Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Mediteranski bazen je imel že od nekdaj konstitutivno vlogo v snovanju mitopoetike evropskih narodov, kultur in identitet, neredko tudi s pomenljivimi zamolki o problematičnih mestih v zgodovini tega koščka sveta. Cona, roman francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, v duhu Butorjeve Modifikacije in Homerjeve Iliade nagovarja »temno stran« mediteranske zgodovine, ki kljub osredotočenosti na zamejen geopolitični prostor prerašča v groteskno alternativo človeške komedije.
Cona se, tako kot Butorjev roman Modifikacije, v celoti odvija v tranziciji, na Augéjevem ne-kraju, na vlaku od Milana do Rima. Enakomerno drdranje koles narekuje ritem notranjega monologa pripovedovalca Francisa Servaina Mirkovića na natančno 517 straneh, ki ustrezajo razdalji v kilometrih med mestoma. Šteje 24 poglavij, kar ustreza številu Iliadinih spevov, preplet grške mitologije, citatov, zgodovinskih namigov in anekdot, vezanih predvsem na krvavo 20. stoletje, pa utrjuje epski moment romana. Uvodna fraza »v moških letih je vse težje« postane eden osrednjih refrenov besedila in kmalu je jasno, da gre za labodji spev, za poslavljanje od nekega obdobja, morda celo od življenja. Mirković, tajni agent, po materini strani Hrvat, ki se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja na hrvaški strani celo boril, prevaža kovček z dokumenti, da bi ga prodal v Vatikan in si s tem odkupil svobodo. Vsebina kovčka zaposluje glavnino pripovedovalčevih misli in se kot en sam stavek vije skozi celotnih 517 strani. Pripoveduje o »coni«, širšem območje mediteranskega bazena, ki je v pripovedovalčevi zavesti prizorišče nenehnih izbruhov nasilja in prostor, kjer se fragmentarno prepletata njegov spomin in razdrobljena identiteta. Skozi pripoved pa se cona oblikuje tudi v sivo območje boja za preživetje, kjer posamezniki trgujejo z informacijami, ki bi jim lahko zagotovile boljše življenje ali jih celo rešile pred smrtjo. Cona tako iz geopolitičnega prostora vse bolj prerašča v stanje duha.
Enard se v zaključku zahvali posameznikom, ki so mu zaupali svoje zgodbe, pa tudi »novinarjem, zgodovinarjem, filmarjem in dokumentaristom«. V romanu mrgoli od podatkov, njihov preplet pa ni vedno organsko izpeljan. Zdi se, da je bilo avtorju v interesu združiti čim več raznolikih zgodb v enoten zgodbeni okvir, za kar poskrbi lik pripovedovalca, ki pa je zaradi ojačane povezovalne funkcije nekoliko izpraznjen. V eno sapo želi zajeti potovanje po prostoru, času, zgodovini, biografijah, literarnih asociacijah in anekdotah ter lastni intimi. Repeticije in digresije redčijo zgodbeno jedro do te mere, da se njeni fragmenti izgubijo v poplavi podatkov. Našteto je vsaj delno tudi posledica specifičnih okoliščin, v katerih se je znašel zmačkani pripovedovalec, in ki poskrbijo, da se vse, od spominov do zgodovine, zlije v eno samo neprepoznavno bežečo pokrajino. To pomeni, da se v neprekinjenem valovanju misli vse doživeto izravna, razširi po površini, ne pa tudi v globino. Avtorjev verizem je dvorezen meč. Ritem vlaka meri težo tako vojnim žrtvam kot pripovedovalčevim ljubezenskim eskapadam, narekuje tudi pripovedovalčevo apatijo, ki je po eni strani povsem v skladu z njegovim poklicem in načitanostjo, po drugi pa iz njega samega dela moža brez posebnosti. Je odsev brezbrižnega človeštva nasproti krvavi zgodovini, le da se ta drža hitro iztroši.
Roman Mathiasa Énarda Cona je morda zanimivejši s konceptualnega kot z vsebinskega vidika. Je portret pokrajine v nenehnem gibanju nasilja, pripovedovalec pa ni nič več kot medij, prevajalec te neznosne širine v zgodbo, ki je sicer pomembna, a v takšnem formatu tudi utrujajoča. Morda pa je bil to vendarle avtorjev namen.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Mediteranski bazen je imel že od nekdaj konstitutivno vlogo v snovanju mitopoetike evropskih narodov, kultur in identitet, neredko tudi s pomenljivimi zamolki o problematičnih mestih v zgodovini tega koščka sveta. Cona, roman francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, v duhu Butorjeve Modifikacije in Homerjeve Iliade nagovarja »temno stran« mediteranske zgodovine, ki kljub osredotočenosti na zamejen geopolitični prostor prerašča v groteskno alternativo človeške komedije.
Cona se, tako kot Butorjev roman Modifikacije, v celoti odvija v tranziciji, na Augéjevem ne-kraju, na vlaku od Milana do Rima. Enakomerno drdranje koles narekuje ritem notranjega monologa pripovedovalca Francisa Servaina Mirkovića na natančno 517 straneh, ki ustrezajo razdalji v kilometrih med mestoma. Šteje 24 poglavij, kar ustreza številu Iliadinih spevov, preplet grške mitologije, citatov, zgodovinskih namigov in anekdot, vezanih predvsem na krvavo 20. stoletje, pa utrjuje epski moment romana. Uvodna fraza »v moških letih je vse težje« postane eden osrednjih refrenov besedila in kmalu je jasno, da gre za labodji spev, za poslavljanje od nekega obdobja, morda celo od življenja. Mirković, tajni agent, po materini strani Hrvat, ki se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja na hrvaški strani celo boril, prevaža kovček z dokumenti, da bi ga prodal v Vatikan in si s tem odkupil svobodo. Vsebina kovčka zaposluje glavnino pripovedovalčevih misli in se kot en sam stavek vije skozi celotnih 517 strani. Pripoveduje o »coni«, širšem območje mediteranskega bazena, ki je v pripovedovalčevi zavesti prizorišče nenehnih izbruhov nasilja in prostor, kjer se fragmentarno prepletata njegov spomin in razdrobljena identiteta. Skozi pripoved pa se cona oblikuje tudi v sivo območje boja za preživetje, kjer posamezniki trgujejo z informacijami, ki bi jim lahko zagotovile boljše življenje ali jih celo rešile pred smrtjo. Cona tako iz geopolitičnega prostora vse bolj prerašča v stanje duha.
Enard se v zaključku zahvali posameznikom, ki so mu zaupali svoje zgodbe, pa tudi »novinarjem, zgodovinarjem, filmarjem in dokumentaristom«. V romanu mrgoli od podatkov, njihov preplet pa ni vedno organsko izpeljan. Zdi se, da je bilo avtorju v interesu združiti čim več raznolikih zgodb v enoten zgodbeni okvir, za kar poskrbi lik pripovedovalca, ki pa je zaradi ojačane povezovalne funkcije nekoliko izpraznjen. V eno sapo želi zajeti potovanje po prostoru, času, zgodovini, biografijah, literarnih asociacijah in anekdotah ter lastni intimi. Repeticije in digresije redčijo zgodbeno jedro do te mere, da se njeni fragmenti izgubijo v poplavi podatkov. Našteto je vsaj delno tudi posledica specifičnih okoliščin, v katerih se je znašel zmačkani pripovedovalec, in ki poskrbijo, da se vse, od spominov do zgodovine, zlije v eno samo neprepoznavno bežečo pokrajino. To pomeni, da se v neprekinjenem valovanju misli vse doživeto izravna, razširi po površini, ne pa tudi v globino. Avtorjev verizem je dvorezen meč. Ritem vlaka meri težo tako vojnim žrtvam kot pripovedovalčevim ljubezenskim eskapadam, narekuje tudi pripovedovalčevo apatijo, ki je po eni strani povsem v skladu z njegovim poklicem in načitanostjo, po drugi pa iz njega samega dela moža brez posebnosti. Je odsev brezbrižnega človeštva nasproti krvavi zgodovini, le da se ta drža hitro iztroši.
Roman Mathiasa Énarda Cona je morda zanimivejši s konceptualnega kot z vsebinskega vidika. Je portret pokrajine v nenehnem gibanju nasilja, pripovedovalec pa ni nič več kot medij, prevajalec te neznosne širine v zgodbo, ki je sicer pomembna, a v takšnem formatu tudi utrujajoča. Morda pa je bil to vendarle avtorjev namen.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov