanje po prostoru, času, zgodovini, biografijah, literarnih asociacijah in anekdotah ter lastni intimi. Repeticije in digresije redčijo zgodbeno jedro do te mere, da se njeni fragmenti izgubijo v poplavi podatkov. Našteto je vsaj delno tudi posledica specifičnih okoliščin, v katerih se je znašel zmačkani pripovedovalec, in ki poskrbijo, da se vse, od spominov do zgodovine, zlije v eno samo neprepoznavno bežečo pokrajino. To pomeni, da se v neprekinjenem valovanju misli vse doživeto izravna, razširi po površini, ne pa tudi v globino. Avtorjev verizem je dvorezen meč. Ritem vlaka meri težo tako vojnim žrtvam kot pripovedovalčevim ljubezenskim eskapadam, narekuje tudi pripovedovalčevo apatijo, ki je po eni strani povsem v skladu z njegovim poklicem in načitanostjo, po drugi pa iz njega samega dela moža brez posebnosti. Je odsev brezbrižnega človeštva nasproti krvavi zgodovini, le da se ta drža hitro iztroši.
Roman Mathiasa Énarda Cona je morda zanimivejši s konceptualnega kot z vsebinskega vidika. Je portret pokrajine v nenehnem gibanju nasilja, pripovedovalec pa ni nič več kot medij, prevajalec te neznosne širine v zgodbo, ki je sicer pomembna, a v takšnem formatu tudi utrujajoča. Morda pa je bil to vendarle avtorjev namen.
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov