Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Pisatelj Tone Partljič se v romanu Pesnica vrača v deželo spominov na otroška leta, v kraje »treh Pesnic«: reke, ki izvira v Avstriji in se je nekoč brezbrižno razlivala in zavijala po dolini, mimo prvega zaselka z enakim imenom, in železniške postaje, kjer je pisateljev oče delal kot kretničar. V duši Pesnice išče svoje otroštvo, mlada leta, družino, zlasti mamo in ateja … Načrt za regulacijo neugnane rečice so sprejele že avstrijske oblasti konec 19. stoletja, uresničen pa je bil šele po drugi svetovni vojni, ko je takratna ljudska oblast s prostovoljnimi delovnimi brigadami izvedla melioracije in obsežna regulacijska dela. S tem so namesto močvirnih tal pridobili zemljo, kjer naj bi se po vsej dolini širila pšenična polja. Ob končanih delih pisatelj vključi v praznično dogajanje očetove pomisleke, češ: »Uničili bodo Pesnico, ne bo več rib, ker ne bo tolmunov.«
Prvi del romana Pesnica prehaja v spominsko pripoved in razmišljanja bolnega ateja, ki trideset let po regulaciji potuje in blodi po spominih in ugotavlja, da so se njegove črne napovedi uresničile: njiv ni več, reka umira, po hribu nad vasjo so na gosto zrasle hiše, tu so se naselili ljudje iz Maribora, ki hodijo v službo. Nikomur ni več mar za kmetovanje, v njegovem otroštvu in še po vojni pa so vsi hlepeli po svoji zemlji.
Slovenski gledalci so se dobro nasmejali iskrivim domislicam in situacijam v Partljičevi komediji Moj oče, socialistični kulak, v katerih se po vrnitvi domov v Pesnico znajde nekdanji Hitlerjev vojak in Stalinov vojni ujetnik. Spremembe ob uvajanju socializma na vasi globoko posegajo v življenje prebivalcev, nekatere so tudi nesmiselne, krivične, nekaj desetletij kasneje celo bizarne in smešne. Hudomušni protagonist iz komedije v romanu Pesnica zaživi v povsem drugačni upodobitvi, saj je tu prikazan kot tragični junak, ki se bojuje za boljše življenje svoje družine, doživlja tudi manjše zmage in priznanja, vendar se v dolgih letih težke bolezni pogosto sprašuje o smislu življenja, ko spoznava, kako z njim vred umira tudi stari svet.
Roman sestavljata dva dela: prvi, z naslovom Oče, je posvečen očetovim spominom, raziskovanju preteklosti in razmišljanju; drugi del, Sin, pa govori predvsem o umetniškem ustvarjanju, o pisanju komedije v časovni stiski, ko ves čas tekmuje z očetovimi metastazami.
Pisatelj v mislih spremlja nekoč ugledne, večinoma nemške družine, ki so v času cesarstva zgradile velike vile, bogatele z donosnimi posli, zlasti s sadjarstvom, a so po vojni propadle. Obuja nesrečno usodo Korenove družine, ki je med vojno izgubila očeta in tri otroke v partizanih. Preživela sta sin Lojze in hči Bojana, ki je zaradi družinskih zaslug postala v domačem kraju zelo pomembna, skrbela je za uvajanje socializma na vasi in odločala, kaj je napredno in kaj nazadnjaško. A kljub ugodnostim, ki sta jih uživala, nista bila srečna. Korenov Lojze se je dokopal celo do nacionalizirane vile nemškega bogataša, a je ni mogel vzdrževati, medtem ko je Malekov Joža komaj zmogel odkupiti predelano stanovanje v hiški, kjer bili včasih hlevi.
Iz prvoosebnega razmišljanja pisatelj prehaja v tretjeosebno zgodbo o očetovi bolezni, o njegovem težkem otroštvu, ko je ostal brez staršev, nato pa je služil za hlapca pri kmetu v Hočah, se poročil z deklo in se preselil v Pesnico, kjer je dobil službo na železnici … Sanjal je, da bi tudi on imel svojo zemljo. Res sta z ženo po vojni za tri leta dobila tri hektarje, njivo, travnik, sadovnjak in nekaj dreves v gozdu, a kmetijska politika se je kmalu spremenila in agrarnim upravičencem so odvzeli dodeljeno zemljo. Ustanavljali so kmetijske zadruge, staro drevje so izsekali in zasadili nove sorte jablan, ki pa so kmalu nehale roditi. Končno je obveljalo splošno mnenje, da se delo na zemlji ne splača.
Prav na očeta je bil pisatelj najtesneje navezan. Želi si, da bi oče dočakal uprizoritev nove komedije, čeprav se v začetku ni strinjal, da bi sin pisal o njem. Mnogokrat sta bila oče in sin na različnih bregovih, zlasti ko je bil bodoči pisatelj še dijak, poln novih revolucionarnih socialističnih idej. Komedijo je lahko pisal le ob koncih tedna, ko se je iz Ljubljane vračal domov v Maribor k ženi in odraščajoči hčeri, ki je želela postati igralka. Na drugem domu, v Pesnici pa sta na njegov obisk željno čakala bolni oče in mama. Mučijo ga dvomi, ali bo komedija uspešna in pravočasna, da si jo bo ogledal tudi oče. Krstna predstava je uspela: »Vsi čutijo, da je bil lep večer, Tine pa si misli, da je imel vseeno prav, ko si je vbil v glavo, da je njegova dolžnost napisati to igro o ateju, ki se je, hvala bogu, posrečila.«
Pisatelj se ob snovanju romana o Pesnici, ki živi le še v njegovih spominih, sprašuje, kaj naj bi še zajel v svoje delo. Obuja vse več zgodb o nekoč pomembnih Pesničanih, zlasti o družini Adolfa Harza, ki je spretno goljufal državo in se kasneje preselil v Nemčijo. Pisatelja se je tragična zgodba Harčeve pastorke tudi čustveno dotaknila. V romanu je kar nekaj vložnih zgodb o nekdanjih družinah, vendar ni mogel celovito zajeti vsega, kar mu pomeni Pesnica. Njegova razmišljanja o spremembah prevevata skoraj lirična čustvenost in nostalgično sprejemanje minevanja, kakršna v prejšnjih Partljičevih delih le redko zasledimo.
»Nekje se iz papirjev sliši skoraj neslišen glas, vendar tak, da ga sliši samo on. ‘Pojdi že iskat tisto svojo Pesnico, pojdi! Vse, kar si in kar imaš, je od tam … Tvoje Pesnice ni več, nekje pa plava njena duša, veš.’«
Avtorica spremne besede Ignacija J. Fridl pisateljevi misli, da ima vsak svojo Pesnico, v poglobljeni literarni analizi dodaja: »Nima pa vsaka Pesnica svojega pisatelja, da bi ji postavil tak spomenik, kot ji ga s svojim literarnim ustvarjanjem kleše Tone Partljič.«
Pesnica ni le literariziran avtobiografski roman o obeh literarnih junakih, očetu in sinu, je tudi izjemna kronika skoraj stoletnega življenjskega utripa v zaselku blizu avstrijske meje in zapis zgodovinskih sprememb, ki sta jih prinesla vojna in življenje v novi državi do našega časa, ko ob postopnem odmiranju starega sveta razpadajo nekdanje vrednote.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Pisatelj Tone Partljič se v romanu Pesnica vrača v deželo spominov na otroška leta, v kraje »treh Pesnic«: reke, ki izvira v Avstriji in se je nekoč brezbrižno razlivala in zavijala po dolini, mimo prvega zaselka z enakim imenom, in železniške postaje, kjer je pisateljev oče delal kot kretničar. V duši Pesnice išče svoje otroštvo, mlada leta, družino, zlasti mamo in ateja … Načrt za regulacijo neugnane rečice so sprejele že avstrijske oblasti konec 19. stoletja, uresničen pa je bil šele po drugi svetovni vojni, ko je takratna ljudska oblast s prostovoljnimi delovnimi brigadami izvedla melioracije in obsežna regulacijska dela. S tem so namesto močvirnih tal pridobili zemljo, kjer naj bi se po vsej dolini širila pšenična polja. Ob končanih delih pisatelj vključi v praznično dogajanje očetove pomisleke, češ: »Uničili bodo Pesnico, ne bo več rib, ker ne bo tolmunov.«
Prvi del romana Pesnica prehaja v spominsko pripoved in razmišljanja bolnega ateja, ki trideset let po regulaciji potuje in blodi po spominih in ugotavlja, da so se njegove črne napovedi uresničile: njiv ni več, reka umira, po hribu nad vasjo so na gosto zrasle hiše, tu so se naselili ljudje iz Maribora, ki hodijo v službo. Nikomur ni več mar za kmetovanje, v njegovem otroštvu in še po vojni pa so vsi hlepeli po svoji zemlji.
Slovenski gledalci so se dobro nasmejali iskrivim domislicam in situacijam v Partljičevi komediji Moj oče, socialistični kulak, v katerih se po vrnitvi domov v Pesnico znajde nekdanji Hitlerjev vojak in Stalinov vojni ujetnik. Spremembe ob uvajanju socializma na vasi globoko posegajo v življenje prebivalcev, nekatere so tudi nesmiselne, krivične, nekaj desetletij kasneje celo bizarne in smešne. Hudomušni protagonist iz komedije v romanu Pesnica zaživi v povsem drugačni upodobitvi, saj je tu prikazan kot tragični junak, ki se bojuje za boljše življenje svoje družine, doživlja tudi manjše zmage in priznanja, vendar se v dolgih letih težke bolezni pogosto sprašuje o smislu življenja, ko spoznava, kako z njim vred umira tudi stari svet.
Roman sestavljata dva dela: prvi, z naslovom Oče, je posvečen očetovim spominom, raziskovanju preteklosti in razmišljanju; drugi del, Sin, pa govori predvsem o umetniškem ustvarjanju, o pisanju komedije v časovni stiski, ko ves čas tekmuje z očetovimi metastazami.
Pisatelj v mislih spremlja nekoč ugledne, večinoma nemške družine, ki so v času cesarstva zgradile velike vile, bogatele z donosnimi posli, zlasti s sadjarstvom, a so po vojni propadle. Obuja nesrečno usodo Korenove družine, ki je med vojno izgubila očeta in tri otroke v partizanih. Preživela sta sin Lojze in hči Bojana, ki je zaradi družinskih zaslug postala v domačem kraju zelo pomembna, skrbela je za uvajanje socializma na vasi in odločala, kaj je napredno in kaj nazadnjaško. A kljub ugodnostim, ki sta jih uživala, nista bila srečna. Korenov Lojze se je dokopal celo do nacionalizirane vile nemškega bogataša, a je ni mogel vzdrževati, medtem ko je Malekov Joža komaj zmogel odkupiti predelano stanovanje v hiški, kjer bili včasih hlevi.
Iz prvoosebnega razmišljanja pisatelj prehaja v tretjeosebno zgodbo o očetovi bolezni, o njegovem težkem otroštvu, ko je ostal brez staršev, nato pa je služil za hlapca pri kmetu v Hočah, se poročil z deklo in se preselil v Pesnico, kjer je dobil službo na železnici … Sanjal je, da bi tudi on imel svojo zemljo. Res sta z ženo po vojni za tri leta dobila tri hektarje, njivo, travnik, sadovnjak in nekaj dreves v gozdu, a kmetijska politika se je kmalu spremenila in agrarnim upravičencem so odvzeli dodeljeno zemljo. Ustanavljali so kmetijske zadruge, staro drevje so izsekali in zasadili nove sorte jablan, ki pa so kmalu nehale roditi. Končno je obveljalo splošno mnenje, da se delo na zemlji ne splača.
Prav na očeta je bil pisatelj najtesneje navezan. Želi si, da bi oče dočakal uprizoritev nove komedije, čeprav se v začetku ni strinjal, da bi sin pisal o njem. Mnogokrat sta bila oče in sin na različnih bregovih, zlasti ko je bil bodoči pisatelj še dijak, poln novih revolucionarnih socialističnih idej. Komedijo je lahko pisal le ob koncih tedna, ko se je iz Ljubljane vračal domov v Maribor k ženi in odraščajoči hčeri, ki je želela postati igralka. Na drugem domu, v Pesnici pa sta na njegov obisk željno čakala bolni oče in mama. Mučijo ga dvomi, ali bo komedija uspešna in pravočasna, da si jo bo ogledal tudi oče. Krstna predstava je uspela: »Vsi čutijo, da je bil lep večer, Tine pa si misli, da je imel vseeno prav, ko si je vbil v glavo, da je njegova dolžnost napisati to igro o ateju, ki se je, hvala bogu, posrečila.«
Pisatelj se ob snovanju romana o Pesnici, ki živi le še v njegovih spominih, sprašuje, kaj naj bi še zajel v svoje delo. Obuja vse več zgodb o nekoč pomembnih Pesničanih, zlasti o družini Adolfa Harza, ki je spretno goljufal državo in se kasneje preselil v Nemčijo. Pisatelja se je tragična zgodba Harčeve pastorke tudi čustveno dotaknila. V romanu je kar nekaj vložnih zgodb o nekdanjih družinah, vendar ni mogel celovito zajeti vsega, kar mu pomeni Pesnica. Njegova razmišljanja o spremembah prevevata skoraj lirična čustvenost in nostalgično sprejemanje minevanja, kakršna v prejšnjih Partljičevih delih le redko zasledimo.
»Nekje se iz papirjev sliši skoraj neslišen glas, vendar tak, da ga sliši samo on. ‘Pojdi že iskat tisto svojo Pesnico, pojdi! Vse, kar si in kar imaš, je od tam … Tvoje Pesnice ni več, nekje pa plava njena duša, veš.’«
Avtorica spremne besede Ignacija J. Fridl pisateljevi misli, da ima vsak svojo Pesnico, v poglobljeni literarni analizi dodaja: »Nima pa vsaka Pesnica svojega pisatelja, da bi ji postavil tak spomenik, kot ji ga s svojim literarnim ustvarjanjem kleše Tone Partljič.«
Pesnica ni le literariziran avtobiografski roman o obeh literarnih junakih, očetu in sinu, je tudi izjemna kronika skoraj stoletnega življenjskega utripa v zaselku blizu avstrijske meje in zapis zgodovinskih sprememb, ki sta jih prinesla vojna in življenje v novi državi do našega časa, ko ob postopnem odmiranju starega sveta razpadajo nekdanje vrednote.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov